zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

Ob Dnevu pravosodja 2014

datum: 05.11.2014
vir: Vrhovno sodišče

Na letošnji slovesnosti ob Dnevu pravosodja je predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša nagovoril vse prisotne z besedami, da sodstvo v teh anomičnih razmerah dobro deluje, pri čemer se zaveda in priznava tudi svoje slabosti in izkorišča priložnosti za dodatno izboljšanje svojega delovanja. Izpostavil je, da se sodstvu očita plovba brez kompasa in pomanjkanje strategije. Vendar pa dosežki, ki so plod prizadevnega dela vseh zaposlenih govorijo drugače.

Celoten govor je objavljen v nadaljevanju.

Spoštovani predsednik Ustavnega sodišča mag. Miroslav Mozetič, 

spoštovani minister za pravosodje mag. Goran Klemenčič,

spoštovani generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer,

spoštovani generalni državni pravobranilec dr. Boštjan Tratar,

spoštovana predsednica Odbora za pravosodje mag. Bojana Muršič,

spoštovani predsednik Sodnega sveta g. Janez Vlaj,

spoštovana podpredsednica Državnotožilskega sveta ga. Nastja Franko,

spoštovani predsednik Odvetniške zbornice g. Roman Završek,

spoštovana predsednica Notarske zbornice ga. Marjana Tičar Bešter in

spoštovana predsednica SSD ga. Janja Roblek,

spoštovane dobitnice in dobitniki priznanj,

spoštovani kolegice in kolegi

spoštovani gostje.

 

Današnja svečanost, na kateri se spominjamo pomembnega odločnega koraka k samostojnosti slovenskega pravosodnega sistema, nas navdaja s ponosom. Prijetni dogodki kot je današnji, so namenjeni praznovanju in tudi ali predvsem izkazovanju spoštovanja dobitnicam in dobitnikom priznanj ter njihovemu delu. Žal enega od dobitnikov ni več med nami, vidim pa meni drage in pomembne ljudi, od katerih sem se veliko naučil in pridobil tako v osebnostnem kot v strokovnem pogledu. Ne vem pa, dovolite mi malo samoironije, če je to glede na moj umetno ustvarjen sloves, zanje v tem trenutku kompliment ali ne. Rad bi z vami delil nekaj misli, brez ambicije predstaviti celovit in filigransko izbrušen prispevek. Gre bolj za priložnostni razmislek o nas samih, o času, v katerem živimo, in o tem, kako dalje. 

Sodstvu očitajo, da pluje brez kompasa, da nima strategije. Že večkrat sem poudaril, da sodstvo v teh anomičnih razmerah dobro deluje, pri čemer se zaveda in priznava tudi svoje slabosti in izkorišča priložnosti za izboljšanje svojega delovanja. Natančno vemo, kam želimo priti in kako to storiti. Da smo na pravi poti, govorijo naši dosežki, ki so plod prizadevnega dela vseh zaposlenih. Naj bo dovolj, če ponovim že večkrat izrečeno, a ne samoumevno mantro, da se število nerešenih zadev pomembno zmanjšuje, da jih rešujemo bistveno več kot jih prejmemo in da se pričakovani časi reševanja skrajšujejo. Pomembno je, da rešujemo vse več izjemno zahtevnih zadev, pa tudi tistih najstarejših. V sodstvu je prisotno zavedanje, da moramo ravnati kot profesionalna organizacija za državljane in zato vse bolj stopa v ospredje pogled z vidika stranke. Želimo vzpostaviti časovne standarde, ki naj bi se postopoma izenačili na območju celotne države, ki bi strankam omogočali razmeroma zanesljivo predvidevanje, v kolikšnem času bo njihova zadeva pred sodiščem zaključena. Ne morem pa, da ob tej priložnosti ne bi izrazil bojazni, da s tako dolgimi pozitivnimi koraki v bodoče ne bomo mogli nadaljevati, če bo prišlo do pomembnega kadrovskega reza v številu sodnega osebja in zaposlenim za določen čas zaposlitev ne bo podaljšana. Sodstvo ne prenaša naglih sprememb in potrebuje stabilno poslovno okolje, zato je treba skrajno resno vzeti predloge in predlagano terapijo, ki so jih na včerajšnji seji Odbora za pravosodje (ta je, kako simbolno, potekala ravno na Dan pravosodja) izrazili nekateri njegovi člani,  ki naj bi pravosodje, še posebej pa sodstvo, učinkovito ozdravili vseh slabosti. 

