Stališče predstavnika VSRS na Komisiji DZ za peticije

Spoštovane gospe poslanke in gospodje poslanci,

V imenu Vrhovnega sodišča se vam zahvaljujem za vabilo na sejo.

Vrhovno sodišče je skladno z Ustavo najvišje sodišče v državi. Predsednik tega sodišča je simbolna figura sodstva, čigar prepričljivost in zaupanje strokovne in splošne javnosti ne izvirata samo iz njegove pozicije (formalna avtoriteta) in njegovih sposobnosti (dejanska avtoriteta), ampak kar je bistvenega pomena, iz večinske podpore vseh sodnikov Vrhovnega sodišča. Med vejami oblasti, prirejenih v skladu z načelom zavor in ravnovesij, mora vladati elementarno medsebojno spoštovanje. Že poimenovanje točke dnevnega reda današnje seje, ki postavlja predsednika Vrhovnega sodišča v položaj obdolženca, in pri kateri je še posebej pomenljiv čas njenega sklica, ter ob upoštevanju gradiva, ki je podlaga zanjo, zgovorno kaže na poudarjeno nespoštljiv odnos do Vrhovnega sodišča in Branka Masleše kot njegovega predsednika. Zato upam, da boste z razumevanjem sprejeli, da se današnje seje ni udeležil.

Ne glede na to, da se na prvi pogled tema dotika zgolj predsednika VSRS, je za sodstvo zelo pomembna in terja udeležbo njegovega predstavnika. Zaradi prestavitve termina seje in vnaprej predvidenih neodložljivih delovnih obveznosti vodstva VSRS sem v vlogi svetovalca predsednika in vodje službe VSRS na tem mestu prisoten jaz.

Zagotavljam, gospa predsednica, da Vam in članom komisije posredujem izraze predsednikovega resničnega spoštovanja.

Raziskava dr. Šturma

Vmesno poročilo raziskave dr. Lovra Šturma "Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih povzročili sodniki in sodišča v RS kot del represivne državne oblasti" vsebuje vrsto metodoloških, vsebinskih in interpretacijskih pomanjkljivosti, zaradi katerih ga v taki obliki ni mogoče obravnavati kot relevantno gradivo. Do omenjenega dokumenta se je Vrhovno sodišče delno opredelilo že 24. julija 2014.

Zaradi velike pozornosti, ki jo je povzročila v delu javnosti, je bilo treba opozoriti na nekatere izmed pomanjkljivosti osnovnih metodoloških načel raziskovalnega dela, ki so že takrat onemogočala ustrezno strokovno razpravo ali interpretacijo podatkov.

Viri, ki jih raziskava navaja (zbirke odločb), so zaradi svoje posrednosti sporni in nezanesljivi, čeprav bi lahko bili neposredno uporabljeni podatki iz javno objavljenih dokumentov (npr. letna poročila US ali podatki spletnega iskalnika US), ki omogočajo bolj poglobljeno, hitro in enostavno analizo. Podatki v raziskavi dr. Šturma (279 Up) se tako nekoliko razlikujejo glede na podatke, do katerih se lahko razmeroma hitro pride preko letnih poročil oziroma spletnega iskalnika US (402 Up).

Raziskava vse ugodno rešene Up šteje kot kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar je skoraj dobesedna definicija ustavne pritožbe iz 160. člena Ustave RS in posledično tavtološko. Poda tudi oceno o številu sodišč in sodnikov, ki so pri njih sodelovali. Pri tem med drugim uporablja tudi nekonsistentno terminologijo ter številke glede števila odločitev, sodišč in sodnikov, kar pripelje do absurdnih, a izrečenih trditev, da naj bi človekove pravice in temeljne svoboščine kršilo 442 sodišč (ob tem, da jih je v Sloveniji 66), kot tudi da naj bi jih kršilo 1315 posamičnih sodnikov, oziroma več, kot pa jih je trenutno zaposlenih. Hiter preveritev dela seznama odločb celo pokaže, da so določene v raziskavo uvrščene napačno. Iz odločb Ustavnega sodišča Up-685/05, Up-118/06 ali Up-187/04 namreč ne izhaja, da bi šlo za zadeve, v katerih naj bi bila razveljavljena odločba Vrhovnega sodišča, čeprav je v raziskavi točno tako navedeno (str. 15, 19 ali 21).

