Konferenca ob 15. obletnici sodišču pridružene mediacije "Od tožbe k sodni poravnavi"

Spoštovani sodnice in sodniki, mediatorke in mediatorji,

15-letnica sodišču pridružene mediacije v Sloveniji je zame velik in prav poseben dan.

Vprašanje, ali spada mediacija na sodišče, je najprej in predvsem svetovnonazorsko vprašanje, ki zadeva razmerje med posameznikom in državo, ki jo pooseblja sodišče. Odnos strokovne javnosti do sodišču pridružene mediacije, zlasti do vprašanja, ali mediacija sploh spada na sodišče, je nihal od ambivalentnega izražanja načelne podpore ob sočasnih pomislekih, ali kvantitativni rezultati programov sodišču pridružene mediacije sploh upravičujejo obstoj mediacije na sodišču, do popolnoma odklonilnega stališča. Svoj delež k temu so nedvomno prispevali tudi podporniki sodišču pridružene mediacije s po mojem mnenju zgrešeno "misijonarsko" taktiko. Trezno misleče in normalne posameznike, kolikor jih je v slovenski družbi še ostalo, je mogoče nagovarjati tako, da trkamo na njihov razum, torej z racionalnimi argumenti in jim prepustimo končno odločitev.

Pojem dostop do pravnega varstva presega pojem dostopa do sodišča. Evropski svet je npr. že v letu 1999 od držav članic zaradi omogočanja lažjega in boljšega dostopa do sodnega varstva zahteval oblikovanje alternativnih sodnih postopkov. Sodišču pridružena mediacija ne omejuje pravice do sodnega varstva oziroma je ne omejuje na nedopusten način. Splošno sprejeto stališče je, da ta pravica ni kršena, če se stranki prostovoljno odločita za mediacijo. Celo določitev obveznega postopka mediacije sama po sebi ne krši pravice do sodnega varstva, seveda pa je treba njeno dopustnost presojati enako kot druge omejitve človekovih pravic - s testom sorazmernosti.

Želja po spodbujanju sodišču pridružene mediacije brez meritorne odločitve sodišča se je preveč poudarjala v funkciji zmanjšanja sodnih zaostankov in razbremenitve sodišč. S tem se je ustvarjalo napačen vtis, da je mediacija nekakšna panacea slovenskega sodstva. Na račun števila zadev, ki naj bi bile rešene v mediaciji, se zanemarja kakovostni vidik, ki zadeva njeno bistvo: s spodbujanjem oblik alternativnega reševanja sporov se vzpostavlja zavest, da je mirna, sporazumna rešitev spora pravna vrednota. Namen programov sodišču pridružene mediacije ni privatizacija sodišč. Prepričana sem, da se sodišču pridružena mediacija lahko udejanji le v sistemu, v katerem se človek lahko zanese, da bo od sodišča dosegel pravno varstvo svojih pravic in da bo sodnik, ko bo zadevo skrbno proučil, izdal zavezujočo odločitev. Šele v takem kontekstu, ki predpostavlja prostovoljno odločitev informirane stranke za mediacijo, lahko govorimo o mirnem reševanju sporov kot o pravni vrednoti. Z drugimi besedami povedano, ne šteje samo tisto kar se lahko (pre)šteje, ni pomembno samo število zadev, ki so bile uspešno, torej s sodno poravnavo ali kako drugače, rešene v mediaciji. Vsaj enako, če ne pomembnejši so posredni učinki:
 - z vidika stranke možnost, da sodeluje pri reševanju lastnega spora, ki ne pripada, kot je poudarjal pokojni Nils Christie, ne sodišču ne državi, ampak stranki sami;
- z vidika sodnika pridobitev veščin in znanj, ki mu pomagajo spoznati, kaj je bistvo spora, kar mu omogoča, da udejanji svoje poslanstvo, ki ni v odčrtavanju spisov, ampak v reševanju sporov med ljudmi. Odločno trdim, da v Sloveniji ne bi bilo tako velikega odstotka števila sklenjenih sodnih poravnav v civilnih sodnih postopkih v Sloveniji (ta se približuje 20 %), če sodniki ne bi imeli znanj, ki so jih pridobili kot mediatorji ali na izobraževanjih za mediatorje;
- in nenazadnje, z vidika družbe že omenjeno dozorevanje spoznanja, da je sporazumna rešitev spora pravna vrednota.

