zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi „Koroška dečka“

datum: 19.10.2016
vir: Vrhovno sodišče

Vrhovno sodišče je danes pravnomočno odločilo, da je bilo z odvzemom vnukov poseženo v ustavno varovano pravico tožnice do družinskega življenja. Vrhovno sodišče v tem upravnem sporu ni moglo odločiti o tožbenem zahtevku, da se mladoletna otroka namestita v rejništvo na dom tožnice oziroma starih staršev, vendar pa odločitev po vsebini razlogov pomeni ustrezno podlago za ureditev bodočih razmerij med tožnico in vnukoma.

Vrhovno sodišče se je v senatu upravnega oddelka, ki so ga sestavljali vrhovni sodniki predsednik Peter Golob, poročevalec dr. Erik Kerševan in član senata Marko Prijatelj, za namen zagotovitve poštenega postopka ter zato, da se glede na nujnost in naravo zadeve postopek ne bi po nepotrebnem podaljševal, odločilo za izvedbo pritožbene obravnave ter sodbo javno razglasilo. Sodišče je potrdilo izpodbijano sodbo Upravnega sodišča RS, v utemeljitvi pa izpostavilo pravno relevantna vprašanja za nadaljnje urejanje rejniških odnosov med starimi starši in mladoletnimi otroki.


Kot je senat poudaril v obrazložitvi razlogov sodbe, je razmerje med otroci in njihovimi starimi starši varovano z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pravico otrok do starih staršev, pa tudi pravico starih staršev do otrok, je treba varovati ne le pred posegi države temveč tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov. Razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki (oziroma med mladoletnimi otroci in njihovimi bližnjimi sorodniki) lahko nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih pravnih aktov pristojnih organov. Čeprav je drugačno kot razmerje med starši in otroci in uživa manjšo stopnjo pravnega varstva, lahko pride do posebnega izraza v primeru, če so mladoletni otroci ostali brez skrbi svojih staršev, kar je podano prav v konkretnem primeru.

Tožena stranka, CSD Velenje, je nezakonito posegla v pravico tožnice do družinskega življenja zato, ker je bilo sporno dejanje izvršeno pred odločitvijo pristojnega ministrstva o vlogi tožnice za dovoljenje za opravljanje rejništva za mladoletna otroka, njuna vnuka. Vrhovno sodišče ni moglo odločiti, da se mladoletna otroka ponovno namestita na dom tožnice, saj ta zahtevek po vsebini presega možnost odprave posledic nastale kršitve ustavne pravice tožnice.

Sodišče je v razlogih sodbe poudarilo, da se otroci lahko skladno z zakonom dodelijo v rejništvo starim staršem samo na podlagi ustreznega dovoljenja, ki pa je bilo tožnici s strani ministrstva zavrnjeno. V tem sporu pa Vrhovno sodišče glede na zakonske omejitve ni moglo presoditi, ali je bila odločitev o tem, da se dovoljenje za rejništvo pritožnici zavrne ali ne, pravilna in zakonita, in ji ga v tem postopku ni moglo podeliti.

Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je tožnici za uresničitev namestitve otrok pri njej v rejništvo zagotovljen drug postopek, v katerem ji je dana možnost izkazati pogoje za opravljanje rejništva. Na tej podlagi lahko pridobi ustrezno dovoljenje, ob ustavno skladni razlagi zakona pa temu sledi tudi namestitev mladoletnih otrok v rejništvo na njenem domu. To je edini zakoniti način, da stari starši pridobijo rejništvo nad mladoletnimi vnuki.

Vrhovno sodišče je ob odločitvi poudarilo, da čeprav sprejeta odločitev o tem, da je bila tožnici kršena njena ustavna pravica do družinskega življenja pomeni določeno zadoščenje, v okviru stališč iz sodbe predstavlja tudi podlago za ureditev bodočih razmerij z mladoletnima otrokoma, njenima vnukoma.

 

Celovit neformalen povzetek razlogov, ki jih je sodišče predstavilo ob razglasitvi, je priloga k temu sporočilu:
 

