Skoči na vsebino
Logotip - Vrhovno sodišče
Skoči na vsebino
Logotip - Vrhovno sodišče

Odziv na raziskavo dr. Šturma o kršitvah človekovih pravic

24.07.2014 / Vrhovno sodišče

Raziskava, ki daje vtis sistematičnih kršitev človekovih pravic s strani slovenskih sodišč, je metodološko sporna in ne omogoča ustrezne strokovne razprave ali interpretacije podatkov. Delež ugodenih ustavnih pritožb v Sloveniji je povsem primerljiv z Nemčijo.

Zaslužni profesor prof. dr. Šturm je 9. 7. 2014 predstavil vmesno poročilo o raziskavi Kršitve človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so jih povzročili sodniki in sodišča v Republiki Sloveniji kot del represivne državne oblasti.“*

Sodstvo je zainteresirano za raziskovalno obravnavo, spoštuje akademsko svobodo ter sprejema vsak analitičen pristop, vključno s kritičnimi. Raziskave na to tematiko so lahko dobrodošel in pomemben prispevek k razvoju prava ter izboljšanju stanja v pravosodju in družbi. Težko pa se je izogniti občutku, da je omenjena raziskava ta cilj zgrešila. Predstavlja primer premalo kakovostne interpretacije, ki kot odkritje prikazuje javne, hitro ter enostavno dostopne podatke, ter iz šibkih argumentov izvaja navidez brezprizivne trditve. Interpretacije, ki so bile dodatno podkrepljene na tiskovni konferenci dr. Šturma, dajejo vtis, da gre za sistematične kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Da gre v resnici za povsem normalno stanje, bi pokazala že pričakovana umestitev raziskovanih podatkov v nek primerljiv kontekst, vendar raziskava dr. Šturma tega ne stori. Raziskava podatka tako nikjer ne uravnoteži s številom vseh obravnavanih ustavnih pritožb (Up), ki jih je bilo po podatkih iz letnih poročil Ustavnega sodišča (US) v tem obdobju 13369. Po izračunu, ki temelji na javno objavljenih podatkih iz letnih poročil US, je uspešnost Up v Sloveniji 3,0%, po podatkih iz raziskave dr. Šturma pa celo le 2,1%. Če dodatno upoštevamo, da so v istem obdobju vsa slovenska sodišča rešila 8.392.585 različnih zadev, pa ugotovimo, da je delež ugodenih Up glede na vse rešene zadeve pred sodišči 0,0048%. Ustavno sodišče ZR Nemčije recimo navaja 2,5% uspešnost nemških ustavnih pritožb, kar je s slovenskimi podatki povsem primerljivo.

Zaradi metodološke spornosti se tako poraja vprašanje ali gre za dokument, ki ima sploh kakršnokoli razlagalno moč. Podrobnejša analiza raziskave in njenih ugotovitev bo sicer mogoča šele, ko bo predstavljena celotna raziskava, zaradi velike pozornosti, ki jo je povzročila v delu javnosti, pa je treba že sedaj opozoriti še na nekatere druge pomanjkljivosti osnovnih metodoloških načel raziskovalnega dela, ki bi omogočala ustrezno strokovno razpravo ali interpretacijo podatkov.

Viri, ki jih raziskava navaja (zbirke odločb), so zaradi svoje posrednosti sporni in nezanesljivi, čeprav bi lahko bili neposredno uporabljeni podatki iz javno objavljenih dokumentov (npr. letna poročila US ali podatki spletnega iskalnika US), ki omogočajo bolj poglobljeno, hitro in enostavno analizo. Podatki v raziskavi dr. Šturma (279 Up) se tako nekoliko razlikujejo glede na podatke, do katerih se lahko razmeroma hitro pride preko letnih poročil oziroma spletnega iskalnika US (402 Up).

Raziskava vse ugodno rešene Up šteje kot kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer ne razlikuje, koliko jih odpade na subjektivne sodniške napake, koliko pa jih je posledica pomanjkljive normativne ureditve. Raziskava ne razlikuje med vrstami pravic, katerih kršitev je ugotovilo US, jasna pa tudi ni klasifikacija razlogov za tovrstne odločitve, saj US velikokrat odloči o ustavni pritožbi v zvezi in hkrati s presojo ustavnosti. Raziskava med drugim uporablja tudi nekonsistentno terminologijo (npr. sodni akt, nižje sodbe,...) ter številke glede števila odločitev, sodišč in sodnikov, kar pripelje do absurdne trditve, da naj bi človekove pravice in temeljne svoboščine kršilo 442 sodišč (ob tem, da jih je v Sloveniji 66), kot tudi da naj bi jih kršilo več posamičnih sodnikov, kot pa jih je trenutno zaposlenih.