Pilotski program sodišču pridružene mediacije, ki se je začel brez kakršnegakoli zakonskega normativnega okvira, sedem let pred sprejetjem Zakona o mediacijah v civilnih in gospodarskih zadevah, je lahko zgled vsem, kako se je treba lotevati tovrstnih projektov. Cilji, ki smo jih želeli doseči, so bili jasno postavljeni. Z vzpostavitvijo dialoga, z individualnimi in skupinskimi sestanki, sodelovanjem pri načrtovanju projekta ob hkratnem spoštovanju obstoječih procesov smo uspeli doseči potrebno soglasje pomembnih igralcev - Vrhovnega sodišča, Ministrstva za pravosodje, Odvetniške zbornice, Gospodarske zbornice in "velikih" strank, npr. zavarovalnic. Vnaprej smo razmišljali o ovirah in težavah in predvideli možne rešitve. Razumeli smo, da če želimo, da bo sodišču pridružena mediacija uspešna, mora biti vključena v sodni postopek. Slabost sistema v tistem obdobju - sodne zaostanke smo uspeli obrniti sebi v prid. Če skušam strniti v enem stavku, v nasprotju z rezultati javnega mnenja, ki tradicionalno kažejo nizko raven ugleda slovenskega sodstva, se je pokazalo, da državljani postopku mediacija zaupajo prav zato, ker poteka na sodišču v okviru sodnega postopka. Žal mi je, da sodstvo tega dejstva ni znalo bolje unovčiti.

Sodišču pridružena mediacija je le eden od modelov s sodiščem povezane mediacije. V Nemčiji imajo  sodniško mediacijo, ki jo izvajajo sodniki, v nekaterih državah so bili ustanovljeni s sodiščem povezani nacionalni mediacijski centri (npr. v Srbiji in Črni gori), drugje spet se je uveljavil tržni model (na Nizozemskem). Najbolj izpopolnjena oblika je sodišče več vrat, ki je kombinacija sodniškega in tržnega modela.

Kje vidim prednosti sodišču pridružene mediacije?

Najprej je to dejstvo, da program potrjuje sodišče, ga upravlja in vodi. Sodišču pridružena mediacija strankam omogoča najboljši možen približek dneva na sodišču. V celoti ali delno se financira iz proračuna sodišča. Sodišče zagotavlja nadzor nad delom in kakovostjo mediatorjev, to pa je najboljše jamstvo za zaupanje sodnikov, odvetnikov in strank v program sodišču pridružene mediacije. In končno, sodišču pridružena mediacija zagotavlja boljše in hitrejše povezovanje mediacije s postopkom in programi reševanja zadev.

Nekateri priznavajo, da se je morda sodišču pridružena mediacija izkazala kot učinkovito sredstvo za večjo ozaveščenost potencialnih uporabnikov mediacije, vendar pa menijo, da je napočil čas, da se mediacija izvije iz objema sodišč. Ali je res prišel čas za tržni model, v katerem bodo vladali zakoni trga:
- ko bodo državljani bodo plačevali tržne storitve po bistveno višjih cenah kot zdaj, kar bo pomenilo visoko tveganje za primere, ko mediacija ne bo uspešna;
- ko stranke ne bodo imele nobene možnosti do svojega dneva na sodišču;
- ko bo obstajala velika nevarnost, da upade  število napotitev na mediacijo, ker sodniki ne bodo brezpogojno zaupali programu;
- ko bo nadzor kakovosti mediatorjev po naravi stvari bolj omejen?

Sodišču pridružena mediacija ni brez šibkih točk, naj omenim tisto, ki smo jo žal občutili vsi: proračunske omejitve imajo praviloma negativen učinek najprej prav na program sodišču pridružene mediacije. Pa vendarle se mi zdi pot, ki smo jo izbrali in ki nikakor ne izključuje mediacije, ki ni na noben način povezana s sodiščem, najboljša rešitev. Z doseganjem ciljev - čim večjega števila poravnav v čim zgodnejši fazi postopka, pravičnega in učinkovitega postopka in čim večjega števila prostovoljnih izpolnitev obveznosti je sodišču pridružena mediacija v ravnovesju s sodnim odločanjem. To ne pomeni, da marsičesa ni mogoče še izboljšati. Veseli me, da se bomo o tem, kaj in kako to storiti, pogovarjali na današnji konferenci. Vsem želim uspešno delo.


Vrhovna sodnica
mag. Nina Betetto