zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Na naših spletnih straneh uporabljamo naslednje vrste piškotkov:
  • Sejni piškotki (sodisce_utf8): služijo za shranjevanje začasnih informacij.
  • Google Analytics (__utma, __utmb, __utmc, __utmz, __utmv):služijo za anonimno zbiranje podatkov in poročanje o uporabi spletišča brez prepoznavanja posameznih obiskovalcev.
  • hideECLI : piškotek beleži, ali se pri dokumentih sodne prakse prikazuje identifikator ECLI.
  • __stid, __uset: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, ki doda možnost uporabe družbenih omrežij.
  • UID, UIDR: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, in so povezani s scorecardresearch.com ki meri število uporabnikov sharethis.com vtičnika.
  • important-automatic, important-stuff-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikaza pomembnih sporočil.
  • help-show: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja pomoči.
  • system-messages-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja sistemskim obvestil.
  • YouTube (PREF, VISITOR_INFO1_LIVE, YSC,..): služjo za beleženje stastisike ogledov, za sledenje preferenc uporabnikov in za razvrščanje oglasov povezanih z YouTube posnetki.
  • Google prevodi (PREF): služjo za beleženje, kako se vtičnik uporablja.


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

zadnje pomembnejše odločbe VSRS

12 od 2naslednja › zadnja »

datum sejesodiščeodločbaoddelekjedro
18.08.2021VSRSVSRS Sklep Cp 17/2021Civilni oddelekZoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže, zavrne ali mu ugodi, pritožba ni dopustna.
01.09.2021VSRSVSRS Sodba II Ips 44/2021Civilni oddelekUgotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.
01.09.2021VSRSVSRS Sklep II Ips 77/2021Civilni oddelekKadar je med pogodbenima strankama sporno, kdaj je zapadla obveznost zavarovalnice po pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska, mora sodišče najprej ugotoviti, ali je tožnik izkazal, da je toženi zavarovalnici predložil vse potrebne dokaze za ugotovitev, da je bilo vozilo poškodovano in za ugotovitev višine njene obveznosti. Če sodišče ugotovi, da je tožnik izpolnil svojo obveznost, se procesno dokazno breme prevali na toženo zavarovalnico. Zato mora sodišče v nadaljevanju oceniti, ali je tožena zavarovalnica izkazala, da ni bilo nespornega dela obveznosti in da ob vsej potrebni skrbnosti ni mogla pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje ugotoviti višine svoje obveznosti. V obravnavani zadevi ne sodišče prve, ne sodišče druge stopnje navedenih pravno pomembnih dejstev ni ugotavljalo. Ni pravilno tožnikovo revizijsko stališče, da zaradi varovanja pravice do obravnavanja, sodišče druge stopnje nikoli ne sme nadomestiti manjkajočih razlogov sodišča prve stopnje. Zaradi zahteve, da sodišče brez nepotrebnega odlašanja odloči dokončno in z učinkom pravnomočnosti, je že zakonodajalec z novelama ZPP-.D in ZPP-E v določbah 354. člena ZPP zelo razširil reformatorična pooblastila pritožbenega sodišča. Sodišče mora te določbe v vsakem posamičnem primeru uporabiti tako, da poišče ustrezno ravnotežje med pravico do pritožbe, ki je zagotovljena v 25. členu Ustave in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena v 23. členu Ustave. Ob upoštevanju okoliščin iz obravnavanega primera Vrhovno sodišče ocenjuje, da za zagotovitev toženkine pravice do kontradiktornosti zadošča, da sodišče druge stopnje potem, ko bo opravilo obravnavo, oceni, ali je utemeljen očitek tožnika, da bi lahko toženka najkasneje ob prejemu računov oziroma ob njihovi zapadlosti izplačala tisti del zavarovalnine, ki ustreza višini stroškov popravila avtomobila glede na krajevno običajno ceno storitve. Po oceni Vrhovnega sodišča bo tako zagotovljeno ustrezno ravnovesje med pravico strank do učinkovitega sodnega varstva in njihovo pravico do poštenega postopka.