K I. točki izreka:
1. Vrhovno sodišče pritrjuje tožeči stranki (Mariji Otorepec), da je bilo z dejanjem tožene stranke (Centra za socialno delo Velenje) glede odvzema njenih vnukov poseženo v njeno ustavno varovano pravico do družinskega življenja.
2. Razmerje med otroci in njihovimi starimi starši je varovano z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da je treba varovati pravico otrok do starih staršev, pa tudi pravico starih staršev do otrok, ne le pred posegi države temveč tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov. Razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki (oziroma med mladoletnimi otroci in njihovimi bližnjimi sorodniki) lahko nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih pravnih aktov pristojnih organov. Oblastveni akti pristojnih organov lahko obstoj pravno varovanega razmerja le dodatno utemeljujejo.
3. To razmerje je sicer drugačno kot razmerje med starši in otroci in uživa manjšo stopnjo pravnega varstva. Vendar pa lahko pride do posebnega izraza v primeru, če so mladoletni otroci ostali brez skrbi svojih staršev.
4. Tudi državni organi imajo primarno ustavno določeno dolžnost, da se zagotovi otrokom posebno varstvo in skrb, še posebej otrokom, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe. Zato lahko tudi razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki s svojimi zakonskimi pooblastili ustrezno oblikujejo oziroma vanj celo posežejo, če to terjajo koristi otroka.
5. Navedene zakonske pristojnosti organov pa je z vidika varstva navedenih ustavnih pravic in dolžnosti treba gledati kot celoto, ki ne sme privesti do rezultata, ki je nezdružljiv z ustavno varovano pravico do družinskega življenja.
6. V obravnavani zadevi je bilo med tožnico in mladoletnima otrokoma vzpostavljeno tesno in pristno razmerje, ki se je izrazilo tudi v bivanju otrok in skrbi zanje v času, ko starši zanje niso več mogli skrbeti od konca leta 2015 do namestitve otrok v rejniško družino dne 30. 3. 2016. To razmerje je sicer preseglo običajno razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki, zato je glede na posebne okoliščine tega primera nastalo družinsko življenje, ki je tožnici zagotavljalo pravno varstvo najmanj v tem, da bi ji bilo treba omogočiti nadaljnji razvoj takega razmerja, kolikor to ne bi bilo v nasprotju z interesi otrok.
7. Tožnica je z vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejništva za navedena mladoletna otroka želela urediti nadaljnje bivanje mladoletnih otrok pri njej v rejništvu kot trajnejši obliki vzgoje in oskrbe otrok. Pravica do družinskega življenja je tako tožnici zagotavljala, da do odločitve o njeni vlogi v razmerje med njo in njenima vnukoma s strani tožene stranke ne bo poseženo brez utemeljenih in izkazanih razlogov.
8. Čeprav toženka uveljavlja, da je imela za svoje dejanje prevzema in namestitve otrok v rejniško družino podlago v izdani upravni odločbi (z dne 21. 3. 2016), pa je bilo z navedeno odločbo odločeno, da se otroci namestijo v rejniško družino, ne pa tudi, h komu se bodo otroci namestili v rejništvo. To pa pomeni, da iz te odločitve ne izhaja, da se ne bi mogli (oziroma morali) namestiti v rejništvo k tožnici, če bi pridobila dovoljenje za opravljanje rejništva. Prav tako s to odločbo ni bilo odločeno, da je ta ukrep potreben zaradi tega, ker bi bilo nadaljnje bivanje otrok pri tožnici že tedaj v nasprotju z njihovo koristjo. Ta odločba toženi stranki torej ni onemogočala, da bi se namestitev otrok v drugo rejniško družino izvršila šele tedaj, ko bi bilo odločeno o vlogi tožnice za dovoljenje za opravljanje rejništva za mladoletna otroka.
9. Glede na navedeno bi ob ustavno skladni razlagi zakonov (ZZZDR in ZIRD) tožena stranka morala s spornimi dejanji počakati do dokončne odločitve pristojnega organa (ministrstva) o vlogi tožnice za opravljanje rejništva glede njenih vnukov. Ta dejanja bi lahko pred tem izvršila le, če bi takojšnjo izvršitev narekovali interesi samih mladoletnih otrok, vendar pa te okoliščine niso bile podane. Zato navedenih dejanj prevzema mladoletnih otrok v vrtcu (dne 30. 3. 2016) in njihove namestitve v drugo rejniško družino tožena stranka tedaj ne bi smela izvršiti. S tem je preuranjeno posegla v razmerje med tožnico in mladoletnima otrokoma in s tem v pravico pritožnice do družinskega življenja. Ta dejanja, ki jih je mogoče glede na dejansko stanje obravnavane zadeve opredeliti tudi kot dejanski odvzem otrok tožnici, so bila torej nezakonita.
10. Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena.