Naj ponovim, da se z izkrivljeno selektivno redukcijo stvarnosti sodstvo vztrajno prikazuje kot nedelujoče, neučinkovito in nekompetentno. Priča smo številnim poskusom ustvarjanja navidezne resničnosti, ki temelji na različnih podtikanjih, lažeh, izmišljotinah in insinuacijah, z jasnim namenom spodbijanja avtoritete in obračunavanja s sodstvom. Ni treba biti posebno pronicljiv, spoznanje se ponuja samo po sebi, da demonizacija na podlagi odločitev v posameznih zadevah nosi v sebi neprikrit namen rušenja legitimnosti sodstva, ohromitve njegovega odločanja in ustrahovanja sodnikov. Sodstvo je že večkrat povedalo, da se ne bo spuščalo v politični diskurz, saj se način delovanja politike bistveno razlikuje od delovanja sodstva. Splošno znano je, da sodstvo ne more ostati neomadeževano, če je deležno napadov, pa četudi samo enega dela politike. V tem pogledu morajo svojo vlogo odigrati drugi relevantni deležniki v družbi. Doslej je žal niso. V sodstvu politiki ni in ne bo mesta, tudi zato, ker je njegov strokovni instrumentarij popolnoma neuporaben za način razprave, ki temelji na politični argumentaciji. Sodstvo bo do takih poskusov ohranilo nujno distanco in dostojanstven ter zadržan pristop. Poudariti pa želim, da gre v tem pogledu za spodobnost in ne za slabost, pa tudi to, da sta malodušje in prestrašenost iz sodstva nepovratno odšla. 

Spoštovani. V javnosti je slišati teze, da sodišča odločajo formalistično, saj da prava ne uporabljajo ustvarjalno, razlagalno in socialno čuječe. Na drugi strani pa se vrstijo očitki o samovoljnosti, sodniškem aktivizmu, pristranskosti in političnosti sodnikov. Sodniki naj bi masovno kršili človekove pravice, podlaga za take trditve pa je neka metodološko in vsebinsko sporna raziskava, katere dosedanji izsledki ne presegajo naštevanja golih statističnih podatkov. Pravna država naj bi celo mutirala v sodno.

Sodniki smo dojemljivi za kritiko našega dela, če ta temelji na dejstvih in nam s tem postavlja ogledalo. Taka kritika, ki je nujen korektiv, je zaželena in nujna. Zavračamo pa kritikastrski pristop, ki ne zasleduje izboljšanja delovanja sodstva, ampak se izčrpa že na ravni spodjedanja njegovega ugleda. Zavedamo se, da so v našem delovanju napake in da se jim tudi v bodoče ne bo mogoče popolnoma izogniti. Nanje se odzivamo tako z individualnimi, predvsem pa s sistemskimi ukrepi in zmanjšujemo verjetnost njihove ponovitve. Zavedamo se tudi, da še nismo v zadostni meri izrabili trenda nekoliko zmanjšanega pripada zadev, da bi izdatneje zmanjšali število nerešenih zadev. Čakajo nas zahtevne naloge na področjih izboljšanja kakovosti, spremljanja in poenotenja sodne prakse ter razvoja prava. Morda smo bili nekoliko premalo odzivni in preveč stanovsko solidarni, ko je šlo za nekatera neodgovorna ravnanja sodnikov, a nikakor ne drži, da smo bili nanje neobčutljivi. Zato je treba zavrniti očitke, da med funkcionarji v sodstvu ni vzpostavljen sistem odgovornosti. Sodstvo deluje transparentno, še nikoli tako kot v sedanjem trenutku, in bo v bodoče tak način delovanja še krepilo. Naj v tem delu zaključim z večkrat ponovljeno ugotovitvijo, da bi sodstvo lahko delovalo bolje, vendar pa moram jasno povedati, da ni pripravljeno sprejemati vloge nadomestnega poligona za zdravljenje frustracij drugih in večno priročnega dežurnega krivca. 

Spoštovani. Nosilec sodne veje oblasti je osebnostno in strokovno avtonomen sodnik. Na njem gradimo. Odlikovati ga mora poglobljeno in široko strokovno znanje, poudarjene delovne sposobnosti in osebnostne lastnosti, kot so poštenost, objektivnost, racionalnost, pravni občutek, tudi predanost sodniškemu poklicu, samozavest in odločnost uporabiti pravilno pravo in uveljaviti strokovno prepričanje ne glede na morebitna zunanja pričakovanja. In taki ste današnji prejemniki nagrad. V vas prepoznavam avtonomne in odgovorne posameznike, z izraženim sodniškim etosom in zavidljivo pripadnostjo ter predanostjo sodniškemu poklicu. Vaše strokovne kariere potrjujejo, da je biti sodnik privilegij, razumljen v tistem najbolj žlahtnem, etičnem pomenu. Zato se vam ob tej priložnosti zahvaljujem za vaš pomemben prispevek k razvoju slovenskega sodstva. 

Ne bi bilo prav, če bi se ob tej priliki ne bi zahvalil tudi dobitnikom priznanj iz vrst sodnega osebja, ki jim bodo priznanja vročena naknadno v mesecu decembru na Konferenci dobrih praks. Njihova vloga je za nemoteno delovanje sodnega sistema nenadomestljiva. Tega se zavedamo vsi, ki nam je bilo dano deliti delovne procese s tako požrtvovalnimi in predanimi sodelavci. Dobrih rezultatov brez njihovega prispevka ne bi mogli doseči. 

Drage dobitnice in spoštovani dobitniki priznanj, dovolite mi, da se vam na koncu za vaše zgledno delo zahvalim in vam zaželim še veliko uspeha na področjih vašega nadaljnjega interesa. 

 

Posebna določila se ne smejo razširjati na podobne primere.
Singularia non sunt extendenda.