01.09.2021VSRSVSRS Sodba II Ips 66/2021Civilni oddelekOdprava poglavitnega vzroka za nastajanje škode (z vrnitvijo posesti spornega stanovanja tožnici oziroma z njeno ponovno vselitvijo vanj) je bila res odvisna od volje tožencev (iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi toženca imela utemeljene razloge za tako ravnanje). Vendar tudi v tem primeru oškodovanec ni oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, če ta zanj ne bi predstavljala pretežkega dodatnega bremena oziroma bi bila njena opustitev očitno nerazumna. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica brez utemeljenih razlogov opustila razumne ukrepe za zmanjševanje oziroma preprečevanje škode in je zato izpolnjen pogoj za uporabo instituta delne razbremenitve odgovornosti tožencev za obravnavano škodo iz 171. člena OZ. Pri oceni tožničinega soprispevka k nastanku škode pa je treba upoštevati, da je bilo ravnanje tožencev nezakonito, samovoljno in grobo ter je pomenilo kršitev tožničine pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), pravice do zasebnosti (35. člen URS) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS). To njuno ravnanje, je bilo poglaviten vzrok za nastalo škodo, možnost njegove odprave pa je bila ves čas v sferi tožencev. Toženca sta bila zato dolžna poskrbeti za ustrezno hrambo tožničinih stvari, pri čemer pa tudi nista bila skrbna. Ob tem je zelo pomembno, da toženca nista ubrala pravne poti, saj bi morala prisilno izvršitev začasne odredbe izpeljati v izvršilnem postopku, potem ko pa začasne odredbe nista opravičila z vložitvijo tožbe, pa je ta sploh prenehala (278. člen ZIZ). V nasprotju z njima je tožnica takoj po nezakoniti izselitvi sprožila ustrezne sodne postopke za odpravo protipravnega stanja, ki sta ga povzročila toženca, ter za razliko od njiju pri tej pravno pravilni poti vseskozi dosledno vztrajala. Glede na določbe 425. člena ZPP in 11. člena ZIZ, ki narekujejo hitro postopanje v pravdah zaradi motenja posesti in postopkih izvršbe, je utemeljeno verjela, da bodo ti postopki zaključeni v roku, v katerem se stanje njenih stvari ne bo (dodatno) poslabšalo. Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da pravilna uporaba drugega odstavka 171. člena OZ narekuje odločitev, da tožničin prispevek nastanku škode znaša le 35%.
15.05.2018VSRSVSRS Sodba VIII Ips 273/2017Delovno-socialni oddelekUreditev zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji temelji na neposrednem plačilu zdravstvenih storitev izvajalcu s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod), to je zagotavljanju zdravstvenih storitev v naravi, in ne pozna primarnega povračila stroškov zavarovancem za uveljavljene zdravstvene storitve. Tožeča stranka se je odločila za uveljavljanje zdravstvenih storitev v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z Zavodom. Ker storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve, opravljene pri zasebniku, ki nima koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe.
01.03.2018VLJVSL Sodba II Cp 1852/2017Civilni oddelekToženčeva garaža, ki se s streho stika s sosednjo zgradbo, ki je v lasti tožnika, sama po sebi ni neposredna imisija, niti ni posredna imisija, ki bi presegala krajevno običajno mero, ali povzročala znatno škodo. Enako velja za meteorno vodo, zračnost in odpadli material ter vlago, ki se širi na tožnikov severni zid po zraku ali zemljini tožene stranke. V obravnavani zadevi ni posebne naprave, ki bi usmerjala imisije na tožnikovo nepremičnino. Morebitna vlaga, ki se širi na tožnikov severni zid po zraku ali zemljini, ki je v lasti tožene stranke, pa je posredna in ne direktna imisija. Stroški sanacije tožnikovega zidu niso posledica čezmernega vznemirjanja njegove lastninske pravice s strani tožene stranke, temveč odraz obstoječega, večdesetletnega (prostorskega) stanja predmetnih nepremičnin v centru Ljubljane in popolnega nevzdrževanja stavbe, ki je v tožnikovi lasti.
11.04.2018VLJVSL Sklep I Cp 2512/2017Civilni oddelekKer je bil začet postopek stečaja zapuščine brez dedičev, je zapustnikovo premoženje del stečajne mase. Posledično se tudi o zahtevku na podlagi 128. člena ZD odloča v postopku stečaja zapuščine.
