VDSS sodba Pdp 44/2011

Jedro

Tožnik je imel pri toženi stranki v tekočem letu 33 dni letnega dopusta, ki jih ni mogel izkoristiti zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi 112. člena ZDR, torej iz razlogov, ki so bili na strani tožene stranke. Za neizkoriščene dni letnega dopusta je upravičen do odškodnine, ki po svoji naravi predstavlja nadomestilo, kar pomeni, da za sklepčnost tožbe ni treba navedb o elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka izpodbijane zamudne sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plačo za mesec julij 2010 in za avgust 2010 in za september 2010 (14 dni) v višini, kot to izhaja iz izreka izpodbijane zamudne sodbe, od prisojenih bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke in tako dobljene neto zneske plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V točki I/2 je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR bruto, od navedenega bruto zneska plačati zakonsko določene davke in tako dobljeni neto znesek v višini 617,15 EUR izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila. V I/3. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino za 33 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2010 v višini 1.573,44 EUR bruto, od tega zneska plačati davke, neto znesek pa plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2010 do plačila. V I/4. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 3.155,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2010 do plačila, v I/5. točki izreka pa odškodnino namesto odpovednega roka v višini 1.044,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 477,96 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za plačilo do dneva poplačila.

Zoper točko I/3 izreka izpodbijane sodbe (torej le glede odločitve sodišča o odškodnini za neizkoriščen letni dopust) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, ta del izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, katera so tista pravnorelevantna dejstva, zatrjevana v tožbi, ki jih je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve ter na katero pravno normo je oprlo svojo odločitev. V tem delu sodbe sploh ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj navedlo, da „izredna odpoved učinkuje z vročitvijo delodajalcu, zato uveljavljanje odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 ni v nasprotju s 166. členom ZDR, ki dogovor strank o odškodnini za neizrabljeni letni dopust dopušča le ob prenehanju delovnega razmerja“. Poleg tega je ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, saj je tožeča stranka zatrjevala, da ji tožena stranka ni izplačala odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 ter da je višino zahtevka iz naslova odškodnine določil tožnik oziroma, da navedena dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz tožbenih trditev tožnika ne izhaja, da naj bi s toženo stranko sklenil ob prenehanju delovnega razmerja dogovor o odškodnini za neizkoriščen letni dopust v smislu 166. člena ZDR. Glede na to je zgoraj omenjena navedba sodišča prve stopnje v zvezi s sklicevanjem na 166. člen ZDR nejasna. Prav tako iz tožbenih trditev ne izhaja, da naj bi tožena stranka vtoževala odškodnino za neizkoriščen letni dopust na podlagi kakšnega drugega temelja (npr. odškodninskega), saj tožnik ne zatrjuje elementov odškodninske odgovornosti, sodišče pa jih tudi ni ugotavljalo. V tem delu je po stališču tožene stranke tožba nesklepčna, zato bi moralo sodišče tožnika pozvati, da jo dopolni. Posledično je napačna odločitev tudi o pravdnih stroških. V pritožbi priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je na navedene kršitve skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo tudi po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 7. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti in da je dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katera so tista pravnorelevantna dejstva, zatrjevana v tožbi, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve v zvezi z odločitvijo o odškodnini za neizkoriščen letni dopust. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do obstoja vsakega od pogojev, ki morajo biti na podlagi prvega odstavka 318. člena ZPP podani, da lahko sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (v primeru, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na 166. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v zvezi z ugotavljanjem, če predstavlja zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (člen 3/3 ZPP). Iz tožbenih navedb izhaja, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo na podlagi 112. člena ZDR (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca). Sporazum o dogovorjeni odškodnini za neizrabljen letni dopust pa je na podlagi 166. člena ZDR neveljaven, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožnik v tožbi zatrjeval, da letnega dopusta v trajanju 33 delovnih dni ni mogel izkoristiti, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, je vtoževal odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2010. Iz tožbenih navedb tožnika namreč izhaja, da je prejemal plačo zelo neredno, z več mesečno zamudo, zaradi česar je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, v posledici katere je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki 14. 9. 2010. Ker tožena stranka odgovora na tožbo v roku 30-ih dni od pravilne vročitve tožbe ni podala, je potrebno šteti, da je dejanske navedbe tožnika iz tožbe priznala kot resnične. To pa pomeni, da je potrebno zaključiti, da je tožnik imel pri toženi stranki v letu 2010 33 dni letnega dopusta in da tega ni mogel izkoristiti zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi 112. člena ZDR, torej iz razlogov, ki so bili na strani tožene stranke. Pri tej svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo sodbi Sodišča Evropskih skupnosti z dne 20. 1. 2009 v zadevi Gerhard Schulz – Hoff proti Deutsche Rentenversicherung Bund (C-350/06) in Stringer in drugi proti Herr Majesty's Revenue and Customs (C-520/06), kjer je Sodišče Evropskih skupnosti zaključilo, da je delodajalec ne glede na svojo krivdo dolžan delavcu, ki objektivno nima možnosti izkoristiti letnega dopusta (ali je ni imel), plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Ob tem je potrebno opozoriti tudi na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003, ki državam članicam v zvezi z letnim dopustom nalaga, da sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj 4 tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa in da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. To pomeni, da zahtevek v zvezi z neizkoriščenim letnim dopustom po svoji naravi ni odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje se na navedeni sodbi Sodišča Evropskih skupnosti oziroma na Direktivo v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer ni izrecno sklicevalo, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe mogoče zaključiti, da jih je pri svoji odločitvi v zvezi z plačilom zneska nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta vseeno upoštevalo. Ker torej predstavlja znesek, ki ga je tožnik vtoževal od tožene stranke zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2010 po svoji naravi nadomestilo in ne odškodnino, tožniku v tožbi ni bilo potrebno podati navedb o elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke. To pa pomeni, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnikova tožba v tem delu iz tega razloga ni bila sklepčna.

Pritožbeno sodišče izpodbijanega dela zamudne sodbe iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (ki ga sicer tožena stranka v pritožbi le pavšalno zatrjuje) ni preizkušalo, ker se zamudne sodbe zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del zamudne sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 821/2011
• VDSS sklep Pdp 771/2010
• VDSS sodba Pdp 201/2011