Gre za podatke, ki sami zase ne povedo kaj dosti dosti, ob spremljajoči interpretaciji so pa zelo zavajajoči. Do kakšnih zaključkov bi ob enakem načinu sklepanja prišli na podlagi podatka, da je sprememba Zakona o pravdnem postopku iz leta 2008, ki jo je v zakonodajnem postopku zastopal dr. Šturm, bila že sedemkrat spoznana za protiustavno?

Raziskava tako na primer ne razlikuje med vrstami pravic, katerih kršitev je ugotovilo US, jasna pa tudi ni klasifikacija razlogov za tovrstne odločitve, saj US velikokrat odloči o ustavni pritožbi v zvezi in hkrati s presojo ustavnosti (zakona). Ni razvidno, koliko jih odpade na subjektivne sodniške napake, koliko pa jih je posledica pomanjkljive ali protiustavne normativne ureditve.

Dejansko relevantno bi bilo na primer vprašanje, koliko je bilo primerov, ko se je kršitev nanašala na kakšno pravno vprašanje, do katerega je že bila vzpostavljena ustaljena sodna praksa. To bi lahko bila tudi pot za morebitno dokazovanje sistematičnosti kršitev.

V zvezi s tem ni povsem korektna navedba dr. Šturma, da so sodbe sodišč, ki so objavljene na spletu, anonimizirane brez navedbe imena in priimka sodnikov, zaradi česar ni mogoče priti do podatkov, kateri sodniki so sodelovali pri kršitvah. To namreč ne drži. V bazah sodne prakse slovenskih sodišč se na podlagi odločitve Občne seje Vrhovnega sodišča od 2013 objavljajo imena vseh sodnikov oziroma članov senatov. Na podlagi ZDIJZ pa lahko javnost od posameznega sodišča že ves čas zahteva tudi katerokoli drugo odločbo, iz katere bodo razvidna imena njenih sodnikov. Da se do podatkov da priti, med drugim dokazuje tudi sam Odbor 2014.

Da gre za povsem normalno stanje, bi pokazala že pričakovana umestitev raziskovanih podatkov v nek primerljiv kontekst, vendar raziskava dr. Šturma tega ne stori. Raziskava podatka tako nikjer ne uravnoteži s številom vseh obravnavanih ustavnih pritožb (Up), ki jih je bilo po podatkih iz letnih poročil Ustavnega sodišča (US) v tem obdobju 13369. Po izračunu, ki temelji na javno objavljenih podatkih iz letnih poročil US, je uspešnost Up v Sloveniji 3,0%, po podatkih iz raziskave dr. Šturma pa celo le 2,1%. Če dodatno upoštevamo, da so v istem obdobju vsa slovenska sodišča rešila 8.392.585 različnih zadev, pa ugotovimo, da je delež ugodenih Up glede na vse rešene zadeve pred sodišči 0,0048%. Ustavno sodišče ZR Nemčije recimo navaja 2,5% uspešnost nemških ustavnih pritožb, kar je s slovenskimi podatki povsem primerljivo.

Zahteva Odbora 2014

Na podlagi raziskave je z uporabo določb Zakona o dostopu do informacij javnega značaja Odbor 2014 28. julija 2014 zahteval imena in priimke sodnikov, ki so sodelovali pri odločanju v okoli 145 različnih primerih. Obseg zahtevanih zadev je bil manjši od seznama, ki ga je pripravil dr. Šturm, vendar razlogi za izbor niso znani.