25.04.2018VLJVSL Sodba II Cp 125/2018Civilni oddelekNi sporno, da se je tožnica za skok z jadralnim padalom v tandemu odločila sama, prostovoljno. S tem je, kakor pri vseh drugih športih, ki so nevarni, sprejela rizike, ki iz te nevarnosti izhajajo. Organizator, ki je tožnici (zgolj) omogočil polet - nevarno dejavnost, v razmerju do nje ni tisti, ki se z njo ukvarja, pač pa je to postala tožnica sama. Tožnici organizator odgovarja lahko (le) zaradi kršitve pogodbe o izvedbi poleta v tandemu. Pritožbeno sodišče je krivdno odgovornost presojalo po merilih pogodbene odškodninske odgovornosti. Podlago zatrjevane odškodninske obveznosti je namreč (ne glede na odsotnost kakršnekoli pisne listine) predstavljalo pogodbeno razmerje tožnice in toženkine zavarovanke, pri čemer je bilo izpolnitveno ravnaje slednje organizacija in izvedba skoka z jadralnim padalom (v tandemu). Treba je bilo odgovoriti na vprašanje, ali je bila prekršena kakšna obveznost iz pogodbenega razmerja, merilo za presojo pa je skrbnost dobrega strokovnjaka. Ključno za presojo je vprašanje, ali sta bila organizator poleta v tandemu in pilot sam dovolj skrbna oz. ali so podani pogoji za oprostitev odgovornosti po 240. členu OZ.
07.05.2018VSRSVSRS Sklep II Ips 201/2017Civilni oddelekPojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožniku posredovane na način, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki (ni)so bila tožniku posredovana med pogajanji, vključno z oglasi. Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo Sodišče Evropske unije (presoja dobre vere toženke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila bi namreč vodila do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Nepošteni pogoj pomeni nedovoljeno pogodbeno vsebino, za katero ZVPot kot lex specialis izrecno določa sankcijo ničnosti. Če bi se torej izkazalo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ali da je tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila, in pri tem ravnala v slabi veri, ne bi šlo le za kršitev iz predsklenitvene faze pogodbe, ki na njeno veljavnost ne bi imela vpliva. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.
    10.04.2018UPRSUPRS Sodba in sklep I U 657/2018-4Upravni oddelekSodišče ugotovavlja, da se je zaradi izteka šestmesečnega roka za predajo iz člena 29 (1) in (2) Dublinske uredbe odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito že prenesla na Republiko Slovenijo, ker je v času odločanja sodišča že potekel 6-mesečni obvezujoč oziroma prekluzivni rok, šteto od nastopa pravnomočnosti sklepa tožene stranke št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016, ki je postal pravnomočen 23. 8. 2017 s tem, ko je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo naslovnega sodišča št. I U 942/2016-5 z dne 4. 7. 2016. Pri tem je sodišče upoštevalo, da gre za obvezujoč rok, ki ga ni mogoče razlagati široko oziroma širše, kot je izrecno določeno v Dublinski uredbi. Poleg tega je tožnik v Sloveniji že dve leti in dva meseca, pa se njegov postopek za vsebinsko obravnavanje prošnje sploh še ni začel, čeprav je legitimen cilj čim hitrejše obravnavanje prošenj in zmanjšanje negotovosti prosilcev za mednarodno zaščito, če se njihova prošnja dalj časa ne obravnava - še posebej, če gre za prosilca, ki brez dvoma prihaja iz vojnih območij, kot je Sirija.
    23.01.2018VSRSVSRS Sodba VIII Ips 226/2017, enako tudi VSRS Sodba VIII Ips 230/2017, VSRS Sodba VIII Ips 43/2018, VSRS Sodba VIII Ips 38/2018, VSRS Sodba VIII Ips 1/2018, VSRS Sodba VIII Ips 310/2017, VSRS Sodba VIII Ips 39/2018, VSRS Sodba VIII Ips 225/2017, VSRS Sodba VIII Ips 32/2018, VSRS Sodba VIII Ips 227/2017, VSRS Sodba VIII Ips 265/2017, VSRS Sodba VIII Ips 42/2018, VSRS Sodba VIII Ips 37/2018, VSRS Sodba VIII Ips 323/2017, VSRS Sodba VIII Ips 36/2018, VSRS Sodba VIII Ips 297/2017, VSRS Sodba VIII Ips 71/2018Delovno-socialni oddelekTožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila določena (pavšalno na mesečni ravni, ob posebnem režimu delovnih obveznosti, časa dela, časa, ki se upošteva pri obračunu ter posebnem obračunu plač), prikrajšan tudi na premoženjskem področju. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, ki pa jih ni bilo. V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. Sodišče bi tako prevzelo odločanje matičnih davčno-upravnih organov, ki je sicer v njihovi pristojnosti. Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov.
