<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba VIII Ips 70/2011


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.70.2011
Evidenčna številka:VS3005496
Datum odločbe:02.10.2012
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 587/2009
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:učitelj - plačilo razlike v plači - učna obveznost - polni delovni čas - plačilo za povečan obseg dela - učni normativ - povečan učni normativ - struktura plačnega količnika
Objava v zbirki VSRS:DZ 2011-2013

Jedro

Za delo v okviru povečanega normativa učne obveznosti je imel (ima) pedagoški delavec pravico do plače v višini vrednosti učne ure, kot se je enotno oblikovala na podlagi navodila pristojnega ministrstva iz leta 1993 (oziroma kot je sedaj na podlagi 22.e člena ZSPJS določena z Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun plač v javnem sektorju).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta vsak svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločitve tožene stranke o strukturi količnika za določitev plače, ki velja od 1. 10. 2004 dalje in s katero je bil tožnici določen plačni količnik. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačevanje plače po prejšnjem načinu izračunavanja plače in za izplačilo razlike v plači za čas od oktobra 2004 do aprila 2005. Tožnici je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke in njenega stranskega intervenienta. Ugotovilo je, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice ekonomskih predmetov za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur na teden, tožnica pa je še predavala predmet trgovsko poslovanje na Višji strokovni šoli. Tako je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi predavala 21,66 ur kot učiteljica ekonomskih predmetov in kot predavateljica na Višji strokovni šoli 4 ure na teden – skupno torej 25,66 učnih ur na teden. Obe deli sta posebno ovrednoteni s svojima plačnima količnikoma. Ker je tožnica opravljala večje število ur učne obveznosti od predpisanega normativa tedenskih učnih ur po določbi 121. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in naslednji), se te ure štejejo za povečan obseg dela. Plačilo za povečan obseg dela pa ni vključeno v osnovno plačo, zato ne vključuje dodatkov, kot jih vsebuje sicer osnovna plača (prvi odstavek 12. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih – ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 107/2010 z dne 22. 12. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnega vrednotenja učnih ur, ki jih učiteljica oziroma predavateljica opravi v obsegu nad predpisano tedensko učno obveznostjo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali so učne ure v okviru povečanega obsega dela vrednotene enako kot učne ure v okviru polnega delovnega časa. S 1. 10. 2004 je prišlo do drugačnega izračunavanja plač, ki ga je uvedel stranski intervenient kljub nespremenjenim spremljajočim plačnim predpisom (12. člen ZPDJVZ, 124. člen ZOFVI, 142. člen ZDR in 44. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji – KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji). Nepravilnosti pri izračunih plače se pojavljajo pri učiteljih, ki opravijo dodatno učno obveznost do 5 učnih ur tedensko, saj so te ure plačane brez dodatkov, čeprav bi morale biti te ure plačane enako kot učne ure opravljene v okviru normativa med polnim delovnim časom. Na podlagi 12. člena ZPDJVZ se morajo dodatne učne ure opravljene nad zgornjo mejo učne obveznosti iz 124. člena ZOFVI vrednotiti enako kot učne ure opravljene med polnim delovnim časom. Po novem izračunu je učitelj neutemeljeno za polovico manj plačan za delo v okviru zakonsko dopustnega povečanja učne obveznosti za 5 ur. Navodila stranskega intervenienta niso pravni vir in jih sodišče ter izvedenka ne bi smela upoštevati. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za dve delovni mesti: učitelja ekonomskih predmetov na srednji šoli in predavatelja na višji šoli. Izvedenka tega ni upoštevala pri izračunu, zato povečan obseg dela na višji šoli ni vrednotila z ustreznimi dodatki.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki predlagata njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo pri dopuščeni reviziji samo glede pravnega vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, in to v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija je bila dopuščena glede materialnopravnega vprašanja pravilnega vrednotenja učnih ur, ki jih učiteljica oziroma predavateljica opravi v obsegu nad predpisano učno obveznostjo. Zato revizijsko sodišče z vidika zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Prav tako so neupoštevne revizijske navedbe, s katerimi revidentka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revidentka je bila zaposlena kot učiteljica na srednji šoli in hkrati predavateljica na višji strokovni šoli ter je presegala tedenski delovni normativ, izražen v urah učne obveznosti. Tako je v okviru zaposlitve za polni delovni čas 40 ur tedensko normativ učne obveznosti na srednji šoli presegla za 0,13 učne ure na teden in na višji strokovni šoli za dodatne 4 učne ure na teden. Pred 1. 10. 2004, tj. uveljavitvijo izpodbijane strukture količnika tožene stranke za določitev plače, je tožena stranka obračunavala in izplačevala učne ure nad normativom tako, da je za delo preko tedenske učne obveznosti na srednji šoli obračunala in izplačala dodatek za povečana obseg dela, za delo preko normativa na višji šoli pa je obračunala in izplačala sorazmeren del osnovne plače z vsemi pripadajočimi dodatki za delo predavateljice. Revidentka je poleg tega prejemala osnovno plačo za polni delovni čas za delovno mesto učiteljice na srednji šoli.

