zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo v zadevi švicarski franki

datum: 20.11.2018
vir: Vrhovno sodišče

Končni epilog glede zatrjevanja ničnosti pogodb je dočakala prva od zadev, povezanih s krediti v švicarskih frankih. Vrhovno sodišče je revizijo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in pritrdilo sodiščema nižjih stopenj, ki sta presodili, da sporni kreditni pogodbi nista nični.

Pojasnilna dolžnost banke je bila po oceni senata vrhovnega sodišča, ki je odločal o zadevi, v obravnavanem primeru ustrezno in pošteno opravljena, zato je pogoj o vračilu kredita v tuji valuti, v tem primeru švicarskem franku, treba šteti za jasen in razumljiv. Posledično senat ni opravil nadaljnje presoje (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe.

V omenjeni zadevi so sicer trije tožniki v okviru primarnega tožbenega zahtevka uveljavljali ugotovitev ničnosti dveh kreditnih pogodb, kar so utemeljevali na več pravnih podlagah: sklenitev kredita v tuji valuti naj bi nasprotovala prisilnim predpisom, kreditni pogodbi po njihovem mnenju nista imeli dopustne podlage, šlo naj bi tudi za oderuški pogodbi, pri njunem sklepanju pa naj banka ne bi izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti.

V obrazložitvi svoje odločitve Vrhovno sodišče med drugim poudarja, da je bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc, v kateri je to začrtalo smernice za presojo ustreznosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, predvsem v tem, da mora stopnja informiranja potrošnikov dosegati določeno intenzivnost, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb pravo - tako slovensko nacionalno pravo kot pravo EU - ni nalagalo. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, ter imeti možnost za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil.

Po drugi strani Vrhovno sodišče poudarja, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.

V tej zadevi je odločal sodni senat, ki sta ga sestavljali vrhovni sodnici in sodniki mag. Rudi Štravs kot predsednik, ter Jan Zobec, mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternel in Tomaž Pavčnik kot člani.

Sodba (zapis PDF)

Nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam.
Nemo plus iuris ad alium transfere potest, quam ipse habet.