VSC sodba Kp 42/2007

Jedro

V ravnanju obdolženca, ki je z domačo mačko surovo ravnal s tem,d a ji je prizadejal s podajalko za peč številne udarce rezultirane z veliko krvavitvijo, kar je vsekakor predstavljajo hudo trpljenje živali in je v končni fazi privedlo do njenega pogina, so podani znaki kaznivega dejanja mučenja živali po 392. čl. KZ.

 

Izrek

Pritožbi obdolženega M. C. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece in 20 (dvajset) dni zapora, enotno izrečena kazen pa se mu zniža na 5 (pet) mesecev zapora.

V ostalem se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivih dejanj mučenja živali po 342. členu KZ (točka 1 izreka) in nasilništva po I. odstavku 299. člena KZ (točka 2 izreka). Sodišče prve stopnje mu je po določitvi kazni 15 dni zapora za prvo kaznivo dejanje in kazni petih mesecev in 20 dni zapora za drugo kaznivo dejanje po 3. točki II. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Po I. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženec smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Smiselno predlaga izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji tako, da se mu izrečena kazen zniža.

Višji državni tožilec F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi II. odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

Obdolženec na predlog višjega državnega tožilca ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno. Izvedlo je namreč vse potrebno dokaze in jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje navedbe obdolženca ne morejo niti malo omajati.

Pritožbeno ponovljen zagovor obdolženca v zvezi s kaznivim dejanjem pod tč. 1 izreka o tem, da z mačko ni surovo ravnal oz. jo mučil, ker da jo je udaril le enkrat tako močno, da je poginila, je ocenilo že sodišče prve stopnje in z upoštevanjem, da neposrednih očividcev obravnavanega dogajanja ni, argumentirano utemeljilo, na podlagi katerih dokazov in zakaj takemu zagovoru obdolženca ni moč verjeti. Opirajoč se na izpovedbo obdolženčeve matere o tem, da je bilo zjutraj ob njenem prihodu v kuhinjo po tleh in elementih polno krvi, pri čemer je tudi obdolženec priznal, da je bilo res vse krvavo in v nasprotju z materjo trdil le, kdo od njiju da je kri pobrisal, je utemeljeno logično presodilo, da obdolženec mačke ni pokončal le z enim udarcem s podajalko za peč, kot je to trdil, ampak da je z njo surovo ravnal s tem, ko ji je prizadejal številne udarce, rezultirane z obilno krvavitvijo, kar je vsekakor predstavljalo hudo trpljenje živali, in je v končni fazi privedlo do njenega pogina. Zakon o zaščiti živali v 4. členu opredeljuje kot mučenje živali vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju, kot tudi nepotrebno ali neprimerno usmrtitev živali. Zato so v ugotovljenem ravnanju obdolženca podani vsi znaki kaznivega dejanja mučenja živali po 342. členu KZ. Obdolženec svojega ravnanja ne more opravičiti z okoliščino, da je mačka hotela jesti na mizi iz njegovega krožnika in se mu za tem, ko ga je hotel prepoditi z mizi zoper stavil s pihanjem. Obdolženec bi namreč domačo mačko (kar je jasno povedala njegova mati), zlahka z mize prepodil, ne pa, da se je, nad nemočno v kuhinjo zaprto živaljo izjemno surovo znesel na ugotovljen način. Brez dvoma je obdolženec za obravnavano kaznivo dejanje tudi kazensko odgovoren. V pritožbi namreč sam navaja, da s psom in mačkom, ki ga še ima, lepo ravna, kar jasno kaže, da se je zavedal, da s svojim ravnanjem povzroča mački hudo trpljenje in da jo je iz banalnega razloga hote mučil vse do njenega pogina.

Dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec dne 5. 12. 2004 s svojo nemočno skoraj 80. letno materjo grdo ravnal, ji delal nasilje in ogrožal njeno varnost, s tem pa v javnosti povzročil zgražanje, oprtega na prepričljivo izpovedbo oškodovanke podprto z izpovedbo kot priče zaslišanega soseda D. F. o tem, kaj je glede obravnavanega dogajanja sam zaznal, kako je ukrepal, kot tudi na njegovo izpovedbo ter izpovedbi oškodovankih otrok A. C. in I. R. o tem, kakšne občutke je pri njih obravnavano ravnanje obdolženca z oškodovanko vzbudilo, pritožbene navedbe ne morejo niti malo omajati. V spisu ni nobenega podatka, da bi oškodovanka glede obravnavanega dogajanja iskala zdravniško pomoč. S sklicevanjem na neobstoj zdravstvene dokumentacije, ki bi dokazovala oškodovankine poškodbe, obdolženec zato ne more uspešno izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je oškodovanki svoji nemočni materi delal nasilje in z njo grdo ravnal. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je podana časovna kontinuiteta med ravnanjem obdolženca na škodo oškodovanke in nastalo posledico, to je zgražanjem v javnosti. Za tako ugotovitev je imelo trdo podlago v izpovedbi priče D. F., ki je pojasnil, da je že po njemu zaznano ravnanje obdolženca z oškodovanko vzbudilo pri njemu hud občutek zgražanja, tak občutek pa sta prepričljivo opisala tudi oškodovankina otroka oziroma brat in sestra obdolženca A. C. in I. R., ki sta bila z ravnanjem obdolženca z oškodovanko seznanjena neposredno po obravnavanem dogajanju. Z navedbo, da nobena od navedenih prič ni bila prisotna ob dogodku in da so se tudi poprej te priče do njega vedle pristransko, obdolženec zato ne more vzbuditi dvoma v resničnost ugotovljenih odločilnih dejstev. Glede na obrazloženo pritožba obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo prav vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro kazenske sankcije in obdolžencu z izrekom kazni zapora izreklo povsem primerno vrsto kazni. Takšna kazen je utemeljena s težo obravnavanih kaznivih dejanj, še zlasti pa kaznivega dejanja nasilništva, pri katerem ni šlo le za en nasilniški izpad obdolženca napram svoji nemočni skoraj 80. letni materi, ampak za kontinuirano nasilje, ki ga je zoper njo z različnimi izvršitvenimi dejanji izvrševal cel dan, kar je ob že prejšnjih nasilniških izpadih obdolženca napram svoji materi privedlo do tega, da se je bila zaradi hude osebne ogroženosti primorana celo odseliti od doma, kot tudi s tem, da je obdolženec na glavni obravnavi odkrito grozil ne samo njej, ampak tudi sosedu D. F.. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za kaznivo dejanje pod tč. 1 odmerilo najnižjo zakonsko možno kazen zapora. Pri odmeri kazni zapora za kaznivo dejanje pod tč. 2 je sodišče prve stopnje, ob sicer ostalih pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščinah obdolžencu upoštevalo tudi, da je bil že obravnavan zaradi prekrškov. Ker iz seznama Okrajnega sodišča v Celju o vodenih postopkih o prekrških zoper obdolženca izhaja, da je bil obdolženec spoznan za odgovornega le za cestnoprometne prekrške, ta okoliščina pa pri odmeri kazni za kaznivo dejanje nasilništva nima posebne teže in ker tudi ni bilo upoštevano, da pred sodiščem še ni bil kaznovan, je sodišče druge stopnje zato pritožbi obdolženca deloma ugodilo in mu za to kaznivo dejanje določeno kazen zapora znižalo na štiri mesece in dvajset dni zapora, temu posledično pa enotno izrečeno kazen na pet mesecev zapora. Sodišče druge stopnje namreč meni, da je enotno izrečena kazen pet mesecev zapora primerna teži kaznivih dejanj, ugotovljeni krivdi obdolženca, ugotovljeni osebnosti obdolženca in vsem ugotovljenim okoliščinam, ki vplivajo na odmero kazni.

Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obdolženca deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankcijI spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem delu pa zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb pritožbo obdolženca zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izpodbijana sodba je bila deloma spremenjena v obdolženčevo korist, zato povprečnina kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena (II. odstavek 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Kp 843/99
• VSL Sklep VII Kp 48730/2016
• VSL sodba I Kp 777/99