Sodba IV Ips 184/2010

Jedro

Če je predlagani dokaz neprimeren (za dokazovanje voznikove identitete), sodišče z njegovo zavrnitvijo ne krši storilčeve pravice do obrambe, saj predlagatelj ni izkazal procesne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 od njega pričakuje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Postaja prometne policije Ljubljana (prekrškovni organ) je 18. 11. 2008 I. V. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po točki d desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter mu izrekla globo v višini 200,00 EUR in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in storilcu naložilo v plačilo stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Opozarja, da v skladu z omenjeno določbo storilcu prekrška ni treba dokazati, da prekrška ni storil, ampak zadošča, da pri sodišču vzbudi razumen dvom v domnevano dejstvo. V konkretnem primeru je storilec predložil svojo fotografijo in predlagal, da se s tehničnimi sredstvi izvede primerjava med njegovo fotografijo in fotografijo, ki jo je posnel radarski merilnik. Po njegovem mnenju takšne navedbe lahko vzbudijo razumen dvom v zatrjevano dejstvo, izvedba dokaza pa bi storilca lahko tudi razbremenila. Sodišče bi zato moralo izvesti predlagani dokaz in nato v skladu s prosto presojo dokazov oceniti, ali je vlagatelj zahteve za sodno varstvo vzbudil razumen dvom v domnevano dejstvo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve okrajnemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) poslalo storilcu, ki se v svoji izjavi pridružuje razlogom vrhovnega državnega tožilca.

B.

4. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je storilec I. V. dne 18. 11. 2008 z osebnim vozilom VW, pri kraju ... izven naselja, kjer je hitrost vožnje omejena na 100 km/h, prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje za 45 km/h (z upoštevano varnostno razliko). Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti brez prisotnosti policijske patrulje. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo, vloženi zoper plačilni nalog Postaje prometne policije Ljubljana navedel, da prekrška ni storil in da na fotografiji, ki je priložena plačilnemu nalogu, ni on. V utemeljitev svoje navedbe je predlagal, da se s tehnologijo, ki omogoča povečanje fotografije, prepozna voznikov obraz, priložil pa je tudi fotokopijo svoje osebne izkaznice s fotografijo. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z obrazložitvijo, da lastnik vozila ni dokazal, da prekrška ni storil, temveč je storitev prekrška le pavšalno zanikal z navedbami, naj se primerjata navedeni fotografiji. Ocenilo je, da storilec ni predložil razbremenilnih dokazov, s katerimi bi izkazal razumen dvom glede storitve prekrška.

5. V skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS(1) citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora organ, ki vodi postopek, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

6. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, mora biti tudi v postopku o prekršku storilcu ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza – dokazni predlog sme med drugim zavrniti, če je dokazno sredstvo neprimerno za ugotavljanje zatrjevanega dejstva.(2)

7. Ker je bil prekršek z dne 18. 11. 2008 ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti brez prisotnosti policijske patrulje, identiteta voznika na kraju prekrška ni bila ugotovljena. Namen slikovnega dokumentiranja pri tovrstnih prekrških ni v ugotavljanju identitete storilca, temveč v nedvoumnem pripisovanju rezultatov meritve in drugih podatkov (npr. časa meritve) kontroliranemu vozilu.(3) Zaključek policije in sodišča o identiteti storilca tako ne temelji na fotografiji, ki je bila priložena plačilnemu nalogu, temveč na domnevi iz prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, na lastniku vozila oziroma imetniku pravice uporabe pa je breme, da predloži razbremenilne dokaze. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da aktivno sodelovanje, ki ga kršitelju nalaga prvi odstavek 233. člena ZVCP-1, ne pomeni le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora kršitelj storiti vse, kar lahko, da organu, ki vodi postopek, sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi, organ pa je nato dokaz dolžan presoditi in oceniti.(4) Šele če kršitelj verjetno izkaže, da določenega dokaza, ki je zanj razbremenilen, ne more sam pridobiti in predložiti, zadostuje, da poda predlog, naj dokaz priskrbi in izvede organ, ki vodi postopek. Takšen način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev omogoča kršitelju uveljavljanje vseh procesnih jamstev (22. in 29. člen Ustave RS), hkrati pa postopka o prekršku, ki naj bi potekal brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1), bistveno ne zavlačuje.

8. Storilec I. V. je v utemeljitev navedbe, da v času storitve prekrška ni sam upravljal svojega vozila, v zahtevi za sodno varstvo navedel, da policija zagotovo razpolaga s tehnologijo, ki omogoča povečanje fotografije, priložene plačilnemu nalogu, za primerjavo pa je priložil tudi fotokopijo svoje osebne izkaznice s fotografijo. Ker iz fotografije, ki je bila priložena plačilnemu nalogu, ni razvidna identiteta voznika (slaba ločljivost; zatemnjena fotografija), je predlagani dokaz neprimeren za dokazovanje voznikove identitete. Predlagatelj pri tem ne zatrjuje, da tehnično prilagojene fotografije ni mogel sam pridobiti in predložiti oziroma ne navaja, da sam ni imel možnosti, da bi zagotovil dokaz, ki bi bil sposoben za ugotavljanje njegove identitete. Tako postavljen dokazni predlog po presoji Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje zgoraj opisanih standardov, saj predlagatelj ni izkazal procesne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 od njega pričakuje.

9. Ker je predlagani dokaz neprimeren za ugotavljanje voznikove identitete, sodišče z njegovo zavrnitvijo ni kršilo storilčeve pravice do obrambe.

C.

10. Ker zatrjevana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

----

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009.

Op. št. (3): Prim. 15. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 25/2002 in 90/2005).

Op. št. (4): Prim. npr. sodbi IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008 in IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 39/2013
• Sodba IV Ips 38/2012
• VSL sklep II Cp 3754/2009