Skoči na vsebino
Logotip - Upravno sodišče
Skoči na vsebino
Logotip - Upravno sodišče

Izjava za javnost v zadevi bullmastifi

18.02.2010 / Upravno sodišče

Upravno sodišče Republike Slovenije v zvezi z vprašanji, ki se pojavljajo glede primera, ki je splošni in strokovni javnosti znan pod skrajšanim imenom bullmastifi, podaja o svoji vlogi v navedenem primeru in o njenem vplivu na njegovo končno posledico, javnosti naslednje obvestilo:

1. Upravno sodišče RS je v zvezi z upravnim inšpekcijskim odločanjem glede usmrtitve oziroma vrnitve bullmastifov lastniku odločalo v dveh upravnih sporih, in sicer v upravnem sporu opr. št. U 310/2008 ter v upravnem sporu I U 1279/2009. V prvem upravnem sporu je odločalo o zakonitosti odločbe veterinarskega inšpektorja, s katero je bila odrejena usmrtitev psov, v drugem upravnem sporu pa o zakonitosti odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, s katero je bila odrejena vrnitev psov lastniku. V prvem primeru je na podlagi Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) na predlog takratnih tožnikov Saše Baričeviča in Zore Roter najprej na podlagi 32. člena ZUS-1 odločilo, da se izvršitev odločbe Veterinarske uprave o usmrtitvi odloži do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu (sklep o začasni odredbi št. U 310/2008 -17 z dne 29. 2. 2008). (Zoper sklep o začasni odredbi je tožena stranka, to je Republika Slovenija, ki jo po zakonu zastopa Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, vložila pravočasno pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s svojim sklepom opr. št. I Up 114/2008 z dne 18. 4. 2008 zavrnilo in potrdilo sklep o začasni odredbi.) V istem sporu je nato sodišče dne 10. 3. 2008 izdalo sodbo opr. št. U 310/2008-23, s katero je tožbi ugodilo in odločbo Veterinarske uprave z dne 13. 2. 2008 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi strani v ponoven postopek. Sodbo je utemeljilo s pravnim stališčem, da je Veterinarska uprava izpodbijano odločbo oprla na napačno materialno pravo, in sicer na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-B, Uradni list št. 14/2007), po mnenju sodišča pa bi morala o usmrtitvi psov odločati na podlagi preje veljavnega zakona, to je Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-UPB 1, Uradni list RS, št. 20/2004). To je zakon, ki je veljal v času (dne 15. 3. 2006), ko sta psa napadla in huje poškodovala človeka, torej ko so nastala dejstva, ki so po presoji Veterinarske uprave predstavljala podlago za uporabo določbe 26.b člena ZZZiv, ki je bila uveljavljena z ZZZiv-B približno eno leto po navedenem dogodku. Sodišče je, kot izhaja iz razlogov navedene sodbe, menilo da ZZZiv-B nima določbe, iz katere bi izhajalo, da ima določba 26 b. člena ZZZiv učinek za nazaj. Takšno pravno stališče je po mnenju stroke (dr. Rajko Pirnat v članku „Usodna napaka Upravnega sodišča“ – Delo, 18. 2. 2010) napačno, ker ne vključuje določbe 2. odstavka 27. člena ZZZiv-B, po kateri se začeti postopki v zvezi z nevarnimi psi dokončajo v skladu z določbami tega zakona (ZZZiv-B). Navedena sodba je postala pravnomočna dne 10. 3. 2008, kajti zoper njo po določbah ZUS-1 ni dovoljena pritožba. Po ZUS-1 (83. in naslednji členi) predvideno pravno sredstvo zoper takšne vrste sodb, to je revizija, zoper sodbo ni bilo vloženo. Prvi upravni spor je bil torej v glavni stvari s to sodbo končan.

