<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sklep VIII Ips 191/2010

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.191.2010
Evidenčna številka:VS3005114
Datum odločbe:22.11.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1045/2009
Senat:
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizkoriščen letni dopust

Jedro

Iz 166. člena ZDR ne izhaja, da je plačilo nadomestila delavcu za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja možno samo, če se delavec in delodajalec o tem dogovorita (skleneta sporazum) in da delodajalec v drugih primerih te obveznosti nima. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti.

Čeprav zakon uporablja izraz „odškodnina“, ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu. Plačilo denarnega zneska v zameno za neko (neizrabljeno) pravico pa je po svoji naravi nadomestilo in ne odškodnina.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da moramo 166. člen ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati neto znesek 1.874,12 EUR, po plačilu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 9. 6. 2008, ko ji je bil vročen dokončen sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Komisija) in da tožnica ni izrabila dela letnega dopusta za leto 2007 in letnega dopusta za leto 2008. Presodilo je, da je treba glede na 7. člen Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Direktiva o delovnem času - UL L 299, 18. 11. 2003, str. 9-19), v povezavi z razlago tega člena s strani Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju Sodišče ES), pojem odškodnine za neizrabljen letni dopust iz 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) razlagati v smislu nadomestila in ne kot odškodnino v smislu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), kjer je treba ugotavljati obstoj vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost. Na podlagi tega je zaključilo, da gre denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust vsakemu delavcu, ki ni mogel izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in da je tožnica upravičena do tega nadomestila, ker ji je delovno razmerje z dnem 9. 6. 2008 prenehalo po samem zakonu, zaradi česar ni mogla izrabiti pripadajočega letnega dopusta.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII Dor 28/2010-6 z dne 19. 5. 2010 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja dolžan izplačati delavcu odškodnino za neizrabljen letni dopust, čeprav izrabe letnega dopusta delavcu ni onemogočal.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je do prenehanja delovnega razmerja tožnici z dnem 9. 6. 2008 prišlo zaradi ravnanja same tožnice, saj se je ta pritožila zoper tisti del sklepa tožene stranke z dne 23. 4. 2008 o prenehanju delovnega razmerja, kjer je bil določen 150-dnevni odpovedni rok, v katerem bi imela možnost koristiti neizrabljen letni dopust. Sodišče naj bi napačno razumelo razlago Sodišča ES v združenih zadevah C-350/06 in C-520/06 (Gerhard Schultz-Hoff in Stringer in drugi), kjer je to navedlo, da gre denarno nadomestilo vsakemu delavcu, ki "ni mogel" izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nejasnih in nasprotujočih si razlogov sodbe, saj je sodišče ob zgornjem povzetku sodbe Sodišča ES zaključilo, da tožnici pripada nadomestilo, ker ni izrabila pripadajočega letnega dopusta. Tožena stranka navaja, da v kolikor bi za prisojo sporne odškodnine oziroma nadomestila res zadostovalo zgolj dejstvo, da delavcu delovno razmerje preneha, hkrati pa do prenehanja delovnega razmerja delavec ne izrabi pripadajočega letnega dopusta, razlaga Sodišča ES ne bi vsebovala dikcije, da delavec dopusta ni mogel izrabiti. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali tožnica do prenehanja delovnega razmerja res ni mogla izrabiti letnega dopusta. Stališče sodišča, po katerem se ob prenehanju delovnega razmerja ugotavlja zgolj to, ali je delavec izrabil letni dopust ali ne (ne glede na razloge), naj bi izničilo osnovni namen pravice do letnega dopusta, ki se lahko doseže le z njegovo dejansko izrabo. Na ta način bi delavci lahko zlorabili namen letnega dopusta in z namensko neizrabo ob prenehanju raje terjali denarno nadomestilo. Tožena stranka meni, da tudi ob upoštevanju novejše sodne prakse Sodišča ES, ni pravilna razlaga 7. člena Direktive o delovnem času na način, da je delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja dolžan izplačati delavcu odškodnino za neizrabljen letni dopust tudi, če izrabe letnega dopusta delavcu ni onemogočal oziroma, če je delavec mogel izrabiti letni dopust, pa izrabe sploh ni uveljavljal. Tožnica v letu 2008 ni zahtevala izrabe niti dneva letnega dopusta, čeprav je imela za to vse možnosti. Zoper sklep, na podlagi katerega je imela možnost v 150-dnevnem odpovednem roku izrabiti letni dopust se je tožnica pritožila in s tem sama dosegla predhodno prenehanje delovnega razmerja. Tudi v primeru, da bi bila tožnica na podlagi razlage 7. člena Direktive o delovnem času res upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust, pa bi to lahko veljalo le za minimalni letni dopust, tožnici pa je bilo prisojeno nadomestilo za več kot toliko.

5. Tožnica je vložila laičen odgovor na revizijo. Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnica odgovora na revizijo ni vložila po odvetniku niti ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, ga sodišče ni upoštevalo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizijsko sodišče zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni presojalo, saj dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člen).

9. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Pravna podlaga

10. Na evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust ureja Direktiva o delovnem času, ki v drugem odstavku 7. člena določa "da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja." Ker določbe direktiv (razen v izjemnih primerih) niso neposredno uporabljive, jih morajo države članice prenesti v svoje notranje pravne rede z ustreznimi predpisi, ki zasledujejo cilje direktive. Direktive so zavezujoče zgolj glede rezultatov oziroma ciljev, ki jih je treba doseči, državam članicam pa je prepuščena izbira načina in oblike prenosa vsebine direktive v nacionalni pravni red.

11. Republika Slovenija je določbo drugega odstavka 7. člena Direktive o delovnem času prenesla v določbo 166. člena ZDR, ki se v relevantnem delu glasi: "Neveljaven je sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja." Ob razlagi v duhu Direktive o delovnem času iz te določbe ne izhaja, da je plačilo nadomestila delavcu za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja možno samo, če se delavec in delodajalec o tem dogovorita (skleneta sporazum) in da delodajalec v drugih primerih te obveznosti nima. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti, pod pogoji in v okoliščinah, obrazloženih v nadaljevanju. Čeprav zakon uporablja izraz „odškodnina“, ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu (z upoštevanjem vseh elementov odškodninske odgovornosti). Citirana določba Direktive o delovnem času in 12. člen Konvencije MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu, ki sta podlaga 166. členu ZDR, opredeljujeta pravico do minimalnega letnega dopusta kot pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati. Zaradi tega je prepovedan vsak sporazum, po katerem bi delavec v zameno za neizrabljen letni dopust prejel denarni znesek, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Plačilo denarnega zneska v zameno za neko (neizrabljeno) pravico pa je po svoji naravi nadomestilo in ne odškodnina (1). V naši zakonodaji se izraz nadomestilo (ustrezno) uporablja npr. v Zakonu o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97 in nadaljnji).

Namen pravice do letnega dopusta v duhu Direktive o delovnem času .

12. Cilji in nameni Direktive o delovnem času izhajajo že iz same direktive in pa iz sodne prakse Sodišča ES. Iz direktive izhaja, da je njen namen določanje minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev (druga uvodna izjava direktive) s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na delovni čas in v tem okviru tudi na letni dopust. Sodišče ES je že večkrat poudarilo, da je pravica delavca do plačanega letnega dopusta zelo pomembno načelo socialnega prava Skupnosti, od katerega ni možno odstopati, pristojni organi držav članic pa morajo to načelo izvajati v mejah Direktive o delovnem času (2). Direktiva izraža pravilo, da je delavec v prvi vrsti upravičen do dejanskega počitka v smislu letnega dopusta za zagotovitev delavčevega zdravja in varnosti. Namen pravice do plačanega letnega dopusta je delavcu omogočiti, da se spočije in da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo (3). Tega namena ni mogoče doseči z denarnim nadomestilom, izplačanim delavcu za neizrabljen letni dopust. Izplačilo takega denarnega nadomestila je na podlagi drugega odstavka 7. člena Direktive o delovnem času izjemoma dovoljeno le v primeru prenehanja delovnega razmerja (4), saj načelno plačilo denarnega nadomestila delavcu, tudi po prenehanju delovnega razmerja, omogoči obdobje plačanega počitka, preden vstopi v novo delovno razmerje (5).

Razlaga 7. člena Direktive o delovnem času s strani Sodišča ES

13. V združenih zadevah C-350/06 in C-520/06 (Gerhard Schultz-Hoff in Stringer) se je Sodišče ES ukvarjalo z vprašanjem, ali delavec, ki je na bolniškem dopustu del ali celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos sploh pridobi pravico do letnega dopusta. Ko je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, se je ukvarjalo še z vprašanjem izplačila denarnega nadomestila v teh primerih ob prenehanju delovnega razmerja. Drugi odstavek 7. člena Direktive o delovnem času, ki se nanaša na denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust je interpretiralo tako, da "Direktiva nasprotuje tistim nacionalnim ureditvam, ki določajo, da se ob prenehanju delovnega razmerja ne plača nobeno denarno nadomestilo delavcu, ki je bil na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in/ali obdobje za prenos ali del tega obdobja, zaradi česar ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta". Sodišče ES je tako prišlo do zaključka, da je delavec upravičen do plačila denarnega nadomestila, če ne more izvršiti pravice do letnega dopusta (v citirani zadevi zaradi bolniškega staleža).

