VSL sodba I Cpg 1322/2012

Jedro

Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ni utemeljen, saj mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., IV. in VII. točki izreka spremeni tako,

a) da se točki II. in IV. izreka glasita tako:

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh iz naslova neupravičene obogatitve plačati še znesek v višini 57,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2012 do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati civilno kazen še v znesku 105,22 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila.

b) da se v točki VII. izreka znesek 20,40 EUR nadomesti z zneskom 89,71 EUR.

II. V preostalem, nespremenjenem zavrnilnem delu izreka se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh po prejetju te sodbe povrniti tožeči stranki 98,78 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je v svojem obratu javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

2. Prvostopenjsko sodišče je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na poročanje o javnem priobčevanju fonogramov in na povrnitev stroškov, nastalih z iskanjem kršiteljev avtorskih pravic. Prvega zato, ker naj bi 4. odstavek 159. člena ZASP tožeči stranki ne dajal civilnopravnega zahtevka. Drugega je zavrnilo zato, ker naj bi 4. odstavek 159. člena ZASP ne dajal pravne podlage za takšen zahtevek.

3. Delno je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbena zahtevka na temelju neupravičene obogatitve in na plačilo civilne kazni. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev je bil glede obeh zahtevkov enak. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov - Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

4. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških je tožeča stranka vložila pritožbo. V pritožbi predvsem meni, da bi morala biti uporabljena T 2005. Po njenem mnenju se uporablja SS 2006 le, če je bila sklenjena pogodba s tožečo stranko glede uporabe avtorskopravno varovanih del. Če pa pogodba ni bila sklenjena, potem pa SS 2006 določa, da se uporabi T 2005. Uporabnik mora položiti na račun znesek, ki ga tožeča stranka obračunava skladno s T 2005, vendar pa je ta znesek zmanjšan za 30 % (2. odstavek 4. člena SS 2006). Takšen uporabnik torej dobi popust. Ker tožena stranka ni niti sklenila individualne pogodbe, niti ni položila potrebnega zneska, mora plačati neupravičeno obogatitev in pa civilno kazen po T 2005, vendar pa brez popusta.

5. Kolikor pa se pritožba nanaša na poročanje o priobčevanju fonogramov in na povrnitev stroškov, ki nastanejo z iskanjem kršiteljev avtorskih pravic, se sklicuje na 159. člen ZASP, ki si ga razlaga drugače kot prvostopenjsko sodišče.

6. Pritožba je delno utemeljena.

I. ZAHTEVKA ZA POVRNITEV NEUPRAVIČENE OBOGATITVE IN ZA PLAČILO CIVILNE KAZNI

Materialnopravni temelj za uveljavljanje

7. Pravni temelj za tožbeni zahtevek iz neupravičene pridobitve (obogatitve) je zakonski. To pa je 190. člen OZ, ki ga 198. člen OZ še precizira.

8. Tudi za civilni delikt, in za z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj zakonski. Čl. 168 odstavek 1 ZASP določa, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. člen OZ in naslednji. Že takoj naslednji odstavek pa določa, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). To je torej najbolj splošno pravilo.

9. Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki očitno ureja le posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na temelju 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

10. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen SS 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

11. SS 2006 velja za uporabnike s področja obrti, obrti podobnih dejavnosti in gostinstva (glej 1. in 5. člen SS 2006). Tožena stranka je oseba, ki spada na področje osebne veljavnosti SS 2006. Tožena stranka ni sklenila individualne pogodbe s tožečo stranko. Zakonito uporabo avtorskih del bi tožena stranka od uveljavitve SS 2006 dosegla že, če bi položila znesek, ki ga določa 2. odstavek 4. člena SS 2006. Ta pa se odmeri po T 2005, zmanjšani za 30 %.

12. Tožena stranka je bila torej obogatena toliko, kolikor je prihranila, ker ni ravnala tako. Kot računski temelj za izračun civilne kazni se tudi vzame T 2005 iz že prej opisanega razloga. Za dosego zakonite uporabe bi namreč morala ravnati po 2. odstavku 4. člena SS 2006. Kaj več ni bilo niti potrebno.