V drugem upravnem sporu (opr. št. I U 1279/2009), ki ga je na podlagi splošnega pooblastila Vlade RS z dne 5. 4. 2007, oprtega na 2. odstavek 18. člena ZUS-1, začelo Državno pravobranilstvo RS (dalje DPRS) kot zastopnik javnega interesa, je Upravno sodišče RS najprej (dne 24. 7. 2009) izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je odločilo, da se začasno odloži izvršitev odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (dalje MKGP) z dne 22. 6. 2009, s katero je bila pod določenimi pogoji dovoljena vrnitev psov lastniku;  za primer, če sta psa že izročena lastniku, pa odredilo, da se ob zagotovitvi potrebnih varnostnih ukrepov začasno vrneta v Zavetišče za zapuščene živali Gmajnice, Ljubljana. Zoper ta sklep je lastnik psov kot prizadeta stranka v postopku vložil pravočasno pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Up 314/2009 z dne 13. 8. 2009 ugodilo, sklep o začasni odredbi razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču RS v nov postopek. Sklep je oprlo na pravno stališče, da splošno pooblastilo Vlade RS, izdano z njenim sklepom z dne 5. 4. 2007, glede na določbo 2. odstavka 18. člena ZUS-1 ni ustrezna podlaga za vložitev tožbe, ki jo je DPRS vložilo kot zastopnik javnega interesa. Upravno sodišče RS, ki je sklep Vrhovnega sodišča RS prejelo 20. 8. 2009, je nato s svojim sklepom opr. št. I U 1279/2009-16 z dne 31. 8. 2009 tožbo DPRS in njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ter odločilo o stroških postopka. Sklep o zavrženju tožbe je oprlo na ugotovitev, da ni videti ustavnopravne podlage za vložitev zahteve za presojo skladnosti 2. odstavka 18. člena ZUS-1 z Ustavo RS na Ustavno sodišče (156. člen Ustave RS) in da ni razlogov, da ne bi sledilo pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča RS glede razlage 2. odstavka 18. člena ZUS-1. Sklep je postal pravnomočen, ker pritožba zoper njega, ki je po 82. členu ZUS-1 sicer dovoljena, ni bila vložena.

2. Navedeni potek in vsebina sodnega odločanja, zlasti v prvem upravnem sporu, s katerim je bilo po zakonu povezano nadaljnje odločanje pristojnih upravnih organov, je glede na končno posledico primera bullmastifi v javnosti sprožilo niz vprašanj, domnev in sumov, med drugim tudi zato, ker je eden od članov sodnega senata brat sedanjega ministra za pravosodje. Kolikor so se ta vprašanja nanašala na dodelitev spornih zadev, izločitev sodnikov in sestavo senatov, so bila v skladu z določbami Zakona o sodiščih, Zakona o pravdnem postopku ter Sodnega reda raziskana in ugotovljene okoliščine kažejo na to, da niti pri dodelitvi obeh spornih zadev, niti pri vprašanju izločitve sodnika, niti pri vprašanju sestave senatov, ki so izdali zgoraj navedene prvostopenjske sodne odločbe, ni bilo nepravilnosti oziroma odstopanja od pravil, ki ta področja urejajo.

3. Glede na mnenje stroke, ki ugotavlja možnost napake v uporabi prava (glej članek „Usodna napaka Upravnega sodišča“ – Delo, 18. 2. 2010 ali članek „Rajko Pirnat: Sodišče je naredilo napako“ –  Dnevnik,  18. 2. 2010) v sodbi, izdani v prvem upravnem sporu, mora sodišče poudariti, da so možnosti napak pri sojenju objektivno podane pri vsakem sodišču, in da s tem računa tudi zakonodajalec, saj sodni postopki v vseh nam znanih sodnih sistemih ravno zaradi tega predvidevajo možnost večstopenjskega sojenja, torej vlaganja pravnih sredstev. Objektivne okoliščine, ki lahko privedejo do zmotne uporabe materialnega prava ali kršitve pravila postopka, so predvsem v tem, da je posamezno sodišče (in je bilo tudi Upravno sodišče RS) obremenjeno z velikim številom zadev, velikim obsegom zaostankov, da je sodnik dolžan rešiti na mesec določeno število zadev ne glede na njihovo obsežnost in zahtevnost, da se zakonodaja stalno oziroma vedno hitreje spreminja, da je vsebina pravnih pravil, ki jih določajo zakoni in podzakonski predpisi, vedno pogosteje nejasna ali medsebojno neusklajena itd. Sodni oddelek, kateremu je v letu 2008 pripadel v reševanje prvi od navedenih upravnih sporov, je bil zaseden s 6 sodniki, od katerih je bil vsak povprečno obremenjen z 225 upravnimi spori, med katerimi je bilo glede na specifičen delokrog tega oddelka mnogo sporov, ki jih je po zakonu treba reševati nujno (azilne zadeve, zadeve brezplačne pravne pomoči, zadeve varstva ustavnih pravic itd). Objektivno se možnost sodne napake oziroma napačne uporabe prava povečuje pri zadevah, ki se le redko ali samo enkrat pojavijo v obliki spora. Med takšne zadeve spada tudi navedeni primer. Sodniki tega oddelka so v navedenem letu rešili skupaj 891 zadev, sodniki Upravnega sodišča RS pa skupaj 4538 zadev. Vrhovno sodišče RS je v letu 2008 razveljavilo ali spremenilo skupaj 155 sodnih odločb. Približno 1 % izdanih sodnih odločb sodišča prve stopnje je razveljavljen ali spremenjen zaradi zmotne uporabe materialnega prava.