14. V primeru, da je delavec celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos v bolniškem staležu, zatem pa mu delovno razmerje preneha, je jasno, da objektivno ni mogel izvršiti pravice do letnega dopusta, saj za to ni imel priložnosti. To je nekoliko manj jasno v primeru, ko je delavec v bolniškem staležu samo del referenčnega obdobja in obdobja za prenos, saj bi teoretično svojo pravico do izrabe dopusta lahko izkoristil takrat, ko ni bil v bolniškem staležu. Vendar pa se je Sodišče ES tudi v tem primeru postavilo na stališče, da je delavec (ob prenehanju delovnega razmerja) upravičen do plačila denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Navedlo je, „da je delavec, ki je na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos, prikrajšan za celotno obdobje, v katerem bi imel možnost izrabiti letni dopust (točka 44), v enakem položaju pa je tudi delavec, ki je dalj časa na bolniškem dopustu, ker je obstoj nezmožnosti zaradi bolezni nepredvidljiv (točka 51)“.

Razlaga 166. člena ZDR

15. Iz zgoraj navedenega izhaja, da moramo 166. člen ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz namena pravice do letnega dopusta izhaja, da je nadomestilo za neizrabljen letni dopust zgolj izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage (6), take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. To izhaja tudi iz že zgoraj omenjene zadeve Schultz-Hoff in Stringer in drugi, kjer je Sodišče ES navedlo, da 7. člen Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z direktivo (točka 43). Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Uporaba v konkretnem primeru

16. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila tožnica dne 14. 4. 2008 razrešena s položaja direktorice Občinske uprave občine ... na podlagi 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002), ki določa, da lahko funkcionar, pristojen za imenovanje, razreši direktorja občinske uprave v roku enega leta od imenovanja uradnika na položaj. Dne 23. 4. 2008 je župan izdal sklep, da ji delovno razmerje preneha. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila na Komisijo, in sicer v delu, kjer je bilo odločeno, da ji delovno razmerje preneha po poteku 150-dnevnega odpovednega roka. V pritožbi je prosila za izrabo letnega dopusta. Komisija je izpodbijani sklep spremenila tako, da je odločila, da tožnici delovno razmerje preneha z dokončnostjo sklepa komisije, saj je tožena stranka tožnici napačno določila odpovedni rok v trajanju 150 dni, ker do odpovednega roka ni bila upravičena. Tožnici je delovno razmerje prenehalo z dnem 9. 6. 2008, ko ji je bila vročena odločba komisije.

17. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja in ob uporabi zgoraj navedenih pogojev za pridobitev pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja izhaja, da bi odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici na opisan način lahko predstavljala okoliščino, ki je tožnica ni mogla predvideti, pod pogojem, da od trenutka, ko je izvedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja objektivno ni mogla izrabiti svojega letnega dopusta. Tožnica je namreč najkasneje že od seznanitve s sklepom župana z dne 23. 4. 2008 o prenehanju delovnega razmerja vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo. Zoper sklep se je pritožila le v delu o 150-dnevnem odpovednem roku. Odločba komisije, ki je odločila o njeni pritožbi, je bila tožnici vročena šele 9. 6. 2008, do takrat pa je delovno razmerje pri toženi stranki še trajalo. Pri tožnici je obstajalo torej obdobje, ko je zagotovo vedela (možno pa je, da je vedela že prej), da ji bo delovno razmerje prenehalo, in sicer od dneva, ko se je seznanila z vsebino sklepa z dne 23. 4. 2008 in do prenehanja delovnega razmerja 9. 6. 2008. Od tega, ali v tem času dopusta objektivno ni mogla izrabiti, je odvisna njena pravica do nadomestila za neizrabljen dopust.

18. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje tako na drugi kot na prvi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku, upoštevaje gornja izhodišča, ugotoviti, ali je imela tožnica od takrat, ko je izvedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo, do prenehanja delovnega razmerja dejansko možnost izrabiti svoj letni dopust in če je ta možnost obstajala, razloge za neizrabo.

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Seveda pa plačilo odškodnine ni izključeno. Odškodninska odgovornost delodajalca bo podana, kadar bo delavcu preprečeval izrabo letnega dopusta, ga torej omejeval v njegovi pravici. Slovenska sodna praksa je v teh primerih že prisojala delavcem odškodnino, in sicer na podlagi 184. člena ZDR.

Op. št. (2): Sodba BECTU - C-173/99, točka 43.

Op. št. (3): Sodba Schultz-Hoff in Stringer - združeni zadevi C-350/06 in C-520/06, točka 25.

Op. št. (4): Sodba BECTU - C-173/99, točka 44.

Op. št. (5): Da je denarno nadomestilo zgolj izjema, ki jo treba razlagati restriktivno, izhaja tudi iz sodbe Federatie Nederlandse Vakbeweging (C-124/05), kjer je Sodišče ES navedlo, da bi možnost finančnega nadomestila za minimalni letni dopust nasprotovala ciljem Direktive o delovnem času in spodbujala k odpovedi dopustu ali pa bi povzročila, da se mu delavci odpovedo (glej točko 32 navedene sodbe).

Op. št. (6): Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 166, 184
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 380, 380/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 7

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 132 o plačanem letnem dopustu - člen 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyNDA3