Vrhovno sodišče odločilo o vprašanju, kdaj pogodba šteje tudi kot račun

05.12.2022 / Vrhovno sodišče

Vodilna fotografija odločb

Vrhovno sodišče RS je odločalo o vprašanju, kdaj pogodba šteje za račun v smislu Zakona o davku na dodano vrednost, da že na njeni podlagi nastane obveznost plačila tega davka. Presodilo je, da ni vsaka pogodba, v kateri je izkazan znesek DDV, že račun, na podlagi katerega nastane obveznost plačila DDV, vendar pa lahko nastopi tak primer, kar ni vselej odvisno le od pogodbene volje strank.

Skladno z Zakonom o davku na dodano vrednost in Direktivo o davku na dodano vrednost lahko nastane obveznost plačila tega davka že na podlagi dejstva, da je davčni zavezanec izdal račun, na katerem izkaže DDV (9. točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1). V upravnem sporu, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, je davčni zavezanec sklenil pogodbo, ki jo je druga pogodbena stranka štela za račun, na podlagi katerega je uveljavljala pravico do odbitka DDV, čeprav to v pogodbi ni bilo izrecno določeno. Na tej podlagi je davčni organ tudi tej pogodbeni stranki naložil obveznost plačila DDV, ker naj bi bila pogodba račun v smislu predpisov o DDV in ker je bil v njej naveden tudi znesek DDV kot del pogodbene vrednosti. V reviziji pred vrhovnim sodiščem je bilo zato obravnavano širše pomembno pravno vprašanje, kdaj se dvostranski posel (pogodba) lahko šteje za račun v smislu Zakona o DDV in Direktive o davku na dodano vrednost.

Ker navedeno vprašanje izhaja iz prava Evropske unije, je Vrhovno sodišče RS za razlago Direktive o davku na dodano vrednost postavilo vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, ki se je do tega vprašanja opredelilo v sodbi (št. C-235/21 z dne 29. 9. 2022). Vrhovno sodišče je v nadaljevanju svojega postopka navedena stališča preneslo v precedenčno sodbo na tem področju.

Skladno s stališči Sodišča EU in Vrhovnega sodišča RS lahko šteje pogodba za račun, ki utemeljuje obveznost plačila DDV, tudi če pogodbeni stranki take pogodbe ne opredelita kot račun. To nastopi, če je v pogodbi izkazan DDV in ta vsebuje tiste informacije iz evropske Direktive o DDV (določbe iz poglavja o vsebini računov) in Zakona o DDV, ki so potrebne, da lahko davčni organ ugotovi, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za pravico do odbitka DDV. To pomeni, da bo pogodba štela za račun v navedenem smislu le, če bo vsebovala vse predpisane sestavine za račun iz predpisov o DDV, razen posameznih formalnih sestavin, ki niso vsebinsko povezane z uveljavljanjem pravice do odbitka (npr. zaporedna številka računa). Natančneje je navedena stališča vrhovno sodišče predstavilo v sodbi v obravnavani zadevi.

 

Sodna odločba in morebitna ločena mnenja bodo na tem mestu objavljena, ko bodo za to izpolnjeni pogoji.

 


To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.