4. Eno od pomembnih vprašanj, ki se zastavlja v obravnavanem primeru, je vprašanje, koliko je sodno odločanje vplivalo na končni izid upravne zadeve. Zmotna so tista prepričanja, ki menijo, da je Upravno sodišče RS s sodbo U 310/2008 z dne 13. 2. 2008 odločilo, da se psa vrneta lastniku. Sodba takšne vsebine nima in tudi iz zakonskih določb takšna posledica sodbe neposredno ne izhaja. ZUS-1 v 4. odstavku 64. člena določa, da je pristojni upravni organ pri odločanju v nadaljnjem postopku na podlagi sodbe, s katero je bil prejšnji upravni akt odpravljen in zadeva vrnjena upravnemu organu v nov postopek, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na pripombe sodišča, ki se tičejo postopka. To v konkretnem primeru pomeni, da sta bila pristojna upravna organa pri nadaljnjem odločanju o zadevi po zakonu vezana na pravno stališče Upravnega sodišča RS o tem, da je treba o zadevi odločati na podlagi zakona, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZZZiv-B. Toda ta vezanost po tedanji sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sklep X Ips 1095/2004 z dne 11. 4. 2007, sklep X Ips 519/2007 z dne 14. 11.2007; oba objavljena v bazo sodnih odločb vrhovnega sodišča SOVS in torej upravnima organoma dostopna) vendarle ni bila absolutna, saj je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ima upravni organ ne glede na navedeno pravilo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem prvostopenjskega sodišča, če ima za to utemeljene razloge, pri čemer se sklicuje na načelo zakonitosti (153. člen Ustave RS, 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

Odločanje v naslednjem upravnem sporu (I U 1279/2009) na odločitve upravnih organov ni v ničemer vplivalo, saj je bil ob začetku upravnega spora upravni postopek že končan.

5. Zastavlja se vprašanje, s čim je povezano pravno stališče v pravkar navedenih sklepih Vrhovnega sodišča RS. Po našem prepričanju je povezano z dejstvom, da tožena stranka, to je v največjem številu upravnih sporov država, pri ugodilni sodbi Upravnega sodišča RS, torej sodbi, ki je izdana v škodo njenih interesov ali pravic (in takšna je bila tudi sodba U 310/2008), po stališču sodne prakse pristojnega sodišča ne izkazuje pravovarstvenega interesa za vložitev pritožbe (kadar je ta dovoljena po 73. členu ZUS-1) oziroma revizije (kadar je ta možna po 84. členu ZUS-1). Pravna ureditev sodnega postopka, ki eni izmed strank onemogoča uporabo pravnega sredstva zoper sodbo sodišča prve stopnje, čeprav čemer gre za stranko s številnimi funkcijami v pravnem redu, med katerimi je zelo pomembna tudi funkcija pravnega določanja vsebine javnega interesa in pravnega varovanja le-tega, in se po tem bistveno razlikuje od drugih strank v upravnem sporu, je po našem mnenju neustrezna, kajti kot kaže obravnavani primer, v končni posledici lahko privede do drastičnih učinkov (katerih pravna vsebina je pravzaprav kršitev ustavnih pravic). Prav tako je neustrezna pravna ureditev postopka v upravnem sporu, kolikor za sprožitev tožbe v upravnem sporu s pooblastilom zahteva pooblastilo (soglasje) kateregakoli organa, ki ni stranka v upravnem sporu. Izdaja pooblastila Vlade RS zahteva določen postopek in določen čas, v tem času pa lahko potečejo roki, ki so v zakonu določeni za potrebna postopkovna dejanja.

Upravno sodišče RS glede na navedeno meni, da usodnosti njegove sodbe U 310/2008 ni iskati samo v njenih morebitnih napakah, temveč jo je predvsem treba iskati (in na ugotovljene neustreznosti reagirati) tudi v ureditvi postopka, ki pravočasno odpravo morebitnih napak prvostopenjskih sodb onemogoča.

6. V gornjih izvajanjih se sodišče omejuje izključno na dogajanje in vlogo odločanja sodišč v upravnem sporu v obravnavanem primeru. Pri tem pa poudarja, da se ne želi vključiti v domneve oziroma ocenjevanje o tem, ali so in koliko so h končni odločitvi upravnega organa prispevali tudi drugi, to je nesodni faktorji.


Predsednik sodišča
Janez Breznik, l.r.