Do kakšnih zaključkov bi ob enakem načinu sklepanja prišli na podlagi podatka, da je sprememba Zakona o pravdnem postopku iz leta 2008, ki jo je v zakonodajnem postopku zastopal dr. Šturm, bila že sedemkrat spoznana za protiustavno?

Prav tako ni povsem korektna navedba, da so sodbe sodišč, ki so objavljene na spletu, anonimizirane brez navedbe imena in priimka sodnikov, zaradi česar ni mogoče priti do podatkov, kateri sodniki so sodelovali pri kršitvah. V bazah sodne prakse slovenskih sodišč se na podlagi odločitve Občne seje Vrhovnega sodišča od 2013 objavljajo imena vseh sodnikov oziroma članov senatov. Na podlagi ZDIJZ pa lahko javnost od posameznega sodišča že ves čas zahteva tudi vse posamezne starejše odločbe, iz katerih so razvidna imena vseh sodnikov. Morebitne razveljavitve njihovih odločb se v okviru celote njihovega dela tudi redno ocenjujejo v okviru ocen sodniške službe, ki se izvajajo vsake tri leta, na začetku mandata pa vsako leto. Kot nekdanji minister za pravosodje bi dr. Šturm to prav gotovo moral vedeti.

Vrhovno sodišče se zaveda pomena rednih in izrednih pravnih sredstev ter vloge Ustavnega sodišča kot varuha človekovih pravic za delovanje pravne države in stremljenje k njenim idealom. Gre za normalen razvoj prava v demokratični družbi, ki se gradi z opozarjanjem na napake in oblikovanjem sodne prakse, zato Vrhovno sodišče sistematično spremlja odločitve Ustavnega sodišča in z njimi sproti seznanja sodnike (med drugim tudi v javno dostopni publikaciji Sodnikov informator). To delo se prav tako ne zaključi pri Ustavnem sodišču, ampak nadaljuje, med drugim, tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki je že večkrat ugotovilo kršitve človekovih pravic tudi pri odločitvah slednjega.

Sodstvo se prav tako zaveda nizke stopnje zaupanja, ki jo uživa v družbi in sistematično dela na krepitvi kakovosti svojega delovanja, vendar pa zaupanje ni odvisno zgolj od sodstva samega, kot se skuša prikazati. Takšna raziskava in način, na katerega je bila predstavljena, sta primer ravnanja, ki neposredno škodi zaupanju v delovanje pravosodja in spodbija njegovo verodostojnost, še posebej zato, ker jo predstavlja oseba s sicer visokim akademskim ugledom.

Kot je pokazala obsežna raziskava o zadovoljstvu javnosti v 2013, je stopnja zaupanja višja med ljudmi, ki so dejansko imeli izkušnje s sodnimi postopki, kot pa med splošno javnostjo. Podobno kažejo tudi podatki raziskave Politbarometer v povezavi s podatki o učinkovitosti sodstva, iz katerih izhaja, da je sodstvo najvišjo stopnjo zaupanja uživalo okoli leta 2000, ko je bilo tudi najmanj učinkovito. Takšni podatki so zgovorni, saj kažejo na to, da na nezaupanje pomembno vplivajo prav dejavniki izven sodstva. Med takšne dejavnike sodijo tudi tovrstne izjave in diskurz, ki ga z njimi zavestno in sistematično ustvarjajo. Ravno zato so tudi potrebna opozorila o poudarjeni odgovornosti javno izpostavljenih posameznikov pri načinu kritike. Sklicevanje istega kroga posameznikov na podatek, da sodstvo uživa eno najnižjih stopenj zaupanja, je v tovrstnih primerih zato najmanj neprimerno.


 

*

Raziskava dr. Šturma v sklepnih ugotovitvah tako navaja:

Slovenska sodišča in slovenski sodniki so bili v obravnavanem razdobju od leta 2004 do vključno leta 2013 udeleženi pri pogostih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V obravnavanem obdobju je človekove pravice in temeljne svoboščine kršilo 442 slovenskih sodišč in po zadržani oceni najmanj 1.200 slovenskih sodnikov. Do tega števila smo prišli, ko smo prvotno ugotovljeno število 1.315 sodnikov zaradi zadržane ocene zmanjšali za 115. Ob tem dodajamo podatek, da je trenutno v Sloveniji po podatkih Slovenskega sodniškega društva zaposlenih 915 sodnikov.“