    19.12.2017VSRSVSRS Sklep VIII Ips 82/2017Delovno-socialni oddelekUpoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga. Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču, ki pa se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do upada prometa in potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo skozi določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1, v primeru odpovedi večjemu številu delavcev pa še širše (98. - 103. člen ZDR-1). Če namesto odpovedi pogodb o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna. Ohranitev zaposlitev delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.
    09.01.2018UPRSUPRS Sodba I U 423/2015-48Upravni oddelekZelo veliki tržni deleži, razen v izjemnih okoliščinah, dokazujejo obstoj prevladujočega položaja. Izkoriščevalska zloraba (exploitative abuse) je po pravni teoriji tista, ki je usmerjena neposredno proti potrošnikom, medtem ko je t. i. izključevalna zloraba (exclusionary abuse) usmerjena proti konkurentom podjetja in torej vpliva na blaginjo potrošnikov posredno. Lahko pa imajo posamezne oblike ravnanj tudi značilnosti izkoriščevalske in izključevalne zlorabe hkrati. Prvi odstavek 9. člena ZPOmK-1 prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja (in v tem smislu enako določbo je vseboval tudi že prej veljaven ZPOmK v prvem odstavku 10. člena). Določba kot taka posebnega ugotavljanja konkretne potrošniške škode oziroma njene konkretne višine sicer ne zahteva. Drugače mora veljati v primerih izkoriščevalskih zlorab oziroma kolikor je podjetju neposredna potrošniška škoda posebej očitana. Tudi po ustaljeni praksi Sodišča EU se 82. člen PES oziroma zdaj 102. člen PDEU ne nanaša le na ravnanja, ki lahko potrošnikom povzročijo takojšnjo škodo, ampak tudi na tista, ki potrošnike oškodujejo tako, da posegajo v konkurenco. V tem smislu gre lahko torej tudi za taka ravnanja, ki ogrožajo učinkovito konkurenčno strukturo. V 19. točki Sporočila Komisije - Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj, se z izrazom "protikonkurenčno omejevanje dostopa" opisuje položaj, v katerem je dejanskim ali potencialnim konkurentom oviran ali preprečen učinkovit dostop do ponudbe ali trgov zaradi ravnanja prevladujočega podjetja, pri čemer je verjetno, da lahko prevladujoče podjetje dobičkonosno povišuje cene v škodo potrošnikov. Opredelitev morebitne škode za potrošnike je lahko odvisna od kvalitativnih in, kadar je mogoče in ustrezno, tudi kvantitativnih dokazov. Sodišče sprejema kot utemeljene zaključke toženke o tem, da tožnikovega nacionalno razvejanega bakrenega omrežja, ki ga tožnik tudi nadgrajuje oziroma nadomešča s svojim optičnim omrežjem, ni razumno podvajati iz ekonomskih in pravnih razlogov (znatne investicije na tujih nepremičninah). To pomeni, da (tudi) v smislu prakse Sodišča EU iz zadeve Bronner obstajajo ovire, zaradi katerih bi bila izgradnja omrežja, ki bi bilo vzporedno tožnikovemu, nerazumno težka (unreasonably difficult). Ključno infrastrukturo je treba presojati v kontekstu upoštevnega trga. Ni treba dokazati izločitve vsakršne konkurence na trgu, ampak je treba dokazati, da zadevna zavrnitev lahko izloči ali bi lahko izločila vsakršno učinkovito konkurenco na trgu; tako nevarnost za izločitev vsakršne učinkovite konkurence je treba dokazati. H ključni infrastrukturi spadajo tudi tisti elementi (omrežja), npr. nepremičnine, preko katerih je v konkretnem primeru omogočen dostop. Koncept znatnosti vpliva na trgovino med državami članicami EU se presoja v kontekstu konkretnega primera. V konkretnem primeru je odločilna okoliščina, da se zloraba prevladujočega položaja nanaša na dostop do storitev tožnika kot operaterja s prevladujočim položajem, ki deluje na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Običajno pa je, da ima zloraba vpliv na trgovino med državami članicami EU, če se podjetje, ki ima prevladujoč položaj na celotnem ozemlju ene države članice EU, posluži izključevalne zlorabe. Z drugimi besedami, šteje se, da gre za relevanten vpliv. Posamezna ravnanja, ki jih je ugotovila toženka in ki tudi po presoji sodišča izpolnjujejo znake zlorabe prevladujočega položaja na upoštevnih veleprodajnih trgih, v daljšem, povezanem časovnem obdobju, tvorijo to kršitev, torej so v tem smislu tudi iste vrste oziroma z enakimi učinki omejevanja dostopa do ključne infrastrukture, in posledično jih je toženka lahko obravnavala kot enotno zlorabo prevladujočega položaja.
    22.11.2017VLJVSL Sklep I Ip 3194/2017Izvršilni oddelekKupčev pravni položaj je od prodaje nepremičnine (razglasitve domika naprej) varovan tako, da v njegovo pričakovano pravico lahko posežejo le morebitna nepravilnost pri opravi javne dražbe, njegovo neplačilo kupnine ali ugovor tretjega udeleženca. Ne more pa biti kupčev pravni položaj odvisen od kake druge naknadne okoliščine, zaradi katere bi moralo izvršilno sodišče postopek ustaviti in razveljaviti izvršilna dejanja. S prodajnim upravičenjem od zaznambe izvršbe dalje razpolaga tudi upnik (poleg dolžnika), to razpolagalno upravičenje (kot bistven element zastavne pravice) pa je bilo v konkretnem izvršilnem postopku že realizirano in to pred poplačilom vseh obveznosti do konkretnega upnika pa tudi pred umikom predloga za izvršbo. Če je do novele ZIZ-J veljalo, da lahko drugi upniki k prodaji nepremičnine pristopajo vse do pravnomočnosti sklepa o domiku, je od novele ZIZ-J dalje določeno, da lahko upniki pristopajo k že začeti izvršbi vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.
    05.09.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 15/2017Delovno-socialni oddelekPrvi odstavek 83. člena ZMEPIZ-1 je izjema od pravila, da se lastnost zavarovanca na zahtevo (posameznika ali delodajalca) ugotavlja največ od 1. januarja 2000 naprej. Drugi odstavek pa je izjema od prvega odstavka. To pomeni, da se na podlagi prvega odstavka, v primeru s pravnomočno sodno odločbo ugotovljenega delovnega razmerja, lastnost zavarovanca lahko ugotavlja tudi za obdobje pred 1. 1. 2000, če oseba ni bila vključena v obvezno zavarovanje. Na podlagi drugega odstavka pa je enaka možnost (torej spet za čas pred 1. 1. 2000) dana tudi osebam, ki so bile v obvezno zavarovanje sicer vključene, vendar prostovoljno ali pa kot osebe upravičene do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja, pod pogojem, da je bila pravnomočna odločba glede plačila prispevkov tudi izvršena. Določba 83. člena ZMEPIZ-1 torej ne predstavlja splošne zakonske ureditve primerov sprememb zavarovalne podlage na podlagi pravnomočnih sodnih odločb izdanih v delovnih sporih, pač pa izjemo glede zakonsko predpisanega obdobja, v katerem je mogoče ugotavljati lastnost zavarovanca za nazaj. Splošno pravno podlago za spremembo zavarovalne podlage v primeru, ko se s pravnomočno sodbo za nazaj ugotovi obstoj delovnega razmerja, predstavlja 5. točka 80. člena ZMEPIZ-1, na podlagi katere se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja, kadar je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja.
