VDS sklep Pdp 333/95

Jedro

Delodajalec je odškodninsko odgovoren delavcu za neizrabo letnega dopusta v primeru, če iz neopravičenega razloga odkloni delavcu izrabo dopusta. Samo dejstvo, da delavec ni izkoristil letnega dopusta, še ne pomeni, da je delavec upravičen do odškodnine za neizkoriščeni letni dopust. Za odškodninsko odgovornost mora biti namreč izkazano, da delavec ni izkoristil letnega dopusta po krivdi delodajalca. Delodajalec pa ni dolžan skrbeti, da bo delavec svojo pravico do letnega dopusta dejansko uveljavil in izrabil letni dopust.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika in naložilo toženi stranki, da mu je dolžna izplačati odškodnino za neizkoriščeni letni dopust v letu 1992 in 1993 v znesku 287.189,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1993 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 55.390,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Graja odločitev sodišča prve stopnje in obrazložitev, da bi tožena stranka morala tožečo stranko napotiti na koriščenje letnega dopusta in da je, ker tega ni storila, odškodninsko odgovorna. Pritožba navaja, da je pravica do letnega dopusta res neodtujljiva pravica, kar pa ne pomeni, da bi morala tožena stranka ali katerikoli drugi delodajalec posebej delavce opozarjati na njihove pravice. Navaja, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da bi ji tožena stranka to pravico kratila. Ker je krivda za neizkoriščenje letnega dopusta za leto 1992 na strani tožeče stranke, tožena stranka ne more biti za to okoliščino odškodninsko odgovorna.

Tožeča stranka pa tako tudi ni uveljavljala pravice koriščenja letnega dopusta za leto 1993. Vsekakor pa bi dopust lahko izkoristila tudi pri drugem delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Meni, da sodišče prve stopnje določil Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ni pravilno uporabilo oz.

jih je napačno tolmačilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu sodbe sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da dejansko stanje še ni dovolj razčiščeno, da bi lahko presodilo o pravilni uporabi materialnega prava. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 1992 in 1993. Pravilno je stališče pritožbe, da ni dolžnost delodajalca, da delavce posebej opozarja na njihovo pravico do koriščenja letnega dopusta. Do odškodnine za neizkoriščeni letni dopust je namreč upravičen le delavec, ki letnega dopusta ne izkoristi po krivdi delodajalca. Krivda organizacije je pogoj, za njeno odškodninsko odgovornost. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna iz razloga, ker tožnika ni napotila na koriščenje letnega dopusta je nepravilno. 2. odstavek 32. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90) določa, da se delavec ne more odreči pravici do letnega dopusta, niti se mu ta pravica ne more kratiti.

Navedena določba ne pomeni, da mora delodajalec skrbeti kdaj bo delavec izkoristil letni dopust in ga na letni dopust posebej napotiti. Pristojni organ delodajalca mora le na podlagi meril določenih s splošnim aktom ali kolektivno pogodbo delavcu določiti dolžino letnega dopusta (2. odstavek 31. člena ZTPDR). Noben zakon, niti podzakonski akt ne nalaga delodajalcu obveznosti, da mora delavca napotiti na koriščenje letnega dopusta. Zato je razlogovanje sodišča prve stopnje pravno napačno. Delodajalec je namreč odškodninsko odgovoren delavcu za neizrabo letnega dopusta v primeru, da mu iz neopravičenega razloga odkloni izrabo letnega dopusta. V zvezi s tem vprašanjem pa sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, čeprav v sodbi povzema navedbe tožene stranke, da tožnik za dopust ni zaprosil. V zvezi s tem vprašanjem tožnika niti ni zaslišalo. Zato bo moralo v novem postopku zaslišati tožnika ali je zahteval koriščenje letnega dopusta za leto 1992 v letu 1992 oz. v letu 1993 in za koriščenje letnega dopusta v letu 1993. V kolikor bo ugotovilo, da je tožnik zahteval koriščenje letnega dopusta in, da mu je tožena stranka odklonila pravico do izrabe letnega dopusta iz neopravičenega razloga, bo lahko ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke in odmerilo ustrezno odškodnino. V kolikor pa tožnik ne bo dokazal, da mu je tožena stranka neopravičeno odklonila pravico do izrabe letnega dopusta, in da temelji zahtevek le na dejstvu, da tožnik ni izkoristil pripadajočega letnega dopusta za leto 1993 in vsega dopusta za leto 1992, pa samo to dejstvo ni temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, da bo sodišče lahko v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek in nato o zadevi ponovno razsodilo. Odločanje o pritožbenih stroških je pridržano za končno odločbo v skladu z določbo 3. odstavka 166. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90).

Določbe starih zveznih predpisov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na temelju določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba Pdp 1426/98
• VDS sodba Pdp 625/2001
• VDS sodba Pdp 1381/2002