Sodba IV Ips 11/2011

Jedro

Če se voznik na glavne ceste v naselju, ki so ob začetku naselja označene z ustreznim prometnim znakom, vključi s stranskih poti, na katerih prometni znak ime naselja ni postavljen, mora hitrost vožnje prilagoditi splošni omejitvi hitrosti, ki velja za naselje, če lahko na podlagi okoliških objektov in prometne infrastrukture sklepa, da se nahaja v naselju.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Policijska postaja Gorišnica (prekrškovni organ) je D. K. s plačilnim nalogom z dne 28. 4. 2010 zaradi prekrška po c) točki sedmega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) izrekla globo v višini 500,00 EUR in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Ormožu je s sodbo ZSV 241/2010 z dne 22. 10. 2010 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Storilcu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve ustavnega načela zakonitosti v kazenskem pravu iz prvega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki velja tudi v postopku o prekršku in določbe prvega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V skladu z navedenim načelom nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katerega zakon ni določil, da je prekršek in zanj ni predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo zanikal očitani mu prekršek z navedbo, da o omejitvi hitrosti, glede na tretji odstavek 32. člena ZVCP-1, ki določa, da morajo biti meje naselja označene s predpisanim prometnim znakom, ni bil obveščen, saj v smeri njegove vožnje ni bilo prometnega znaka z oznako naselja. Ob tem poudarja, da storilec ni uveljavljal dejanske zmote. Sodišče je v izpodbijani sodbi z napačno razlago tretjega odstavka 32. člena ZVCP-1 preseglo jezikovni okvir besedila in ustvarilo lastno pravno pravilo. Skladno z določbo ZVCP-1 je kot prekrške obravnavati zgolj tiste prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti v naselju, ki so storjeni v naselju, katerega meja je pravilno označena s predpisanim prometnim znakom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in postopek zoper D. K. ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4. Prekrškovni organ je D. K. izdal plačilni nalog, ker je na glavni cesti v naselju Gorišnica kot voznik osebnega avtomobila prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost v naselju, omejeno na 50 kilometrov na uro, za najmanj 23 kilometrov na uro.

5. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je med drugim navedel, da je na glavno cesto Ormož – Ptuj, v smeri Ptuja, zapeljal z lokalne ceste iz smeri Prerada in Zamušanov in da na relaciji, ki jo je prevozil, preden je bil zaustavljen s strani policistov Policijske postaje Gorišnica, ni bilo nobenega znaka – table z imenom naselja, zaradi česar ni bil obveščen o omejitvi hitrosti v naselju.

6. Okrajno sodišče v Ormožu je s sodbo ZVS 241/2010 z dne 22. 10. 2010 zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bil prekršek storjen na območju, na katerem mora biti vsakemu povprečnemu vozniku nedvoumno jasno, da vozi po naselju, saj gre za veliko prostorsko enoto, v kateri se pešci in vozila lahko vključujejo v promet preko dovoznih poti, ulic, trgov ali drugih javnih površin, in da so bile meje naselja ob vozišču, po katerem se je peljal kršitelj označene s predpisanim prometnim znakom. Pri tem je sodišče izpostavilo, da je bila storilcu hitrost izmerjena na glavni cesti, ki povezuje Ormož in Ptuj ter upoštevajoč kraj storilčevega prebivališča, presodilo, da se je po navedenem odseku ceste že velikokrat peljal, zaradi česar je vedel, da se pelje v območju naselja Gorišnica. Sodišče je nadalje pojasnilo, da zgolj dejstvo, da naj iz smeri vožnje storilca, pred vključitvijo na glavno cesto, ne bi bilo oznake za naselje, ni okoliščina, zaradi katere D. K. ne bi bil odgovoren za storitev predmetnega prekrška. Določbe zakona namreč ni mogoče tolmačiti tako ozko, ker bi bili v primeru takšnega tolmačenja zakona „rešeni“ odgovornosti za tovrstne prekrške tudi vsi vozniki, ki bi se kjerkoli iz raznovrstnih dovoznih cest po naseljih vključevali na glavne ceste, saj je iluzorno pričakovati, da bi bil prav vsak dovoz označen s prometnim znakom za označitev naselja.

7. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZVCP-1 je naselje pozidano območje ob cesti, ki ga sestavlja več stanovanjskih stavb, ki tvorijo prostorsko celoto, v kateri se pešci in vozila lahko vključujejo v promet na tej cesti preko dovoznih poti, ulic, trgov, parkov ali drugih javnih površin. Naselje vključuje tudi dele ceste znotraj pozidanega območja, ob katerih ni stanovanjskih stavb. Meje naselja morajo biti označene s predpisanim prometnim znakom.

8. Vrhovno sodišče je že v odločbi IV Ips 90/2010 z dne 12. 5. 2010 presodilo, da so življenjsko povsem mogoče situacije, da se voznik na glavne ceste v naselju, ki so ob začetku naselja označene z ustreznim prometnim znakom, vključi iz stranskih poti, na katerih prometni znak ime naselja ni postavljen. V takšnih primerih mora voznik hitrost vožnje prilagoditi splošni omejitvi hitrosti, ki velja za naselje, če lahko na podlagi okoliških objektov in prometne infrastrukture sklepa, da se nahaja v naselju. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so bile meje naselja ob vozišču, po katerem se je peljal kršitelj, torej na glavni cesti, na kateri je bila storilcu izmerjena hitrost, označene s predpisanim prometnim znakom, zato tudi, če bi se izkazalo, da prometni znak „ime naselja“ na stranski cesti, s katere se je storilec vključil na glavno cesto, ni bil postavljen, ne bi bilo moč zaključiti, da niso podani znaki obdolžencu očitanega prekrška. Obravnavani prekršek je bil storjen na glavni cesti skozi naselje Gorišnica, ki je po ugotovitvah sodišča takšno območje, na katerem mora biti vsakemu povprečnemu vozniku nedvoumno jasno, da vozi po naselju, česar se je zavedal tudi storilec prekrška. Zato ni moč pritrditi vložniku zahteve, da je sodišče, ki je ob ugotovitvah, da so bile meje naselja označene s predpisanim prometnim znakom in da je storilec vedel, da vozi v območju naselja, spoznalo storilca za odgovornega očitanega mu prekrška, kršilo določbi prvega odstavka 28. člena Ustave in prvega odstavka 2. člena ZP-1. Trditve zahteve, da meje naselja niso bile pravilno označene s predpisanim prometnim znakom,

po vsebini predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

C.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

09.09.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 372/2012
• VSL sodba I Kp 979/2000
• VSM sodba PRp 108/2007