10. Po uveljavitvi nove strukture količnika, potem ko je bilo odpravljeno obračunavanje plač na dveh mestih pri stranskem intervenientu in se je začela enotno obračunavati plača za pedagoge, ki so v okviru tožene stranke poučevali tako na srednji kot tudi na višji šoli, je bilo revidentki tedensko preseganje učne obveznosti vrednotno s posebnim dodatkom za povečan obseg dela tako za delo preko osnovnega normativa na srednješolskem programu kot po novem tudi na višješolskem programu. Ta dodatek je izračunan glede na urno vrednost količnika za osnovno plačo za delovno mesto učiteljice oziroma predavateljice, ki je pomnožen s „faktorjem za priprave“ in nato preračunan na mesečno vrednost plačnega količnika.

11. Vprašanje pravilnega vrednotenja tako uporabljenega plačnega količnika za delo pri učni obveznosti nad predpisanim (osnovnim) normativom je ključno za presojo pravilnosti sodbe sodišča druge stopnje. Sestavljeno je iz presoje zakonske ureditve delovne obveznosti učiteljev in pravne podlage za plačno vrednotenje preseganja normativov.

12. ZOFVI predstavlja zakonsko podlago ureditve delovnega časa in normativov. Po prvem odstavku 119. člena ZOFVI delovna obveznost učitelja obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, vajenci, dijaki oziroma študenti višjih šol (učna obveznost), pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. V 121. členu ZOFVI je definiran delovni normativ za poklicno izobraževanje v okviru tedenskega polnega delovnega časa za učitelje splošnoizobraževalnih in strokovnoteoretičnih predmetov z vidika neposredne učne obveznosti največ 20 ur tedensko (1. alineja), za učitelje praktičnega pouka in veščin največ 25 ur tedensko (5. alineja) za predavatelje višje strokovne šole pa največ 16 ur učne obveznosti tedensko (4. alineja). V skladu s 124. členom ZOFVI lahko ravnatelj učitelju ali drugemu strokovnemu delavcu določi dodatno tedensko učno obveznost za toliko ur, kot je določeno za posamezni predmet v oddelku, če v okviru z zakonom določene tedenske učne obveznosti ni mogoče organizirati pouka v skladu s predmetnikom, vendar ne več kot za pet ur (povečan normativ učne obveznosti), oziroma določi zmanjšanje tedenske učne obveznosti, vendar ne več kot za tri ure (zmanjšan normativ). Zakon torej učne ure opredeljuje kot temeljno, vendar ne edino, obveznost učiteljev (119. člen ZOFVI), njihovo zgornjo tedensko mejo kot osnovni delovni normativ (121. člen ZOFVI), ki pa se lahko zveča ali zmanjša glede na organizacijske možnosti šol (124. člen ZOFVI).

13. Stranki v sporu in stranski intervenient pa tudi sodišče kot pravno podlago za plačilo dela preko osnovnega normativa navajajo prvi odstavek 12. člena ZPDJVZ. Ta določa, da se vrednotijo učne ure, ki jih učitelj opravi v obsegu do z zakonom določene zgornje meje ur neposrednega vzgojnoizobraževalnega dela v okviru polnega delovnega časa, kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom. Ugotovljeno je bilo, da je revidentka opravljala delo preko osnovnega učnega normativa deloma na srednji šoli in 4 učne ure na višji – vse v okviru polnega delovnega časa.

