Sodba VIII Ips 297/2011

Jedro

Sodišče ne more presojati o smotrnosti in potrebnosti reorganizacije, niti o tem, s koliko zaposlenimi ali z zunanjimi izvajalci bo delodajalec (po reorganizaciji) opravljal delo oziroma ali bo ob reorganizaciji poslovanja naloge prejšnjih, ukinjenih delovnih mest, razporedil med druge delavce in te s tem še dodatno obremenil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in poslovnega razloga z dne 5. 10. 2009, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, za reintegracijo, reparacijo ter povračilo stroškov postopka. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožena stranka dejansko reorganizirala poslovanje, tako da je ukinila sektor zagotavljanja kakovosti, v katerem je delal tožnik na delovnem mestu „specialist,“ kasneje pa ustanovilo novo organizacijsko enoto (center za upravljanje omrežij), v kateri ni več predvidela navedenega delovnega mesta. S tem je prenehala potreba po tožnikovem delu. Ker ga tudi ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, je bila odpoved iz poslovnega razloga zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Zavrnilo je tudi tožnikove pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb postopka, ki so se nanašale predvsem na to, da sodišče ni zaslišalo vseh s strani tožnika predlaganih prič.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču očita, da ni uporabilo določbe drugega odstavka 350. člena ZPP in prvega odstavka 360. člena ZPP, saj ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Nadalje naj bi mu bila z nezakonitim postopanjem na prvi stopnji dana samo formalna možnost obravnavanja. V zvezi s tem uveljavlja bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni upoštevalo drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj standard utemeljenega razloga po tej zakonski določbi zahteva, da sodišče v dokaznem postopku upošteva ugovor navideznosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi naj bi prišlo tudi do kršitve tretjega odstavka iste zakonske določbe. V nadaljevanju očita sodiščema druge in prve stopnje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso bile zaslišane številne priče, ki jih je predlagal. V reviziji navaja, kdo so te priče in kaj bi lahko izpovedale. Če bi jih sodišče zaslišalo, bi prav gotovo prišlo do drugačnega zaključka, in sicer o nedopustnem trpinčenju tožnika z namenom, da sam zapusti podjetje. Rezultat tega je bilo navidezno prikazovanje poslovnega razloga za odpoved pogodbe. Tožnik je okoliščine šikaniranja navajal kot dokaz za navideznost reorganizacije in dejstvo, da niso izpolnjeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 88. člena ZDR. Tožena stranka mu je odtegovala oziroma odvzemala dela, ki jih je opravljal po pogodbi, kar je eden ključnih znakov šikaniranja. Potrebnost zaslišanja predlaganih prič dokazuje tudi z elektronsko pošto oziroma dokumentacijo v obdobju od 17. 3. 2008 do 23. 9. 2009. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni ugovor tožnika, da ni upoštevalo priče F. V., ki je potrdil navideznost reorganizacije, vse to pa pomeni arbitrarno uporabo prava in kršitev 22. člena Ustave. Reorganizacija tožene stranke je bila navidezna in prilagojena konkretnemu primeru, tožena stranka pa se takrat znebila prav tožnika ter dveh visoko kvalificiranih sodelavcev, ki sta ga podpirala. Sodišči druge in prve stopnje sta prezrli trditve tožnika, ki kažejo na šikaniranje s strani nadrejenih delavcev. Tožena stranka bi ga lahko tudi razporedila oziroma mu ponudila drugo delo, saj so na projektu I. imeli po reorganizaciji primanjkljaj kadra. Delodajalec mora za odpoved pogodbe dokazati tudi okoliščine iz tretjega odstavka 88. člena ZDR – stališče sodišča druge stopnje, da reorganizacija pomeni, da se isti obseg dela, za katerega se odloči delodajalec, opravi z manjšim številom zaposlenih, ne prispeva k dokazni oceni ali vsebinski obravnavi pritožbenih ugovorov. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se lahko na delovnem mestu specialist opravlja povsem različne zadeve, saj je opis delovnega mesta bistven in delavcu ni mogoče nalagati del in nalog, ki jih v opisu ni.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da odpoved ni bila fiktivna. Seznanjena sta bila sindikat in svet delavcev. Nihče ni dvomil v utemeljenost in potrebnost reorganizacije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 372. člena ZPP).

7. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z uporabo drugega odstavka 350. člena ZPP in prvega odstavka 360. člena ZPP ni dovolj konkretiziran, saj ni pojasnjeno konkretno, v čem naj bi sodišče druge stopnje ti določbi uporabilo nepravilno. V nadaljevanju tožnik povezuje neuporabo določb drugega odstavka 350. člena ZPP in prvega odstavka 360. člena ZPP tudi z neobrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov, kar pa nima posebne povezave s tema zakonskima določbama, sicer pa je v zvezi s tem sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe glede neizvedbe nekaterih predlaganih dokazov. Tožnik tudi ne konkretizira zatrjevane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne pojasni, v čem naj bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Bistven revizijski očitek se nanaša na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v postopku ni prišlo do izvedbe številnih dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je tožnik predlagal. Ob tem je treba poudariti, da neizvedba posameznih dokazov dejansko lahko privede tudi do očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa je revizijsko sodišče v konkretnem primeru ne ugotavlja. Pri tej presoji izhaja iz določb 8., 213. in 287. člena ZPP. Ob zavrnitvi nekaterih predlaganih dokazov sicer ne gre za diskrecijsko pravico sodišča, temveč za odločitev, ki temelji (med drugim) na tem, da ostali predlagani (a neizvedeni) dokazi niso pomembni za samo odločitev.

9. Pri presoji pomembnosti izvedbe še drugih dokazov sodišče seveda upošteva že izvedene dokaze – v tej zadevi številno listinsko dokumentacijo v spisu in dejstvo, da je sodišče temeljito zaslišalo tako tožnika in večje število predlaganih prič, katerih izpoved je tudi korektno povzelo. Sodišče je upoštevalo tudi izpoved tožnika in A. V., vendar je presodilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku – ki ni bil le navidezen. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeno zavrnilo očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je pravilno pojasnilo, da v sporu tudi ni odločilno vse, kar je tožnik želel dokazati z zaslišanjem posameznih prič. Navedeno se med drugim nanaša na dogajanje pri toženi stranki še v sektorju gradnje v letu 2008, saj že ugotovitve o dogajanju pri toženi stranki kasneje ne omogočajo zaključka, da je bila reorganizacija pri toženi stranki v septembru 2009 kakorkoli prav v zvezi z razrešitvijo tožnika z delovnega mesta vodje sektorja gradnja oziroma, da so prav tedanji dogodki povzročili (po mnenju tožnika nezakonito) reorganizacijo v drugem sektorju, čez eno leto. Nenazadnje je tožnik že 30. 6. 2008 sklenil s toženo stranko novo pogodbo za delovno mesto specialista za nedoločen čas in 27. 5. 2009 še aneks k tej pogodbi, celo z višjim količnikom za določitev plače kot pred tem.

10. Tudi tožnikovo dodatno utemeljevanje, da bi bilo treba izvesti dokaz z zaslišanjem nekaterih prič, to pa naj bi izhajalo tudi iz korespondence – elektronske pošte, se v glavnem nanaša na dogajanja 2008 (razen elektronske pošte z dne 23. 9. 2009).

11. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje nekaterih prič v zvezi s potrebami tožene stranke po delavcih na projektu I. po reorganizaciji s strani tožene stranke. Pri tem je treba izhajati iz materialnopravnega izhodišča, da sodišče ne more presojati o smotrnosti in potrebnosti reorganizacije, niti o tem, s koliko zaposlenimi ali z zunanjimi izvajalci bo delodajalec (po reorganizaciji) opravljal delo oziroma ali bo ob reorganizaciji poslovanja naloge prejšnjih, ukinjenih delovnih mest, razporedil med druge delavce in te s tem še dodatno obremenil. Glede na navedeno revizijsko sodišče zavrača revizijske očitke tožnika o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma, da naj bi šlo za površno obravnavanje tožnikovih pritožbenih ugovorov in s tem v zvezi arbitrarno uporabo prava oziroma kršitev njegove pravice do izjave.

12. Pri materialno pravni presoji revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje - v tej zadevi predvsem iz dejanske ugotovitve, da je tožena stranka izkazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v zvezi z dejanskim obstojem reorganizacije - z ukinitvijo sektorja za zagotavljanje kakovosti ter ustanovitvijo nove organizacijske enote (centra za upravljanje omrežij), vendar brez delovnega mesta specialista, na katerem je bil zaposlen tožnik. Na podlagi teh ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi ne more biti utemeljeno revizijsko zatrjevanje o tem, da je bilo prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela zgolj fiktivno oziroma posledica šikaniranja tožnika in da je razlog za odpoved tožnikove pogodbe neutemeljen. Iz dokaznih zaključkov tudi ne izhaja, da bi tožena stranka razpolagala z drugih ustreznim delovnim mestom za tožnika, sicer pa te revizijske navedbe tudi niso ustrezno konkretizirane.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 353/2006
• Sodba VIII Ips 82/2007
• Sodba VIII Ips 179/2010, enako tudi VIII Ips 47/2011