13. Prvostopenjska odločba izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se od uveljavitve SS 2006 samodejno uporablja tarifa iz SS 2006. Pritožba pa tudi izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se v danem primeru uporablja izključno T 2005, ki ni znižana za 30 %. Takšno zmotno stališče temelji na njenem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, v bistvu določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

14. Glede na pojasnjeno materialnopravno izhodišče je moralo pritožbeno sodišče delno spremeniti prvostopenjsko sodbo glede višine neupravičene pridobitve in glede civilne kazni, in posledično tudi glede stroškov postopka (1. odstavek 351. člena in 358. člen ZPP).

Višina zahtevkov

15. Glede dejanskih ugotovitev se sodba pritožbenega sodišča sklicuje na sodbo prvostopenjskega sodišča.

16. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev 149,99 EUR kot neupravičene obogatitve. Ta znesek je potrebno zmanjšati za 30 %. Utemeljen je le zahtevek v višini 104,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, neutemeljen pa je zahtevek v višini 45,00 EUR. Glede dela zahtevka v višini 47,91 EUR je že bilo odločeno v neizpodbijanem delu prvostopenjske odločbe. Tožeča stranka je torej upravičena še do 57,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Tožeča stranka je zahtevala plačilo civilne kazni v višini 276,48 EUR. Ta znesek je potrebno zmanjšati za 30 %. Utemeljen je le zahtevek v višini 193,54 EUR, neutemeljen pa zahtevek v višini 82,94 EUR. Glede dela zahtevka v višini 88,32 EUR je že bilo odločeno v neizpodbijanem delu prvostopenjske odločbe. Tožeča stranka je torej upravičena zahtevati še 105,22 EUR.

II. ZAHTEVEK NA POROČANJE

18. Prvostopenjsko sodišče je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na poročanje, zavrnilo. Odločitev je pravilna. Tožeča stranka je namreč od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Začetka takšne obveznosti ni določila, opredelila pa je, do kdaj naj bi poročanje trajalo. Trajalo naj bi do „sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo ... (s tožečo stranko) uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov“. Tožbeni zahtevek je torej usmerjen v prihodnost. Končna časovna točka sploh ni opredeljena, nedvomno pa leži v nedoločeni prihodnosti. Ugoditev takšnemu zahtevku spodleti že zaradi 311. člena ZPP. Ta norma vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V 2. in 3. odstavku istega člena so sicer določene izjeme od pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki ne bili neutemeljeni le, če bi tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Takšnega zahtevka pa ni postavila. Tožba je torej bila v tem delu obremenjena z neodpravljivo nesklepčnostjo iz povsem procesnopravnih razlogov.

19. V prid pravilnosti prvostopenjske odločbe v tem delu govorijo tudi materialnopravni razlogi. Edina norma, ki bi nemara lahko prišla v poštev kot materialnopravni temelj za zahtevek, je 4. odstavek 159. člena ZASP. Ta norma se nahaja v nizu drugih norm, ki urejajo pravni položaj kolektivnih organizacij (146. člen in nasl. ZASP). Zanj je značilno, da imajo deloma tudi javnopravni značaj.

20. Za zasebnopravne subjekte je značilna pravna enakopravnost. Takšno pravilo vzpostavlja 4. člen OZ, smiselno pa velja tudi za vsa ostala zasebnopravna razmerja. V literaturi takšno pravilo velja kot nesporna značilnost zasebnopravnih razmerij. Popolne pravne enakopravnosti pa očitno prav pri kolektivnih organizacijah deloma ni. Na to med drugim kaže tudi to, da je kršitev nekaterih določb celo prekršek (gl. 185. člen ZASP). To pa bi bilo nepredstavljivo, če bi imele kolektivne organizacije v celoti značaj zasebnopravnih organizacij. Morebitna kršitev obveznosti zavezane osebe bi sicer lahko predstavljala kršitev pravnoposlovnih ali zakonskih obveznosti, nikoli pa ne bi pomenila prekrška.