Pred pridobitvijo gradiva je bilo pričakovano, da se bodo na tako obsežnem seznamu našli prav vsi sodniki VSRS, saj ves čas sodelujejo v senatih, katerih sodbe so že statistično gledano kdaj razveljavljene. Teza se ni potrdila, saj so bile med sodnicami in sodniki Vrhovnega sodišča tudi nekatere izjeme, ki se na seznamu niso pojavile. Vsekakor pa je presenetil izbor izpostavljenih sodnikov, ali pa vsaj neskladje predstavljenih seštevkov. Članek "Tudi Branko Masleša med kršilci Ustave RS" in podnaslovom “Kar 14-krat si je privoščil “tepihovanje” najvišjega SLO pravnega akta!” je bil na spletni strani Politikis objavljen 1. septembra. V dneh pred tem, v soboto, 30. avgusta, je taisti portal objavil podoben članek “ZNANA PRVA IMENA SODNIKOV, KI SO KRŠILI USTAVO RS. Bojan Dolenc se je “spozabil” 15-krat, Martina Lippai pa kar 25-krat!”, v nedeljo, 31. avgusta pa “ŠT.3: IRENA BADOVINAC – BJELIČ. Vrhovna sodnica, ki je 16-krat kršila Ustavo Republike Slovenije.” V člankih ali govorih pred sodno palačo se na primer niso pojavila nekatera imena sodnic in sodnikov, ki se na seznamih glede domnevnega kršenja človekovih pravic pojavljajo višje, kot pa nekatera druga, ki so bila objavljena. Razlogi za selektivnost tudi tu niso jasni.

Pri razvrščanju se ni razlikovalo vlog, v katerih so ti sodniki nastopali v okviru senatnega sojenja – so bili poročevalci, predsedniki senata ali le njegovi člani. Vsi so vrženi v en koš, čeprav je ne glede na to, ali posameznik v senatnem odločanju sodeluje kot član, predsednik ali poročevalec, na koncu vedno sprejeta odločitev sodišča. Gre za kolegijsko odločanje.

Urejen seznam podatkov, ki jih je prejel Odbor in ki so najbrž podlaga za objavo Politikisa, se nahaja v prilogi.

Ob obravnavi zahtevka, na katerega je VSRS odgovorilo 22. avgusta 2014, je bilo ugotovljeno, da se na seznamu Odbora nahajajo tudi nekatere zadeve, ki jih na seznamu dr. Šturma ni. Vsaj ena med njimi, ki je vključena v članek "Tudi Branko Masleša med kršilci Ustave RS", je sodba VSRS I Ips 210/98 iz 11. decembra 2002, ki naj bi kršila 8. člen Ustave RS in 6.1 in 6.3 člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Razlogi za njeno vključitev niso povsem jasni. Poročevalec v njej je bil sicer Branko Masleša. Vpogled vanjo pa pokaže, da se na tem seznamu ne bi smela znajti, saj je US ustavno pritožbo Up-533/03 delno zavrnilo, delno pa zavrglo ter samo zapisalo, da “očitno ne gre za kršitev pravic.” Kako se je znašla na seznamu, ni povsem jasno, kot tudi ni jasno, koliko takšnih primerov se na seznamu lahko še nahaja.

Jasno pa je, da so bili tako dr. Šturm, kot tudi Odbor 2014 in portal Politikis, pri svojih analizah selektivni, uporabili nereprezentativen vzorec, svoje ugotovitve pa predstavili izrazito zavajajoče. Prav gotovo do razmisleka in vsebinskega poglabljanja v zadeve ali pa vsaj abstrakte odločb Ustavnega sodišča ni prišlo, sicer malomarnosti, kot jih v seznamu izkazujejo zavrnilne odločbe predstavljane kot ugodno rešene, ne bi bilo. Če je do razmisleka prišlo, pa mogoče ne gre zgolj za malomarnost.