14. Zakon in KPVIZ izrecno nista urejala, kakšna je eksaktna vrednost učne ure (opravljene preko osnovnega normativa). Je pa zaradi enotnega obračuna plač po takratnem Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih (ZRPJZ), vključno s plačo za delo v okviru povečanega ali zmanjšanega normativa, stranski intervenient izdal srednjim šolam navodilo za izračun plač delavcem po zakonu že 1. 9. 1993. Srednjim šolam je bilo posredovano 6. 9. 1993, istočasno so bili o njem obveščeni tudi sindikati, ki temu navodilu očitno niso nasprotovali. Navodilo se sklicuje na zakonsko spremembo ZPDJVZ (Ur. l. RS, št. 42/93), s katero sta bila med drugim v zakon vnesena drugi in tretji odstavek 12. člena ZPDJVZ. Po novem drugem odstavku tega člena pripada učitelju, ki ima z letnim delovnim načrtom zavoda določen manjši obseg neposrednega vzgojnoizobraževalnega dela od predpisanega, plača v sorazmerju z opravljenimi učnimi urami. Ob tem se tudi delo, opravljeno v obsegu, zmanjšanem do treh učnih ur od predpisanega, šteje za delo s polnim delovnim časom (tretji odstavek 12. člena ZPDJVZ). Na podlagi teh sprememb je bil v navodilu določen tudi plačni koeficient za povečan ali zmanjšan obseg ur pouka, ki izhaja iz vrednosti plačnega koeficienta ene učne ure v okviru dela za polni delovni čas. Ta koeficent je nato pomnožen s faktorjem za priprave, ki je odvisen od vrste in zahtevnosti neposredne učne obveznosti (za srednjo šolo faktor 1,5 in za višjo šolo faktor 1,8) in preračunan na mesečno raven v obliki mesečnega plačnega količnika za povečan (oziroma zmanjšan) obseg učnih ur. Revidentka je na podlagi takega navodila prejemala plačo s povečanjem za opravljanje učne obveznosti v srednji šolo preko osnovnega normativa že pred 1. 10. 2004, ko je začela pri toženi stranki veljati nova struktura plačnega količnika. Za preseganje normativa na višji šoli pa je prejemala sorazmeren del plače, kot da bi delala dodatnih 25 % polnega delovnega časa še na višji šoli, čeprav je bila po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlena le za poln delovni čas. Po prenosu obračunavanju plač pri stranskem intervenientu iz dveh sektorjev na enotni sektor se je ta sistemska anomalija odpravila tako, da se je upoštevalo, da revidentka dela za polni delovni čas kot učiteljica na srednji šoli, za delo na višji šoli pa se ji obračuna povečan obseg učnih ur v okviru koeficienta za povečan obseg učnih ur (preko osnovnega normativa). Revidentka je namreč tudi delo na višji šoli opravljala v okviru polnega delovnega časa. Tako je tožena stranka tudi v revidentkinem primeru le prešla na obračun plače, ki je bil za delo pedagoškega delavca v polnem delovnem času z navodilom pristojnega ministra enotno določen že v letu 1993.

15. Kot je bilo že ugotovljeno niti v ZPDJVZ in ZRPJS in niti v veljavni KPVIZ ni bila določno opredeljena vrednost učne ure oziroma višina plače pedagoškega delavca za učno uro (niti učno uro, opravljeno v okviru osnovnega normativa, niti v okviru povečanega normativa učne obveznosti). Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bila revidentka upravičena do plačila plače za pedagoško delo v okviru povečanega normativa učnih ur v skladu z navodilom pristojnega ministrstva za enotno obračunavanje plač, to je v višini vrednosti osnovnega koeficienta delovnega mesta, povečanega za faktor 1,5 za povečan obseg dela na srednješolskem programu in faktor 1,8 za povečan obseg dela na višješolskem programu. Konec koncev je bil tak poenoten obračun očitno splošno veljaven vse od leta 1993 dalje za vse učitelje srednjih in kasneje tudi višjih šol.

16. V prid pravilnosti take presoje govori tudi sedanja nebistveno drugačna ureditev nagrajevanja povečanega obsega dela iz naslova dodatne tedenske učne obveznosti javnih uslužbencev s področja vzgoje in izobraževanja, ki velja od uveljavitve Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), to je od 1. 8. 2008 dalje. Ne da bi razveljavil 12. člen ZPDJVZ tako ZSPJS v četrtem odstavku 22.e člena v bistvu enako določa, da se del plače iz naslova povečanega obsega dela v okviru z zakonom določene dodatne tedenske učne obveznosti obračuna enako, kot redna učna ura oziroma pedagoška obveznost. Za določitev pogojev, meril in obsega dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela tretji odstavek 22.e člena ZSPJS pooblašča Vlado. Ob podpisu Aneksa h KPVIZ (Ur. l. RS, št. 60/2008) sta takratni pogajalski skupini strank kolektivne pogodbe sprejeli Dogovor, da bosta poskušali uskladiti način izračuna vrednosti učne obveznosti, ki je potrebna za obračun dela plače za povečan obseg dela oziroma v primerih izračuna plače, ko ima delavec zmanjšano ali povečano učno obveznost v smislu določb 14. in 22.e člena ZSPJS s formulo, s katero naj bi se dopolnila takrat veljavna Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun plač v javnem sektorju (Uredba). Ta dogovor je bil očitno realiziran ob sprejemu nove Uredbe (Ur. l. RS, št. 64/2008), ki je v 20. členu določila, da se javnemu uslužbencu, ki mu v skladu z drugim odstavkom 22.e člena ZSPJS pripada del plače za delovno uspešnost iz naslova dodatne tedenske učne obveznosti, plačilo za povečano tedensko učno obveznost določi tako, da se mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot povečana tedenska učna obveznost, pomnoži z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor povečane učne obveznosti. Gre torej za podoben princip določanja vrednosti učne oziroma pedagoške ure, kot je veljal v spornem obdobju, to je upoštevanje osnove za obračun plače, povečane za določen faktor.

17. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je v skladu s 378. členom ZPP sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Ker odgovora na revizijo tožene stranke in stranskega intervenienta ne vsebujeta ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krijeta sami (prvi odstavek 155. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

ZPDJVZ člen 12. ZOFVI člen 119, 121, 124. ZSPJS člen 22e.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5MzIz