21. V luči povedanega je mogoče tudi razumeti nerodno odkazovanje v 2. točki 1. odstavka 185. člena ZASP, ki govori o pošiljanju sporedov, hkrati pa izrecno odkazuje na 4. odstavek 159. člena ZASP. Zadnja določba se na sporede ne nanaša. Očitno je, da je zakonodajalec imel namen odkazati tudi na 4. odstavek 159. člena ZASP, čeprav mu to ni uspelo. Tako je treba to normo tudi razumeti; njena kršitev bi naj bila po zakonodajalčevem namenu prekršek, ni pa pravni temelj za nastanek zasebnopravne (in kot takšne tudi iztožljive zasebnopravne) obveznosti poročanja. Z vprašanjem pravnega pomena odkazovanja v 185. členu ZASP pa se posebej ukvarja odločba VSL, opr. št. I Cpg 924/2011, ki je glede pomena odkazovanja zavzela enako stališče, kot ta odločba.

22. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil torej v delu, v katerem se je nanašal na poročanje, v vsakem primeru neutemeljen. Tako je bilo, ker za postavljeni zahtevek tožeča stranka ni imela pravnega temelja v tistem edinem predpisu, ki bi za takšen zahtevek utegnil priti poštev. Tudi te nesklepčnosti ni mogoče odpraviti.

23. Pritožbeno sodišče torej vztraja pri dosedanji ustaljeni sodni praksi. Ta je že povzeta v odločbah VSL, opr. št. II Cp 2684/2011 in VSL, II Cp 3563/2011. V vsaki od obeh so naštete nadaljnje odločbe, ki so o spornem vprašanju odločile enako. Pritožbeno sodišče se v tej zadevi ne strinja z odločbo istega sodišča z opr. št. I Cp 3199/2011, na katero se sklicuje pritožnica. Pritožbeno sodišče torej izrecno vztraja pri dosedanji večinski sodni praksi.

III. ZAHTEVEK NA POVRNITEV STROŠKOV ISKANJA KRŠITELJEV

24. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je tožena stranka po avtorskem pravu varovana dela uporabljala, zakonskih obveznosti do avtorjev pa ni izpolnjevala. Tožeči stranki naj bi bili nastali stroški z odkrivanjem kršitev tožene stranke. Ti stroški pa naj bi bili škoda, katere povrnitev je zahtevala. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo.

25. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Dvakratne povrnitve škode pa tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega (1. odstavek 168. člena in 169. člen OZ). Pritožbeno sodišče še pripominja, da bila je prav v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev. Čeprav to niti ni odločilno, pa je prav v takšnih primerih še toliko bolj očitno, da tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni. Pritožbenemu sodišču predložena zadeva pa je celo prav takšna.

IV. PREIZKUS PO URADNI DOLŽNOSTI

26. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo takšnih kršitev. Pritožbi je Višje sodišče deloma ugodilo in spremenilo prvostopenjsko odločbo, deloma pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. člena, 353. in 358. člena ZPP.

V. STROŠKI POSTOPKA

27. Pritožnica je vložila pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka. V njej izpodbija pravilnost seštevka stroškov prvostopenjskega postopka, ki je bil temelj za odločitev o teh stroških. Poleg tega meni tudi, da je bilo nepravilno odločeno o deležu stroškov, katerih povrnitev lahko zahteva.

28. Pritožba je utemeljena glede obojega. Stroški tožeče stranke so glede na vrednost spornega predmeta v resnici znašali 39,00 EUR (nagrada za postopek, tf. št. 3100) 7,80 EUR (materialni stroški, tf. št. 6002), temu pa je potrebno dodati še DDV (tf. št. 6007) in sodno takso v višini 72,00 EUR skupaj torej 128,16 EUR. Ker je tožeča stranka uspela s 70 %, je torej upravičena zahtevati povrnitev 89,71 EUR.

29. Deloma pa je tožeča stranka uspela tudi v pritožbenem postopku. Zahtevala je povrnitev nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tf. št. 3210) v višini 48,00 EUR, 20 EUR po tf. št. 6002, povrnitev sodnih taks v višini 72,00 EUR in pa DDV. Do povrnitve stroškov je upravičena le v višini 20 % od 48,00 EUR, to je do povrnitve 9,6 EUR, ostali zahtevki pa so po temelju upravičeni. Skupaj so znašali stroški pritožbenega postopka 141,12 EUR. Ker je tožeča stranka uspela s 70 %, lahko torej zahteva povrnitev 98,78 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1350/2012
• VSL sodba I Cpg 1237/2012
• VSL sodba I Cpg 1200/2012