Kaj bi pomenilo, če takšnih zadev ne bi bilo?

Če že spregledamo vse tovrstne pomanjkljivosti in pristanemo na vsebinsko obravnavo vprašanja, se je treba najprej vprašati, kaj bi pomenilo, če takšnih, torej s strani US razveljavljenih sodnih odločb, sploh ne bi bilo.

Na kratko, takšnega sistema, kjer bi bile vse nižje stopenjske odločitve potrjene, bi se morali bati. In prepričani smo, da je vtis, da se nekateri zavzemajo za takšno stanje, zgolj naključen.

Pravo je živ organizem, razvija se ves čas. Prav tako se skozi številne meandre oblikuje tudi sodna praksa.

Kot že pojasnjeno, je trenutno stanje normalno oziroma primerljivo z drugimi državami, npr. Nemčijo. Eden najpogostejših razlogov za takšne primere razveljavitev je trenutni neobstoj ali neusklajenost sodne prakse v zvezi z določenim vprašanjem. Pogosti so primeri razvoja ali sprememb teoretičnih in doktrinarnih vprašanj skozi čas. V številnih primerih, če ne celo v večini, so mnenja Ustavnih sodnikov deljena, včasih celo diametralno nasprotna. Že zgolj to kaže, da v vsaj takšnih primerih, kršitev ustavne pravice niso prepoznali vsi ustavni sodniki.

Upoštevati je namreč treba tudi razlike v pomenu in naravi odločanja med rednim sodstvom ter ustavnim sodiščem. Medtem, ko redno sodstvo odloča enotno, imajo sodniki Ustavnega sodišča možnost ločenih mnenj. Kot kažejo številni primeri, pa so bile tudi pri večinsko močnih odločitvah Ustavnega sodišča ugotovljene kršitve človekovih pravic s strani Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Nezmotljivosti ni. Temu pa tudi služijo pravna sredstva. Takšne odločbe pomenijo oblikovanje in krepitev pravnih standardov, ki jih sodstvo in drugi organi morajo upoštevati.

Na drugi strani tako ne bi smeli spregledati stotin odločb nižjestopenjskih sodišč, ki jih je v istem obdobju razveljavilo ali spremenilo Vrhovno sodišče, tisoče, ki so takšno usodo doživela pred višjimi sodišči, ter neštetih drugih pred prvostopenjskimi sodišči, ki so zavrnila ustavno neutemeljene zahtevke. Vse tovrstne zadeve predstavljajo del istega sistema pravnega odločanja, s katerim se ustavno zagotovljene človekove pravice in svoboščine sistematično varuje.

Da so sodniki občutljivi na ustavna vprašanja kaže tudi, da je do že omenjenih sedmih razveljavitev ZPP-D prišlo na podlagi pobude za presojo ustavnosti, ki so jo podala sodišča sama.

Gre za naravo prava in pravnih sredstev. Hitrejši, bolj učinkoviti sistemi, z manj možnostmi pravnih sredstev in 100% stopnjo potrditve so seveda mogoči, a nosijo tudi izrazito negativne stranske posledice. V našem sistemu nobena sodba ni nad kritiko, ampak kritika bi pa morala biti vsaj osnovno kompetentna.

Glede na to, koliko napak je bilo storjenih že pri tako preprosti raziskavi, je verjetno sprejemljiv sklep, da so tudi subjektivne napake del človeške narave. Pomembno pa je, kako se odpravljajo njihove posledice in kaj se iz njih naučimo.

