Skoči na vsebino
Logotip - Vrhovno sodišče
Skoči na vsebino
Logotip - Vrhovno sodišče

Omejitev uveljavljanja davčne olajšave za družinske člane v nasprotju z določbo o prostem gibanju delavcev v Evropski uniji

10.05.2023 / Vrhovno sodišče

Na sliki je generični prikaz odločbe z logotipom Sodstva.

V reviziji v upravnem sporu v zvezi z obdavčenjem je Vrhovno sodišče RS presodilo, da je Zakon o dohodnini v neskladju s Pogodbo o delovanju Evropske unije in da se v spornem delu ne sme uporabiti.

V reviziji v upravnem sporu v zvezi z obdavčenjem je Vrhovno sodišče RS odločalo o pravici do uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane delavca, ki živi v Italiji in svoj dohodek ustvarja v Sloveniji. V zadevi je tako obravnavalo vprašanje, ali lahko davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, pri odmeri dohodnine v Sloveniji uveljavlja tudi znižanje davčne osnove za znesek posebne olajšave za vzdrževane družinske člane in pod kakšnimi pogoji. Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo in ob tem presodilo, da je omejitev uveljavljanja navedene olajšave v Zakonu o dohodnini v nasprotju s Pogodbo o delovanju Evropske unije, ki državljanom Evropske unije zagotavlja prosto gibanje delavcev.

Tožnik, sicer davčni rezident Italije kot članice EU, je vse svoje dohodke ustvaril na podlagi zaposlitve v Sloveniji in tu tudi plačeval akontacijo dohodnine. Ko pa je želel pri odmeri dohodnine uveljaviti upoštevanje olajšave za vzdrževane družinske člane, tega ni mogel storiti ne v Italiji ne v Sloveniji. V Italiji pri odmeri dohodnine take davčne olajšave ni mogel uveljaviti, ker tam ni prejel zadostnih obdavčljivih dohodkov in ni plačeval akontacij dohodnine, v Sloveniji pa se mu zaradi zakonskih omejitev davčna olajšava prav tako ni priznala in sicer zato, ker so bili njegovi dohodki, doseženi v Sloveniji, v obdavčitev z dohodnino vključeni tudi v Italiji. V skladu s slovensko davčno zakonodajo lahko namreč davčni rezident druge države članice EU, ki dohodke iz zaposlitve prejema v Sloveniji, uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane le, če z dokazili izkaže, da znašajo navedeni dohodki, doseženi v Sloveniji, najmanj 90 odstotkov njegovega celotnega obdavčljivega dohodka v davčnem letu, in če izkaže, da so v državi njegovega rezidentstva dohodki, doseženi v Sloveniji, izvzeti iz obdavčitve ali so neobdavčeni (116. člen Zakona o dohodnini). Takšno stališče so v svojih odločitvah v tožnikovi zadevi zavzeli tako davčni organi kot tudi Upravno sodišče, zoper to pa je tožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče RS je v revizijskem postopku presodilo, da skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije ni dopustno omejevati uveljavljanja posebnih davčnih olajšav, s katerimi se zagotavlja upoštevanje osebnih in družinskih okoliščin davčnih zavezancev, če to v okoliščinah posameznega primera posega v prosto gibanje delavcev v Evropski uniji in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva. Res je sicer, da je država davčnega rezidenstva tista, ki je dolžna davčnemu zavezancu odobriti tovrstne davčne ugodnosti, kadar pa tega ne more storiti, se morajo njegove osebne in družinske okoliščine upoštevati pri obdavčiti v državi zaposlitve. Tak primer lahko nastopi na primer tedaj, ko davčni zavezanec prejema vse ali skoraj vse obdavčljive vire iz dejavnosti, ki jo opravlja v drugi državi članici. Davčni zavezanec ima torej pravico, da je njegov osebni in družinski položaj ustrezno upoštevan, ne glede na to, kako si državi članici rezidenstva in zaposlitve medsebojno razdelita to obveznost.

V danih okoliščinah Italija kot država rezidentstva tožniku ni mogla zagotoviti upoštevanja olajšave za vzdrževane družinske člane tako, da bi ta pri odmeri dohodnine dejansko vplivala na višino njegove davčne obveznosti. Ker je ob tem v obravnavanem primeru tožnik vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Tako je bil kot davčni rezident druge države članice Evropske unije nedopustno v slabšem položaju kot davčni zavezanci, ki so rezidenti Slovenije. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo ter presodilo, da po načelu primarnosti prava Evropske unije v zadevi, ki jo je obravnavalo ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev. Zadevo je vrnilo v ponovni postopek slovenskim davčnim organom in jim naložilo, da morajo tožniku pri odmeri dohodnine za sporno obdobje omogočiti uveljavljanje davčne olajšave za vzdrževane družinske člane skladno z razlogi iz te sodbe. Izhajajoč iz ustaljene prakse Sodišča Evropske unije in glede na precedenčno vlogo Vrhovnega sodišča RS kot najvišjega sodišča v državi in dolžnost zagotavljanja enotne uporabe prava Evropske unije, so na navedeno stališče vezana tako sodišča kot tudi drugi državni organi, ki odločajo ali bodo odločali o vsebinsko enakih zadevah.

Sodna odločba: X Ips 20/2022

 


To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.