<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cpg 1237/2012

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CPG.1237.2012
Evidenčna številka:VSL0076437
Datum odločbe:06.12.2012
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:javna priobčitev fonogramov - neupravičena obogatitev - določitev višine zahtevka - skupni sporazum o višini nadomestil - civilna kazen - povračilo stroškov - dolžnost mesečnega poročanja

Jedro

Pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, je zakonski, zato višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani II. IV. in v VII. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„ II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti neupravičeno obogatitev iz naslova javne priobčitve fonogramov še v znesku 73,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2012 dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni za neavtorizirano javno priobčitev fonogramov plačati civilno kazen še v znesku 136,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka določenega za plačilo civilne kazni dalje do plačila.

VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške še v višini 84,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem, nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v II., IV., VI. in v VII. točki izreka, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 90,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti neupravičeno obogatitev iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 47,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2012 do dne plačila (I. točka izreka). Iz naslova neupravičene obogatitve pa je tožbeni zahtevek za znesek 126,04 EUR, zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v 15. dneh v višini 88,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila (III. točka izreka). Iz naslova civilne kazni je tožbeni zahtevek za znesek 232,32 EUR, zavrnilo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (VI. točka izreka) in, da ji je dolžna tožena stranka v roku 15 dni povrniti stroške, nastale zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 124,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do dne plačila (VI. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 37,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II., IV., VI. in VII točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je deloma utemeljena, deloma pa ni utemeljena.

O utemeljenem delu pritožbe (del II., IV. in VII. točke izreka)

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je v svojem frizerskem salonu javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke. Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo tožbena zahtevka na temelju neupravičene obogatitve in na plačilo civilne kazni. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev je bil glede obeh zahtevkov enak. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov - Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

Materialnopravni temelj za uveljavljanje zahtevkov

6. Pravni temelj za tožbeni zahtevek iz neupravičene pridobitve (obogatitve) je zakonski. To pa je 190. člen OZ, ki ga 198. člen OZ še podrobneje določa.

7. Tudi za civilni delikt, in za z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj zakonski. V 1. odstavku 168 člena ZASP je določeno, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. in naslednji členi OZ. V 2. odstavku 168. člena ZASP pa je določeno, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). To je torej najbolj splošno pravilo.

8. Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki očitno ureja le posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na podlagi 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

9. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen SS 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

10. SS 2006 velja za uporabnike s področja obrti, obrti podobnih dejavnosti in gostinstva (glej 1. in 5. člen SS 2006). Tožena stranka je oseba, ki spada na področje osebne veljavnosti SS 2006. Tožena stranka ni sklenila individualne pogodbe s tožečo stranko. Zakonito uporabo avtorskih del bi tožena stranka od uveljavitve SS 2006 dosegla že, če bi položila znesek, ki ga določa 2. odstavek 4. člena SS 2006. Ta pa se odmeri po T 2005, zmanjšani za 30 %.

11. Tožena stranka je bila torej obogatena toliko, kolikor je prihranila, ker ni ravnala tako. Kot računski temelj za izračun civilne kazni se tudi vzame T 2005 iz že prej opisanega razloga. Za dosego zakonite uporabe bi namreč morala ravnati po 2. odstavku 4. člena SS 2006. Kaj več ni bilo niti potrebno.

12. Prvostopenjska odločba izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se od uveljavitve SS 2006 samodejno uporablja tarifa iz SS 2006. Pritožba pa tudi izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se v danem primeru uporablja izključno T 2005, ki ni znižana za 30 %. Takšno zmotno stališče temelji na njenem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, v bistvu določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

13. Glede na pojasnjeno materialnopravno izhodišče je moralo pritožbeno sodišče delno spremeniti prvostopenjsko sodbo glede višine neupravičene pridobitve in glede civilne kazni, in posledično tudi glede stroškov postopka (1. odstavek 351. člena in 358. člen ZPP).

