Vrhovno sodišče opozarja na protiustavno pravno praznino pri namestitvah mladoletnikov s hudimi duševnimi motnjami

Senat Vrhovnega sodišča je obravnaval vprašanje namestitve mladoletnika s hudo govorno motnjo in vedenjsko prizadetostjo, opredeljeno kot hudo duševno manj razvitost, ki ni zmožen samostojnega življenja, saj potrebuje trajno oskrbo, varstvo in pomoč pri vseh najbolj osnovnih življenjskih opravilih. Po drugi strani pa, ker je že močan in ima agresivne izpade, predstavlja grožnjo tako zase kot za druge varovance in osebje v zavodu za usposabljanje, v katerem je bil nameščen.

Sodišča prisiljena odločati o namestitvah mladoletnikov v ustanove, za katere vedo, da zanje niso ustrezne

Pristojni center za socialno delo je vložil predlog za mladoletnikovo namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve. Glede na to, da v Sloveniji ni verificiranega varovanega oddelka za mladoletne osebe z motnjami v duševnem razvoju, kar bi bila najustreznejša rešitev, sta morali sodišči prve in druge stopnje pri izbiri najprimernejšega zavoda za namestitev mladoletnika ob tehtanju vseh argumentov izbrati možnost, ki bo v najmanjši možni meri posegala v človekove pravice vseh potencialno prizadetih oseb.

Če bi mladoletnik ostal v zavodu, v katerem je bival do tedaj, bi bile na ta način kršene ustavne pravice (do življenja in zdravja) drugih varovancev in tamkajšnjega zdravstvenega in negovalnega osebja, kršene pa bi bile tudi mladoletnikove pravice, saj v tem zavodu niso usposobljeni za nudenje posebnih varovalnih ukrepov, ki jih terja njegovo stanje. Zato sta bili sodišči prve in druge stopnje prisiljeni odrediti njegovo namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, čeprav je ta namenjen odraslim osebam, s čimer sta odstopili od izpolnitve formalnega pogoja starosti 18 let, ki velja za namestitev v ta oddelek.

Na predloga zavoda, v okviru katerega deluje varovani oddelek, je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustna namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Zavod je nato vložil revizijo, v kateri je opozoril, da ni verificiran za obravnavo mladoletnih oseb in tudi ne izvaja programov vzgoje in izobraževanja, do katerih so upravičeni mladoletniki, z namestitvami mladoletnih oseb v varovane oddelke socialno varstvenih zavodov pa se “vzpostavlja izredno nevarna sodna praksa in le še vprašanje časa je, kdaj bo šlo kaj narobe v smislu ogrožanja zdravja in življenja mladoletnih oseb in obratno”.

Država ni poskrbela za uresničevanje pravic najbolj ranljive kategorije

Senat Vrhovnega sodišča se je odločil za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti na Ustavno sodišče, v kateri opozarja, da institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov sicer ureja Zakon o socialnem varstvu v 16., 53. in 54. členu, vendar pa v resnici posebnega varovanega oddelka za otroke in mladoletnike v Republiki Sloveniji ni. “Država torej kljub temu, da jo k temu zavezujejo ustavne določbe, ni ustrezno poskrbela za učinkovito varstvo in uresničevanje pravic najbolj ranljive kategorije, to je otrok s hudimi motnjami v duševnem razvoju, in to kljub temu da je bila na ta problem že večkrat opozorjena,” v zahtevi ugotavlja senat Vrhovnega sodišča. Takšna (ne)ureditev je po oceni članov senata v nasprotju z Ustavo, zlasti z 19. in 21. členom, pa tudi 52. in 56. členom, ki zagotavljata varstvo in pravice invalidov ter otrok. Gre za izvedbeno pravno praznino, ki po mnenju Vrhovnega sodišča ne omogoča ustavno skladne razlage in sodišča sili, da odločajo v nasprotju z zakonom. To pa je tudi v nasprotju s 125. členom Ustave, ki varuje neodvisnost sodnikov.

Odprto namreč ostaja vprašanje sistemske rešitve za nameščanje otrok in mladoletnikov s hudimi duševnimi motnjami. Zakon o socialnem varstvu namreč ne ureja institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov, kadar imajo ti tako težko motnjo v duševnem razvoju, da ni več možno njihovo usposabljanje v socialno varstvenem zavodu za usposabljanje (54. člen ZSV). Otroci očitno ostajajo nameščeni v zavode za usposabljanje, saj ni varovanih oddelkov socialno varstvenih zavodov za otroke, razen v posebno hudih primerih, kot je tudi obravnavani, ko je zaradi težkega stanja varovanca onemogočeno normalno delo in dejavnost zavoda in je njegova prestavitev nujna. V takih primerih so sodišča prisiljena odločati o namestitvah mladoletnikov v ustanove in v okolje, za katere vedo, da zanje niso ustrezni. Poleg tega so prisiljena pri odločanju upoštevati kriterije, ki so najmanj vprašljivi.

Država torej več kot očitno ni izvedla vseh potrebnih aktivnosti v smeri učinkovitega uresničevanja pravic pozitivnega statusa oseb z duševnimi motnjami in otrok s posebnimi potrebami, s čimer je prekomerno posegla v pravice obeh kategorij, tako invalidov kot otrok. V odločbi U-I-477/18-19 in Up-93/18-37 je Ustavno sodišče zakonodajalcu očitalo, da se je pri določitvi ukrepa sprejema oziroma namestitve osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda osredotočil le na zasledovanje varstvenega cilja, ne pa tudi terapevtskega, pri varstvu otrok in mladoletnikov s težkimi duševnimi motnjami pa je očitno opustil tudi varstveni cilj, saj ni poskrbel niti za institucijo, ki bi bila primerna in usposobljena za njihovo namestitev, še ugotavlja Vrhovno sodišče in zaključuje, da takšne protiustavne izvedbene pravne praznine z ustaljenimi metodami pravne razlage ni mogoče zapolniti. Vrhovno sodišče zato predlaga, naj Ustavno sodišče oceni skladnost Zakona o socialnem varstvu in Zakona o duševnem zdravju z Ustavo.

V tej zadevi odloča sodni senat, ki ga sestavljajo vrhovne sodnice in sodnika mag. Rudi Štravs kot predsednik ter Karmen Iglič Stroligo, dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel in Tomaž Pavčnik kot člani.

 

 

---

To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.