sodba II U 199/2013

Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč svoje odločitve ne bi smel opreti zgolj na podatke, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc, pač pa bi moral razčistiti, kje prosilec dejansko živi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 156/2013 z dne 27. 3. 2013 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 350,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. VII Ps 1964/2012. V nadaljevanju ugotavlja, da imata prosilec in njegova žena A.A. stalno prebivališče prijavljeno na naslovu … in živita v Sloveniji, po navedbah prosilca pa je njegova žena lastnica stanovanja v stanovanjskem bloku v Mladenovcu v Srbiji, v vrednosti 22.500,00 €. Glede na določbo prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih, (ZSVarPre), katerega določbe se smiselno uporabljajo pri ugotavljanju lastnega dohodka in premoženja prosilca v postopkih odobritve brezplačne pravne pomoči, se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki dosega ali presega višino 13.780,00 €. V skladu s 24. členom ZSVarPre se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oz. družina živa in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno, premoženje, ki daje dohodke višje od bruto minimalne plače in osebno vozilo do višine 80.000,60 €. Ker ima prosilec oz. njegov družinski član premoženje, ki presega 13.780,00 €, zato do brezplačne pravne pomoči ni upravičen in je organ za brezplačno pravno pomoč njegovo prošnjo zavrnil.

Tožeča stranka v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da z ženo ne živita v Sloveniji in da ima tožnik v Sloveniji zgolj prijavljeno stalno prebivališče na naslovu …, da sta lastnika navedene nepremičnine brat in njegova žena in da je tožnik prijavljen na tem naslovu z njunim soglasjem. Meni, da je treba določbo 1. točke prvega odstavka 24. člena ZSVarPre razlagati tako, da se kot premoženje upošteva površina stanovanja, v katerem prosilec oz. družina živi, ki je v lasti tega prosilca oz. družine, zgolj prijavljeno stalno prebivališče na naslovu hiše, ki ni njegova last, ne more biti njegovo premoženje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu za brezplačno pravno pomoč v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožeča stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči, glede na to, da je žena tožeče stranke lastnica stanovanja v vrednosti višji od 13.780,00 €, ki pa se nahaja v Srbiji in glede na to, da podatki pridobljeni iz uradnih evidenc kažejo, da imata tožeča stranka in njegova žena stalno prebivališče prijavljeno v Sloveniji, kjer pa nimata nobenega premoženja.

ZSVarPre, ki se glede ugotavljanja lastnega dohodka in premoženja prosilca oz. družine smiselno uporablja v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči, v 24. členu med drugim določa, da se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oz. družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno. V skladu z 20. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju, prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za brezplačno pravno pomoč. Organ za BPP pa po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank, pri katerih ima stranka odprte svoje račune ter iz računa imetnikov, ki jih vodi Centralna klirinško depotna družba in se nanaša na podatke o posameznem imetniku vrednostih papirjev (prvi in drugi odstavek 20. člena ZBPP).

Po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb) je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med posameznikom in naseljem, kjer živi dejansko obstajajo tesne in trajne povezave (3. točka prvega odstavka 3. člena ZPPreb). Začasno prebivališče pa je po citiranem zakonu vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov, vendar v njem stalno ne prebiva (4. točka prvega odstavka 3. člena ZPPreb).

Po presoji sodišča je organ za brezplačno pravno pomoč pri izdaji izpodbijane odločbe kršil pravila postopka ter nepopolno ugotovil dejansko stanje. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč v postopku na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da imata tožeča stranka in njegova žena na naslovu … prijavljeno stalno bivališče. Navedeno dejstvo je v odločbi le povzel in na podlagi tega zaključil, da tam tudi živita, zato se premoženje v Mladenovcu v Srbiji (stanovanje v lasti žene), upoštevaje 27. člen ZSVarPre, upošteva kot premoženje, ki presega znesek 13.780,00 EUR, zaradi česar tožeča stranka do brezplačne pravne pomoči ni upravičena.

Glede na to, da je tožeča stranka v obrazcu BPP št. 1, zavedajoč se, da za navedene podatke odgovarja tako kazensko kot materialno, navedla lastništvo ženine nepremičnine v Mladenovcu v Srbiji, navedbe glede stalnega prebivališča žene na naslovu, kjer se nahaja ta nepremičnina, pa podkrepila tudi s podatki o naslovu, na katerega prejema pokojnino ter naslovu, ki je naveden v njenem potnem listu (torej gre za podatke iz uradnih listin oziroma evidenc), tožena stranka svoje odločitve ne bi smela opreti zgolj na podatke, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc, pač pa bi morala razčistiti kje tožeča stranka dejansko živi (da torej stalnega prebivališča v Sloveniji ni prijavila z namenom dejanskega življenja v Sloveniji, temveč iz kakih drugih razlogov). Po četrtem odstavku 7. člena ZPPreb se namreč zahteva, da mora posameznik ob prijavi stalnega oziroma začasnega prebivališča predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Kot dokazilo pa šteje soglasje lastnika nepremičnine, na naslovu ki ga organ določi za stalno oziroma začasno prebivanje. In tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je prijavila stalno oziroma začasno prebivališče na naslovu brata oziroma svakinje z njunim soglasjem ter da dejansko živi v Srbiji. Upoštevaje Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem je sicer dolžan postopati organ za BPP v postopku odločanja o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči (drugi odstavek 34. člena ZBPP), bi zato morala biti tožeči stranki dana možnost, da se o vseh ugotovljenih dejstvih, ki so pravno pomembna za odločitev in izhajajo iz podatkov v listinah upravnega spisa, kot tudi listin pridobljenih po uradni dolžnosti, izreče. Ker ji tožena stranka tega ni omogočila, je podana bistvena kršitev pravil postopka v smislu prvega odstavka 9. člena v povezavi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. V posledici tega pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku mora tožena stranka dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in nato ponovno odločiti o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče v tem upravnem sporu tožbi tožeče stranke ugodilo, je ob upoštevanju dejstva, da je bila odločitev sprejeta na seji in da je tožečo stranko zastopal odvetnik, odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 350,00 €.

Datum zadnje spremembe:

11.12.2013

Podobni dokumenti:

• sodba II U 21/2012
• sodba II U 537/2011
• sodba II U 198/2011