Višina zahtevkov

14. Glede dejanskih ugotovitev se sodba pritožbenega sodišča sklicuje na sodbo prvostopenjskega sodišča.

15. Tožeča stranka je zahtevala 173,95 EUR kot neupravičeno pridobitev tožene stranke za 16 mesecev nezakonite uporabe. Ta znesek je potrebno zmanjšati za 30 %. Utemeljen je le zahtevek v višini 121,76 EUR. Ker je sodišče v I. točki izreka iz tega naslova tožeči stranki že priznalo (pravnomočen) znesek 47,91 EUR, ga je sodišče druge stopnje odštelo od zneska 121,76 EUR. Zato je tožeči stranki priznalo še znesek 73,85 EUR. Glede na povedano je bilo treba delno spremeniti izrek prvostopenjske sodbe v II. točki tako, da se zahtevku ugodi še za navedeni znesek, v preostalem delu za zavrnjeni znesek 47,19 EUR pa je odločitev sodišča prve stopnje, glede na razložene materialno pravne razloge, pravilna.

16. Tožeča stranka je zahtevala 320,64 EUR kot civilno kazen. Upravičena je le do 70 % preostalega zneska, torej do 224,64 EUR. Ker je sodišče v III. točki izreka iz tega naslova tožeči stranki že priznalo (pravnomočen) znesek 88,32 EUR, ga je sodišče druge stopnje odštelo od zneska 224,44 EUR. Zato je tožeči stranki priznalo še znesek 136,12 EUR. Glede na povedano je bilo treba delno spremeniti izrek prvostopenjske sodbe v IV. točki tako, da se zahtevku ugodi še za navedeni znesek, v preostalem delu, za zavrnjeni znesek 96,20 EUR, pa je odločitev sodišča prve stopnje, glede na razložene materialno pravne razloge, pravilna.

Zato je sodišče druge stopnje, v preostalem zavrnilnem delu (delu II. in IV. točke izreka) potem, ko je po uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

O neutemeljenem delu pritožbe (V. in VI. točka izreka)

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja (V. točka izreka)

17. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti (4. odstavek 318. člena ZPP).

18. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje svoje trditvene ugotovitve, da Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) izrecno ne določa, da je uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo, kljub temu pa je pri javni priobčitvi fonogramov dolžan plačevati primerno nadomestilo (1. odstavek 130. člena ZASP). V takem primeru gre za neupravičeno pridobitev koristi na strani uporabnika varovanih del, katere povrnitev lahko upravičenec zahteva od uporabnika na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zaradi kršitve avtorske pravice lahko upravičenec zahteva tudi plačilo civilne kazni ali odškodnine po 2. in 3. odstavku 168. člena ZASP.

19. V 4. odstavku 159. člena ZASP je določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksplotacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj, kar kaže na to, da imajo kolektivne organizacije deloma tudi javno pravni značaj.

20. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja dispozicija (zapoved) norme, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ 1970, stran 133). To lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati civilni delikt, seveda, če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer, če s kaznivim dejanjem nastane tudi škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibidem, stran 139). Vprašanje, ali je neporočanje zavezancev iz 4. odstavka 159. člena ZASP sploh sankcionirano kot prekršek, tako kot so sankcionirane nekatere druge kršitve dolžnega ravnanja zavezancev do kolektivnih organizacij (primerjaj 185. člen ZASP), za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno. Pravno odločilnega pomena je le odgovor na vprašanje, ali določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki daje zahtevek, ki ga lahko uveljavi v pravdnem postopku.

21. Navedenega materialnopravnega izhodišča ne more omajati niti pritožbeno izvajanje, da se zakonsko besedilo v 2. točki 1. odstavka 185. člena ZASP nanaša zgolj na neizpolnitev obveznosti do pošiljanja sporedov uporabljenih del. Iz reference pri tej zakonski določbi je namreč razvidno, da se zakonsko besedilo izrecno sklicuje tudi na določilo 4. odstavka 159. člena ZASP. Tožeča stranka pa tudi ne navede utemeljenih razlogov za vsebinsko razlikovanje med obveznostjo pošiljanja sporedov po 1. in 3. odstavku 159. člena ZASP in obveznosti predložitve podatkov po 4. odstavku 159. člena ZASP. V obeh primerih gre namreč za kršitev obveznosti uporabnikov do obveščanja, kot to izhaja iz naslova 159. člena ZASP, v katerem sta urejeni obe obveznosti. Ne gre torej za izvotlitev pravice same, temveč za vprašanje, ali lahko pristojna kolektivna organizacija (tožeča stranka) glede obveznosti mesečnega poročanja doseže sodno varstvo v civilnem pravdnem postopku. Navedeno pravno stališče je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi (na primer: Sodbe in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 47/2011, I Cpg 24/2011, I Cpg 115/2011, I Cpg 212/2012 ). Zato je stališče zavzeto v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3199/2011 z dne 15. 3. 2011 izjema od ustaljene sodne prakse gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, brez takšne obrazložitve, ki bi lahko privedla do spremembe dosedanje sodne prakse.

22. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi zato, ker bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da opravi določeno dejanje le v primeru, če bi njena obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Obveznost mesečnega poročanja vnaprej pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla in ga zato sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati. Če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, bi se lahko zgodilo, da bi že dan po izdaji sodbe tožena stranka prenehala priobčevati komercialne fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Zato tožeče stranke ne bi o ničemer obveščala, čeprav bi bila k temu zavezana na podlagi pravnomočne sodbe.

23. Nesklepčnosti zahtevka na izpolnitev obveznosti tožene stranke do mesečnega poročanja torej ni mogoče odpraviti. Zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP.

K odločitvi o dolžnosti plačila stroškov zaradi „neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke po 4. odstavku 159. člena ZASP“ (VI. točka izreka)

24. Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, obdelavo podatkov o neodzivnih uporabnikih, pozivanjem in opominjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvajal opravila, povezana z malimi uporabniki, je neločljivo povezan z zahtevkom dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki naj bi bila dolžna tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

25. Ti stroški pa niso škoda, ampak stroški pred pravdo, ki so nastali v zvezi z njeno pripravo, saj jih kot take opredeljuje tožeča stranka (prim. točko 6 tožbenih trditev). Višje sodišče poudarja, da je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi prevladujoče stališče, da ti izdatki ne morejo biti predmet samostojne tožbe, torej ne gre za zahtevek na plačilo škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti (1). Pritožbena navedba, da je tožeči stranki nastala škoda v znesku 124, 92 EUR prav zato, ker je tožena stranka kršila določilo 159. člena ZASP, torej ne drži. Zaradi te kršitve pri tožeči stranki tudi ni prišlo do zmanjšanja premoženja. Tožeča stranka je zbirala informacije o toženkinih kršitvah in je zato prišlo do zmanjšanja njenega premoženja, med tem, ko trditev o obogatitvi tožene stranke tožeča stranka sploh ni postavila (190. člen OZ). Sodišče druge stopnje le še dodaja, da mora tožeča stranka v skladu z določilom prvega odstavka 153. člena ZASP stroške poslovanja pokrivati iz prihodka svoje dejavnosti.

26. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe sodišče druge stopnje ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravilno: 350 pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (V. in VI. točki izreka)

Stroški postopka

27. Prvostopenjsko sodišče je že odločilo, da so bili prvostopenjski stroški tožeče stranke 37,16 EUR. Zoper ta del prvostopenjske odločbe tožeča stranka ni vložila pritožbe. Grajala pa je odločitev o deležu stroškov, ki jih mora nositi tožena stranka.

Tožeča stranka s svojimi zahtevki uspela s 70 % in je torej upravičena do povrnitve stroškov v sorazmerju s tem uspehom (2. odstavek 154. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje ji je glede na uspeh v prvo stopnejskem postopku (21,42 %) od zneska 173,50 EUR že priznalo 37,16 EUR. Po 70 % uspehu pa bi tožeča stranka morala dobiti 121,45 EUR stroškov. Zato ji je sodišče druge stopnje priznalo še razliko med zneskoma 121,45 EUR in 37,16 EUR, torej 84,29 EUR (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

28. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov za pritožbo po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT), in sicer v višini 68,80 EUR (tf. št. 3210), 20,00 EUR (tf. št. 6002) in DDV v višini 20 % (tf. št. 6007). Do povrnitve teh stroškov, izračunanih od zneska 209,97 (uspeh v pritožbenem postopku), v skupni višini 39,16 EUR je upravičena glede na navedene določbe ZOdvT in do povrnitve sodne takse v višini 51,00 EUR, skupaj torej do zneska 90,16 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) povzeto po Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2010, N. Betetto, stran 39


Zveza:

ZASP člen 130, 130/1, 153, 153/1, 158, 159, 159/1, 159/3, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2.
OZ člen 131, 190, 198.
ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4.
Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti člen 1, 4, 4/2, 5, 6, 12.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUzNjA1