Odločitev za ustavitev postopka zaradi vstopa v studio RTV Slovenija je bila napačna
01.04.2026 / Vrhovno sodišče
Vrhovno sodišče je odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z javnim shodom pred stavbo RTV Slovenija, v okviru katerega je del protestnikov tudi vstopil v prostore Televizije Slovenija v snemalni studio 3. Odločilo je, da je prvostopenjsko sodišče, ki je v tej zadevi ustavilo prekrškovni postopek zoper kršiteljico, povsem zmotno interpretiralo elemente skrajne sile in jih zmotno prepoznalo tudi v dejanju kršiteljice. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje za ustavitev prekrškovnega postopka napačna.
V zvezi z javnim shodom, ki je potekal pred stavbo RTV Slovenija, je policija kršiteljico kot vodjo shoda konec februarja 2023 kaznovala zaradi različnih kršitev Zakona o javnih zbiranjih in Zakona o varstvu javnega reda in miru ter ji skladno z Zakonom o prekrških izrekla enotno globo v višini 1334 evrov. Med drugim zato, ker je shod izvedla v nasprotju z napovedanim programom, saj je z udeleženci vstopila v omenjeni televizijski studio in shoda kljub pozivom policistov ni razpustila, niti ni želela zapustiti prostorov RTV Slovenija.
Kršiteljica je vložila zahtevo za sodno varstvo na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki ji je ugodilo in prekrškovni postopek ustavilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je kršiteljica ravnala v upravičljivi skrajni sili, ki naj bi izključevala protipravnost njenega ravnanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč ocenilo, da je kršiteljica ravnala v dobri veri, izključno z namenom varovanja zdravja ljudi, ter da je bila podana neposredna nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače. Nevarnost je sodišče prepoznalo v možnih stranskih učinkih cepljenja proti virusu covida-19, ki naj bi nepoučene posameznike ogrožali zaradi enostranskega poročanja o cepivih, ki so bila v medijih predstavljena kot varna in učinkovita. Vstop v stavbo RTV Slovenija naj bi bil za kršiteljico tako zadnja možnost, da bi dosegla kritično javnost, ker je pred tem izčrpala vsa druga sredstva.
Vrhovno sodišče je zdaj presodilo, da omenjeni razlogi sodišča prve stopnje ne dosegajo standarda resnične nevarnosti, saj je le-ta opisana zgolj na abstraktni in splošni ravni, zato je ni mogoče ovrednotiti kot konkretno nevarnost. Ogroženost zdravja v pravnomočni prvostopenjski sodbi tudi ni konkretizirana na način, da bi bili konkretno izpostavljeni domnevni hudi stranski učinki cepiv, temveč gre zgolj za posplošeno trditev o možnosti stranskih učinkov cepiv. Kar pomeni, da v omenjeni sodbi ni niti obrazloženo niti dokazano, da je nevarnost zares obstajala.
Tudi če je bila nevarnost resna in stvarna, pa vstop v studio RTV Slovenija, s katerim naj bi kršiteljica dosegla poročanje o možnih stranskih učinkih cepiv, te nevarnosti ne bi preprečil, saj na ta način ne bi mogla odvrniti zatrjevane nevarnosti. “Če bi kršiteljica preprečevala zatrjevano nevarnost, bi moralo biti njeno ravnanje ciljno usmerjeno v dejansko preprečevanje cepljenja, saj naj bi ravno na podlagi cepljenja prišlo do nevarnosti za zdravje ljudi,” je v sodbi zapisalo Vrhovno sodišče.
Zato vstop v televizijski studio tudi ni bil edina možnost za preprečitev domnevne nevarnosti, ravnanje kršiteljice pa tudi ni bilo direktno usmerjeno v reševanje zdravja državljanov, temveč v vsebino poročanja RTV Slovenija. Iz tega je mogoče zaključiti, da ravnanje kršiteljice ni bilo primerno sredstvo niti nujen ukrep za odvračanje zatrjevane nevarnosti. Nevarnost mora biti namreč tako intenzivna, da zahteva takojšnje ukrepanje posameznika brez odlašanja, kar v pravnomočni sodbi ni ugotovljeno.
Vrhovno sodišče je ob tem še izpostavilo, da pravnomočna prvostopenjska sodba docela zmotno interpretira elemente skrajne sile, ki jih tudi zmotno prepoznava v dejanju kršiteljice in zato posledično njeno ravnanje ocenjuje kot dejanje, ki je skladno s pravom. Pri tem se sodba opira na različne argumente, ki segajo onkraj pravnega odločanja in legitimira protipravnost ravnanja z razlogi, ki so bistveno onkraj pravne presoje.
Vrhovno sodišče je zato v tem primeru ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo, saj je ugotovilo kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (po 1. točki 156. člena v zvezi z 8. členom tega zakona in s prvim odstavkom 32. člena Kazenskega zakonika). Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilke prekrška, pa Vrhovno sodišče ni moglo posegati v pravnomočno odločbo, zato se je omejilo zgolj na ugotovitev kršitve.
Sodna odločba in morebitna ločena mnenja bodo na tem mestu objavljena, ko bodo za to izpolnjeni pogoji.
To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.