sodba U 2618/2005

Jedro

Za prenos pristojnosti po 85. členu ZSV ne zadoščata dejstvi, da otrokova zaupna oseba živi na območju drugega CSD kot otrok in njegova starša ter tožnikovo nestrinjanje z ravnanji delavcev CSD.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

:

Z izpodbijanim sklepom št. ... z dne 28. 10. 2005 je tožena stranka zavrnila predlog tožnika za določitev drugega krajevno pristojnega centra za socialno delo. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 9. 9. 2005 podal zahtevo za izločitev Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) A. na podlagi določil 4. odst. 35. člena iz 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, v nadaljevanju ZUP) iz vseh postopkov, še posebej pa v postopku pridobitve mnenja, komu od staršev naj se otroka dodelita v varstvo in vzgojo. Tožena stranka je o tožnikovi zahtevi odločila na podlagi določbe 85. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSV) o delegaciji pristojnosti po tem, ko je tožnik na podlagi poziva organa po natančnejši opredelitvi vloge v smislu, ali zahteva izločitev uradne osebe na podlagi določb ZUP ali pa predlaga določitev drugega krajevno pristojnega CSD na podlagi 85. člena ZSV, vlogo dopolnil in navedel, da želi prenos krajevne pristojnosti iz CSD A. na CSD B. v vseh postopkih, ki jih prvonavedeni CSD opravlja na podlagi javnih pooblastil in za dejanja po 3. členu ZSV, še posebno v postopkih, v katerem bi CSD ugotavljal ogroženost otrok in izdelal mnenja za sodišče, ki odloča o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo. Tožena stranka kot razlog za zavrnitev tožnikovega predloga navaja, da mnenje CSD o razveznem postopku in v postopku ponovnega odločanja o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo za sodišče ni obvezno, temveč je le eden od dokazov, ki ga sodišče v svojem postopku lahko upošteva ali pa ne, zato sprememba pristojnosti v teh zadevah ni smiselna. Tožena stranka je poleg tega ugotovila, da tožnik, ki ne pojasni konkretno, v čem naj bi CSD ravnal nestrokovno in pristransko ter v katerih primerih CSD ni zabeležil resničnih trditev, neutemeljeno očita CSD nestrokovno in pristransko obravnavanje tožnikove družine, saj se CSD v želji po zagotovitvi čim večje koristi otrok prizadeva za nadaljevanje psihosocialne obravnave otrok, išče možnosti za vključitev staršev v psihoterapevtsko obliko pomoči, v dosedanjem sodnem postopku pa je predlagal pridobitev izvedeniškega mnenja. Kot neutemeljen je tožena stranka zavrnila očitek, da CSD dne 7. 9. 2005 ni omogočil tožnikovemu sinu podati izjave o nasilju nad njim, saj je bil sestavljen ustrezen zapis o razgovoru z njim. Navedla je še, da otrok ni imel poslovne sposobnosti, zato ni mogel pred organom nastopati samostojno s podajanjem konkretnih izjav na zapisnik. Oseba, ki je kot zaupna oseba prišla z otrokom, ni otrokov zakoniti zastopnik, ki bi ga lahko pravno veljavno zastopal v postopku, poleg tega tudi ni razvidno, ali si je otrok to osebo izbral sam brez sugestij enega od staršev, niti ali je bila oseba postavljena v sodnem postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da je iz vsebine zahteve z dne 8. 9. 