K II. točki izreka
11. V zvezi s pritožbo tožnice zoper zavrnitev tožbe zoper drugotoženo stranko (Center za socialno delo Slovenj Gradec) Vrhovno sodišče ugotavlja, da v pritožbi očitki tožnice niso konkretizirani, saj ni navedeno, s katerim dejanjem naj bi drugotožena stranka kršila ustavne pravice pritožnice, oziroma zakaj je v svoji odločitvi sodišče prve stopnje sprejelo napačno oziroma nezakonito odločitev. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je glede na navedeno Vrhovno sodišče pritožbo tožnice (zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K III. točki izreka
12. Vrhovno sodišče v tem upravnem sporu ne more odločiti o tožbenem zahtevku, da se mladoletna otroka ponovno namestita na dom tožnice.
13. V zvezi s tožbenim zahtevkom tožnice, da se mladoletna otroka ponovno namestita pri njej,  Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta zahtevek po vsebini presega možnost odprave posledic nastale kršitve ustavne pravice tožnice do družinskega življenja v tem upravnem sporu.
14. Kot navedeno je tožena stranka nezakonito posegla v pravico tožnice do družinskega življenja zato, ker je bilo sporno dejanje izvršeno pred odločitvijo pristojnega ministrstva o vlogi tožnice za dovoljenje za opravljanje rejništva za mladoletna otroka, njena vnuka. Ta temeljna pomanjkljivost, ki je narekovala ugotovitev nezakonitosti posega v ustavne pravice tožnice,  je sicer že bila odpravljena v času izdaje prvostopenjske sodbe 11. 5. 2016 z izdajo odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (z dne 11. 4. 2016), s katero je vlogo tožnice za opravljanje rejništva za mladoletna otroka zavrnilo.
15. Rejništvo mladoletnih otrok je torej bilo že v času izdaje prvostopenjske sodbe pravno urejeno z upravnimi odločbami in drugimi akti pristojnih organov, ki niso predmet tega upravnega spora. Vrhovno sodišče torej v tem postopku ne more odločiti o tem, kje naj se namestita mladoletna otroka, saj to izhaja iz upravne odločbe tožene stranke z dne 21. 3. 2016, ki je določila, da se namestita v rejniški družini, torej k osebi, ki ima skladno z zakonom (ZIRD) potrebno dovoljenje za opravljanje rejništva. Tako tudi ne more odločiti, da se otroka (ponovno) namestita k pritožnici, ki že v času izdaje prvostopenjske sodbe ni imela potrebnega dovoljenja za opravljanje rejništva, ki je bilo zavrnjeno s citirano odločbo ministrstva z dne 11. 4. 2016. Iz te odločbe pa izhaja strokovna ocena in presoja, da namestitev mladoletnih otrok v rejništvo pri tožnici ni v njihovo največjo korist, ki je podlaga za namestitev otrok v rejništvo v drugo rejniško družino in ne pri tožnici. Razlogi za tako odločitev so nesporno poznani vsem strankam v tem upravnem sporu. Ker pa navedene odločbe niso predmet presoje tega upravnega spora, Vrhovno sodišče tudi ne more presoditi, ali je bila odločitev o tem, da se dovoljenje za rejništvo pritožnici zavrne ali ne, pravilna in zakonita, in ji ga v tem postopku torej Vrhovno sodišče ne more podeliti.
16. Presoja, ali je nadaljnje bivanje mladoletnih otrok pri rejniški družini, v katero sta bila nameščena, v njunem interesu ali ne, prav tako ni predmet tega sodnega postopka, saj se v tem postopku presoja zakonitost prvostopenjske sodbe na podlagi dejstev in okoliščin, ki so veljale v času izdaje izpodbijane sodbe. Presoja najboljšega interesa otrok in njihovega varstva mora biti izvedena skrbno in strokovno v zato predpisanih postopkih pred za to specializiranimi in pristojnimi organi. Ob tem pa je mogoče tudi pripomniti, da tako skrbnica kot druge pristojne osebe zagotavljajo, da je sedanje bivanje in razvoj otrok dobro urejeno in da stiki s starimi starši in drugimi sorodniki redno potekajo.
17. Tožnica ima za uresničitev namestitve otrok pri njej v rejništvo torej zagotovljen drug postopek, v katerem ji je dana možnost izkazati pogoje za opravljanje rejništva in na tej podlagi pridobiti ustrezno dovoljenje, čemur sledi ob ustavno skladni razlagi zakona tudi namestitev mladoletnih otrok v rejništvo na njenem domu. To pa je edini zakoniti način, da stari starši pridobijo rejništvo nad mladoletnimi vnuki. Tudi v sedanji situaciji, ki je že obstajala v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pa ima tožnica zato, ker ji je bilo tako dovoljenje zavrnjeno z odločbo pristojnega ministrstva, za varstvo svojega pravno varovanega interesa na voljo učinkovito sodno varstvo v drugem upravnem sporu. Ker pa so pristojni organi dolžni ravnati po Ustavi in zakonu, utrditev te obveznosti s sodbo sodišča v tem sporu ni potrebna.
18. Posledično pa to pomeni, da tudi ni mogoče uveljavljati tega tožbenega zahtevka v tem upravnem sporu, saj bi ga tožnica lahko uveljavljala samo tedaj, če ne bi imela zagotovljenega drugega sodnega varstva.
19. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z navedenim tožbenim zahtevkom procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu niso bile podane niti v času odločanja sodišča prve stopnje in bi bilo treba zato tožbo v tem delu zavreči, skladno s tem pa si tožnica tudi z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.  
20. Zato je bilo pritožbo treba zavreči.
21. Ob svoji odločitvi pa Vrhovno sodišče poudarja, da čeprav sprejeta odločitev o tem, da je bila tožnici kršena njena ustavna pravica do družinskega življenja pomeni določeno zadoščenje, v okviru stališč iz te sodbe predstavlja podlago za ureditev bodočih razmerij med tožnico in mladoletnima otrokoma, njenima vnukoma.

K IV. točki : Skladno z odločitvijo vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Daj mi dejstva in dal ti bom pravico.
Da mihi facta, dabo tidi ius.