    04.07.2017VLJVSL Sodba II Kp 15577/2011Kazenski oddelekOdločitve edinega družbenika v enoosebni gospodarski družbi ne morejo derogirati protipravnosti njegovega ravnanja, ki se kaže v prikazovanju navideznih (fiktivnih) pravnih poslov, na podlagi katerih je prišlo do nezakonitega zmanjšanja sredstev oškodovane družbe z omejeno odgovornostjo. Premoženje slednje je ne le navzven, temveč tudi v razmerju do edinega družbenika, tuje premoženje, družbenik pa mora kot poslovodja zasledovati (tudi) premoženjske interese družbe, sicer lahko uresniči vse zakonske znake kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1.
    06.06.2017VSRSVSRS Sklep VIII Ips 282/2016Delovno-socialni oddelekPostopek odpustov se ne začne šele, ko je znano število delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, ampak prej. Zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev in izvesti postopka odpovedi večjemu številu delavcev že na podlagi predvidenih sprememb v poslovanju je preuranjen, saj je zmotno izpeljan iz razlage o datumu takratnega sprejema odločitve, katerim delavcem bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Za presojo, ali je bila tožena stranka dolžna ravnati po določbah zakona o odpovedi večjemu številu delavcev je pomembno, koliko delavcem je zaradi poslovnega razloga prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, pri čemer štejejo tudi delavci, ki so pristali na podpis nove pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije (tožnica ponujene pogodbe ni sprejela).
    21.06.2017VLJVSL Sodba I Cpg 256/2017Gospodarski oddelekPravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo ni bila spoštovana, saj je sodišče o ugovoru odločalo več kot tri leta oziroma šele pol leta po tem, ko je bil s sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek, v zavarovanje katerega je bila začasna odredba izdana. Vendar pa odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče naprtiti toženki, saj bi, glede na ugotovljeno mrežo okoliščin in dogodkov, škoda tožnici nastala ne glede na izdano drugo začasno odredbo in dolgotrajno odločanje o ugovoru.
    09.05.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 308/2016Delovno-socialni oddelekOb ugotovitvi, da pri odločitvi o pravici do pokojnine za več kot 10 let niso bila upoštevana plačila za nadurno delo, sodišče drugače kot toženec zaključuje, da gre za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, napačno izračunano pokojninsko osnovo in s tem za podlago za poseg v pravnomočno odločbo. Zato je odločitev, ki temelji na uporabi 183. člena ZPIZ-2, pravilna. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem plačil za delo preko polnega delovnega časa bo za toženca nastala obveznost izpolnitve. Zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ne bo priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav so dajatve priznane za nazaj.
    21.03.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 13/2017Delovno-socialni oddelekSodišči sta pravilno podaljšanje referenčnega obdobja za dva meseca in kompenzacijo presežka s plačilom 30%-nega dodatka (namesto celotnega plačila v višini 130% urne postavke brez kompenzacije) vezali na dogovor med uslužbencem (policistom) in delodajalcem (nadrejenim). Če sta pri tem uporabili pojem „soglasje“, jima zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati, saj do dogovora ne more priti, če med strankama dogovora ni soglasja. Zavzemanje nasprotne udeleženke za to, da je možno v naslednja referenčna obdobja prenašati manjke nad dovoljenim obsegom in policistom odrejati višjo delovno obveznost v naslednjem referenčnem obdobju na račun preteklih manjkov, nima podlage v predpisih. V njeni pristojnosti je organizacija dela, vključno z razporedi dela, pri katerih mora upoštevati poln delovni čas, ki je določen v zakonu in ne sme biti daljši od 40 ur na teden (z nekaterimi izjemami, ki pa morajo biti določene v zakonu ali kolektivni pogodbi). Ker nasprotna udeleženka zaradi narave dela delovni čas začasno prerazporeja ali ga razporeja neenakomerno, mora, kot je bilo opisano, poskrbeti za izravnavo na poln delovni čas znotraj referenčnega obdobja. Če z organizacijo delovnega časa v referenčnem obdobju tega ne uspe doseči, mora posledice nositi sama in jih z dodatnimi obremenitvami (razen za izjemnih 12 oziroma 24 ur) v naslednjem referenčnem obdobju ne more prelagati na delavce.

    12 od 2naslednja › zadnja »

    Splošno ne razveljavlja posebnega.
    Generalia specialibus non derogant.