2005 razvidno, da je zahteval izločitev vseh uradnih oseb, zaposlenih na CSD A. (4. odstavek 35. člena in 37. člen ZUP), ter predlagal prenos krajevne pristojnosti na CSD B. (85. člen ZSV). Tožena stranka pa vloge ni razlagala po prej navedeni vsebini, zato se je v obrazložitvi odločbe nepravilno oprla le na določbo 85. člena ZSV, ne pa tudi na določbi 4. odstavka 35. člena in 37. člena ZUP, niti ni obrazložila, zakaj ni odločila o vseh zahtevkih. Tožnik navaja, da je v zahtevi izrazil sum, da je CSD prekoračil pooblastila v postopku, vodenem na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), v katerem je CSD za sodišče podal mnenje o tem, komu od staršev naj se otroka dodelita ob razvezi. Ker so se sodišča v dosedanjih postopkih oprla na mnenje CSD, ki za tožnika ni bilo ugodno, je moral tožnik uporabiti pravna sredstva zoper izdane odločbe, zato je jasno, da nima zaupanja v CSD, še posebno ne, ker bo ta sodišču podal mnenje v postopku odločanja o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, ki ga je tožnik sprožil pri okrožnem sodišču. CSD je od leta 2003 v postopkih, ki jih vodi v zvezi z dodelitvijo otrok v vzgojo in varstvo po razvezi, deloval nestrokovno in pristransko, ter ni preprečil uhajanja varovanih podatkov iz CSD. Nepreglednost poslovanja CSD se kaže v tem, da stranke ne dobijo kopij zapisnikov in niso seznanjene z uradnimi zanamki in mnenji, ki jih CSD posreduje sodiščem. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je za odločitev o zavrnitvi tožbe ključna ugotovitev tožene stranke o tem, da navedbe tožnika o pristranskem in nestrokovnem delovanju CSD, ki tudi sicer niso utemeljene, predvsem niso take, da bi bil zaradi njih smiseln prenos pristojnosti po določbi 1. odstavka 85. člena ZSV, po kateri se prenos pristojnosti v izvrševanju javnih pooblastil na drug CSD opravi v primeru očitne lažje izvedbe postopka oziroma obstoja drugih tehtnih razlogov. V zvezi s tema dvema kriterijema, katerih cilj je smotrnejša izvedba postopka, tožnik ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev. Po navedbah tožnika imajo tako on, njegova bivša žena in njun sin prijavljeno stalno prebivališče (na katero ZSV v 81. členu veže krajevno pristojnost CSD) v A., kjer tudi dejansko živijo, tako da se s prenosom pristojnosti na CSD B. zgolj zato, ker na področju tega živi otrokova zaupna oseba, postopek v nobenem primeru ne bi opravil lažje. Prav tako tožnik ne navaja, da bi njegova bivša žena bila na kakršenkoli način v takšni meri povezana z (vsemi) delavci CSD A., tako da bi na podlagi tega vpliva nobeden od delavcev tega CSD ne mogel voditi obravnavanega postopka nepristransko in objektivno, kar bi lahko bil tehtni razlog za prenos pristojnosti. Morebitne kršitve postopka oziroma nestrinjanje tožnika z ravnanji delavcev ne morejo biti razlog za prenos pristojnosti po 85. členu ZSV.

Po povedanem je sodišče presodilo, a je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi z 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Podrejeno pa sodišče še navaja, da iz zahteve z dne 9. 9. 2005 izhaja, da je tožnik poleg zahteve za prenos pristojnosti podal tudi predlog o izločitvi CSD A. na podlagi določb ZUP. Od takega zahtevka, ki ga je po mnenju sodišča potrebno razlagati po vsebini (da se nanaša na izločitev vseh uradnih oseb CSD), tožnik ni odstopil tudi v dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2005. Zahtevek o izločitvi uradnih oseb predstavlja glede na zahtevek o prenosu pristojnosti samostojni zahtevek, ki temelji na drugih pravni podlagi. Zato dejstvo, da o njem tožena stranka ni odločilo obenem z odločitvijo o zahtevi za prenos pristojnosti, na pravilnost odločitve o slednji ne vpliva. Za odločitev o zahtevi za izločitev uradnih oseb je tožena stranka pristojna v skladu z določbo 5. odstavka 38. člena ZUP, ter bo o njej v nadaljevanju postopka še morala odločiti.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kr 43/2000
• VSC sklep Kr 41/2000
• VSM sklep II Kp 226/2008