Pripravljenost za delo v času straže se šteje v delovni čas

Republika Slovenija kot toženka v tej zadevi je vojaku v obdobju straže štela v delovni čas osem ur dnevno. Te ure mu je plačala kot ure običajnega dela, poleg tega pa mu je plačala tudi dodatek za stalno pripravljenost v višini 20 odstotkov plače. V času pripravljenosti je moral biti tožnik vseskozi prisoten na delovnem mestu in na razpolago toženki, vendar v tem času, razen izjemoma, ni opravljal dela. Pripravljenost se v skladu s predpisi (97.č in 97.e členom Zakona o obrambi in 46. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor) ni štela v delovni čas.

V tem sporu je Vrhovno sodišče najprej postavilo predhodna vprašanja Sodišču Evropske unije, ki je odločilo (sodba velikega senata C-742/19), da je treba prvi člen Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s četrtim členom Pogodbe o EU razlagati tako, da je straža, ki jo opravlja vojaška oseba, v določenih primerih izključena iz področja uporabe te Direktive. Sodišče Evropske unije je poleg tega odločilo, da je treba drugi člen Direktive 2003/88 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, v katero je razporejena, vendar tam ne opravlja dejanskega dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem ta oseba dejansko opravlja delo.

Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni ugotovilo nobene od posebnih okoliščin, ki bi izključevale uporabo Direktive 2003/88/ES. To je ob upoštevanju dosedanje prakse Sodišča Evropske unije pomenilo, da ureditev 97.č in 97.e člena Zakona o obrambi ter 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor ni v skladu z Direktivo 2003/88/ES, ki ima v tem primeru vertikalni neposredni učinek.

Zato je Vrhovno sodišče čas tožnikove pripravljenosti v obdobjih straže štelo v delovni čas. Ker naša zakonodaja v takšnem primeru ne ureja plačila (ureja ga le za primer pripravljenosti, ki pa se ne šteje v delovni čas), je tožniku prisodilo plačilo za delo v višini 100 odstotkov osnovne plače oziroma razliko med 100-odstotno plačo in 20-odstotnim prejemkom. Višje razlike do plače za nadurno delo mu ni prisodilo, saj ni šlo za nobenega od primerov, v katerih je mogoče odrediti nadurno delo. Položaj tožnika, ki v času pripravljenosti ni opravljal dela (če ga je, se mu je že vštel v delovni čas in plačal), tudi ni sledil potrebam dela preko polnega delovnega časa in ni ustrezal namenu nadurnega dela, temveč je odgovarjal institutu pripravljenosti.

V tej zadevi je odločal sodni senat, ki so ga sestavljali vrhovna sodnika in sodnice Marjana Lubinič kot predsednica in mag. Marijan Debelak, dr. Miodrag Đorđević, Karmen Iglič Stroligo in dr. Mateja Končina Peternel kot člani. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

 

VIII Ips 196/2018, Sodba v imenu ljudstva in sklep

 

---

To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.