Vrhovno sodišče se zaveda pomena rednih in izrednih pravnih sredstev ter vloge Ustavnega sodišča kot varuha človekovih pravic za delovanje pravne države in stremljenje k njenim idealom. Gre za normalen razvoj prava v demokratični družbi, ki se gradi z opozarjanjem na napake in oblikovanjem sodne prakse. Sodniki tako večinoma zelo dobro vedo, katere njihove odločbe so bile razveljavljene. Morebitne razveljavitve njihovih odločb se v okviru celote njihovega dela tudi redno upošteva v okviru ocen sodniške službe, ki se izvajajo vsake tri leta, na začetku mandata pa vsako leto. Kot nekdanji minister za pravosodje dr. Šturm to prav gotovo ve. S pomembnejšimi odločbami Ustavnega sodišča so preko Sodnikovega informatorja in izobraževanj, kot tudi skozi različne oblike kolegialne razprave, redno in sistematično seznanjani tudi drugi sodniki, pri nadaljnjem delu pa so upoštevane.

Sklepno

Sodstvo se je kadarkoli pripravljeno pogovarjati o relevantnih vprašanjih. Zainteresirano je za raziskovalno obravnavo, spoštuje akademsko svobodo ter sprejema vsak analitičen pristop, vključno s kritičnimi. Raziskave na to tematiko sodstvo jemlje kot dobrodošel in pomemben prispevek k razvoju prava ter izboljšanju stanja v pravosodju in družbi.

Težko pa se je izogniti občutku, da je omenjena raziskava cilj pozitivnega prispevka h krepitvi kakovosti pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin, povsem zgrešila. Predstavlja primer premalo kakovostne, vsebinsko popolnoma izvotljene interpretacije, ki kot odkritje prikazuje javne, hitro ter enostavno dostopne podatke, ter iz šibkih argumentov izvaja navidez brezprizivne trditve. Takšna raziskava in način, na katerega je bila predstavljena, sta primer ravnanja, ki neposredno škoduje zaupanju v delovanje pravosodja in spodbija njegovo verodostojnost, še posebej zato, ker jo predstavlja oseba s sicer visokim akademskim ugledom. Izpostavljene ugotovitve raziskave, pa tudi primeri člankov, kot je ta v gradivu, nimajo nobene relevantne sporočilne vrednosti, pri čemer puščamo ob strani raven jezika v njem (tepihovanje, kapitalec).

Zgovoren je tudi naziv točke na današnjem dnevnem redu. Poskusi personifikacije sodstva in demoniziranje Branka Masleše so mogoče dramaturško potrebni, vendar nasprotujejo številnim kriterijem objektivnosti, pravilom argumentacije in logike. V zvezi s sodstvom, sodniki in predvsem predsednikom Vrhovnega sodišča, se že dalj časa po podobnem kopitu gradijo številni miti. Kakršen koli prikaz nasprotujočih dejstev je ignoriran, preglasi ga množica novih, izmišljenih, večina pa pri tem stoji ob strani. Gre za ustvarjanje „slamnatih“ tematik, ki nimajo podlage v dejstvih in so del specifičnega političnega diskurza. Ne moremo pa se slepiti, da nimajo pomembnega vpliva na javnost, ki je podvržena vsakodnevni agitacijski propagandi.

Razumljivo je, da vsi ne poznajo delovanja sodnega sistema do te mere, da bi vedeli, kakšne pristojnosti ima predsednik Vrhovnega sodišča, na kak način poteka senatno odločanje ali kakšne so razlike med odločbami Ustavnega sodišča. Težko pa je sprejeti, da tisti, ki zakonsko in sistemsko organizacijo poznajo ali pa bi ju glede na funkcije, ki jih opravljajo, morali, aktivno širijo različna neresnična dejstva ali interpretacije.

Kot je pokazala obsežna raziskava o zadovoljstvu javnosti v 2013, je stopnja zaupanja višja med ljudmi, ki so dejansko imeli izkušnje s sodnimi postopki, kot pa med splošno javnostjo. Podobno kažejo tudi podatki raziskave Politbarometer v povezavi s podatki o učinkovitosti sodstva, iz katerih izhaja, da je sodstvo najvišjo stopnjo zaupanja uživalo okoli leta 2000, ko je bilo tudi najmanj učinkovito. Takšni podatki so zgovorni, saj kažejo na to, da na nezaupanje pomembno vplivajo prav dejavniki izven sodstva. Med takšne dejavnike sodijo tudi tovrstne izjave in diskurz, ki ga z njimi zavestno in sistematično ustvarjajo. Ravno zato so tudi potrebna opozorila o poudarjeni odgovornosti javno izpostavljenih posameznikov pri načinu kritike.

Sodstvo je že večkrat poudarilo, da se v tak asimetričen diskurz ne more in ne bo vključevalo. Na njegovo nekorektnost lahko le opozori in ponovi pričakovanje, da se bodo do tovrstnih napadov na delovanje institucij pravne države ustrezno opredelile tudi druge ključne institucije države, saj se sodstvo pred njimi samo ne more braniti, ne da bi postalo tarča še silovitejših napadov in poskusov diskvalifikacije.

Vprašanja, ki so pred Komisijo postavljena danes, jemljemo kot načelna. Ne gre namreč za vprašanje odločanja Branka Masleše, ampak vseh sodnikov, katerih odločitve so bile pred Ustavnim sodiščem kdaj razveljavljene. Gre za odziv institucije oziroma izraz njene odgovornosti, saj se zaveda pomena kakovosti dela, odločanja in trajnostno učečega se sistema.

Zanimanje Komisije DZ za tovrstne tematike je zaželeno. Žal pa takšno predloženo gradivo resne razprave ne omogoča. Pristop, kot smo ga bili deležni že nekajkrat zapored, istočasno preprečuje dialog o bolj relevantnih in akutnih vprašanjih za državljane in državo, ki pa res terjajo vsaj sposobnost štetja.

Pravna država se ne začne na sodišču. Bistvenega pomena sta kakovost in celovitost zakonodajnih rešitev, kot tudi njeno izvajanje s strani različnih organov izvršilne veje oblasti. To stališče izhaja tudi iz letnih poročil drugih institucij, kot sta na primer Državno pravobranilstvo in Varuh človekovih pravic, in ki ilustrirajo okoliščine, ki do tega vodijo.

Kot ugotavlja tudi državno pravobranilstvo, nenehne spremembe tako zakonskih kot tudi podzakonskih predpisov v pravno ureditev uslužbenske zakonodaje vnašajo nepreglednost. Nenatančna in dvoumna dikcija predpisov, vse prevečkrat spisanih pod pritiskom nujnosti sprejetja določenih ukrepov in brez zadostnega premisleka o njihovem vplivu na druge predpise, na široko odpira vrata vedno novim sporom.“

Varuhinja človekovih pravic podobno ugotavlja „da so mnogi zakoni sprejeti hitro in nepremišljeno, celo v nasprotju z ustavo. Prepogosta spreminjanja in dopolnjevanja zakonov ne pripomorejo h krepitvi pravne varnosti. Zakonska besedila so pogosto pripravljena površno in so nerazumljiva tistim brez pravne izobrazbe. Takšna zakonodaja ne utrjuje pravne države, omogoča pa različne razlage in arbitrarnost organov odločanja.“

Zaradi nepremišljenih sprememb stečajne zakonodaje decembra lani je v proračunu nastala 16 milijonska luknja na letni ravni, čeprav je Vrhovno sodišče na to nevarnost v postopku njenega sprejemanja opozarjalo. Sodiščem je sredstev za vodenje sodnih postopkov tako zmanjkalo že junija. Realni stroški za družbo zaradi neomejenih možnosti vlaganja stečajev in socializacije dolgov bodo še višji.

Če uspete diskurz usmeriti v dejansko relevantna in vsebinsko poglobljena vprašanja, gospe poslanke in poslanci, se da narediti marsikaj. Če energijo usmerjamo v takšna, pa izgubljamo naš čas, kot tudi prihodnost državljanov.

Hvala za pozornost.

 

Zunanja povezava: Magnetogram seje Komisije