<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 68/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:III.IPS.68.2005
Evidenčna številka:VS40912
Datum odločbe:09.05.2006
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zakonska cesija - subrogacija - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka

Jedro

Zastaranje terjatve, ki jo pridobi zavarovalnica od zavarovanca zoper tretjega začne teči takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve (ki jo ima zaradi škodnega dogodka). Začetek teka zastaralnega roka je torej enak za zavarovanca in za zavarovalnico, čeprav pridobi zavarovalnica terjatev šele kasneje kot zavarovanec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V skladiščnem prostoru tožene stranke je imel C. d.d. shranjene sojine sekance na temelju "Pogodbe o uporabi in vzdrževanju skladišča TH-1" z dne 5.1.1989. Pri sekancih je prišlo do samovžiga. Z zapisnikom z dne 30.7.1990 je J. p.o. ugotovil, da je soja uničena.

2. C. d.d. je imel sojine sekance zavarovane pri toženi stranki, ki je po svoji poslovni dejavnosti zavarovalnica. Glede plačila odškodnine iz zavarovalne pogodbe je tekel med C. d.d. in toženo stranko spor, ki se je končal s sodbo Višjega gospodarskega sodišča v Beogradu (sedanja Srbija in Črna gora) z dne 14.8.1995, ki mu je sledila še izvensodna poravnava. Tožeča stranka je C. d.d. Končno plačala 1.600.000,00 jugoslovanskih din odškodnine iz zavarovalne pogodbe. Povrnitev tega zneska, preračunanega v slovenske tolarje, je zahtevala od tožene stranke z dne 17. 9. 1998 vloženo tožbo. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje terjatve.

3. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je višje sodišče zavrnilo. Z revizijo skuša doseči tožeča stranka razveljavitev drugo- in prvostopenjske sodbe ali vsaj drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Pritožbeno sodišče je menilo, da se za začetek teka zastaralnega roka uporabi 6. odstavek 380. člena ZOR in za dolžino zastaralnega roka 376. člen ZOR. Terjatev tožeče stranke naj bi bila zastarana.

5. Revizija ni utemeljena in se zavrne (378. člen ZPP).

6. Tožeča stranka je uveljavljala zahtevek za plačilo odškodnine, ki naj bi nanjo prešel, ker je zavarovancu (C. d.d.) plačala odškodnino iz zavarovanja. Ker je bila zavarovalna pogodba sklenjena med dvema osebama iz nekdanje Zvezne republike Jugoslavije (sedaj: Srbija in Črna gora), je treba za zavarovalno pogodbo uporabiti tisto pravo, ki je veljalo v tej državi na dan prehoda pravice. To pa je Zakon o obligacijskih razmerjih. Njegov 939. člen je bil v času prehoda terjatve enak v Zvezni republiki Jugoslaviji in Sloveniji. Tudi vse ostale določbe materialnega prava, ki so pravni temelj za odločitev v tem primeru, so bile enake vseskozi od trenutka nastanka škode do prehoda terjatve na tožečo stranko. Gre za določbe jugoslovanskega Zakona o obligacijskih razmerjih. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se zato ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se naj jih uporabi kot slovenski predpis, predpis SFRJ ali kot predpis Zvezne republike Jugoslavije. Odgovor na takšno vprašanje bi namreč ne imel nikakršnega vpliva na vsebino odločbe.

7. Na tožečo stranko je s plačilom odškodnine iz zavarovanja po zakonu samem prešel odškodninski zahtevek zavarovanca zoper povzročitelja škode (prvi odstavek 939. člena ZOR). Revident ima prav, ko meni, da je zahtevek prešel šele v trenutku plačila odškodnine iz zavarovanja. Zmotno pa je njegovo mnenje, da po prehodu terjatve na zavarovalnico znova začne teči isti zastaralni rok, kot je veljal za prejšnjega upnika. Ker niti prvi odstavek 939. člena ZOR niti kakšna druga določba ne določa, da bi se terjatev po prehodu na zavarovalnico kakorkoli spremenila, to pomeni, da terjatev preide z vsemi lastnostmi, kot jih je imela v trenutku prehoda. To velja tudi za morebitno zastaranje terjatve.

Vsakršen dvom o začetku teka zastaralnega roka odpravlja 6. odstavek 380. člena ZOR. Določba jasno pove, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo pridobi zavarovalnica od zavarovanca zoper tretjega takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve. Začetek teka zastaralnega roka je torej enak za zavarovanca in za zavarovalnico, čeprav pridobi zavarovalnica terjatev šele kasneje kot zavarovanec. Revidentovo mnenje, da začne zastaranje teči šele takrat, ko zavarovalnica pridobi terjatev zaradi plačila odškodnine iz zavarovalne pogodbe, je torej naravnost v nasprotju z jasno določbo 6. odstavka 380. člena ZOR.

Zavarovalnica pridobi terjatev kasneje kot zavarovanec, saj mora zavarovanec najprej zahtevati plačilo odškodnine od zavarovalnice, in jo zavarovalnica plačati. To v vsakem primeru terja nekaj časa, tako da terjatev na zavarovalnico v resnici ne preide s trenutkom nastanka škode, temveč kasneje. Kljub temu se je zakonodajalec odločil, da je glede teka zastaralnega roka zavarovalnica v enakem položaju, kot da bi terjatev pridobila hkrati z zavarovancem.

8. Terjatev, ki jo je uveljavljala tožeča stranka, je zapadla 30.7.1990. Od takrat naprej je namreč C. d.d. vedel za škodo. Njegov zahtevek je temeljil na "Pogodbi o uporabi in vzdrževanju skladišča TH-1". Zanj se je torej uporabljal zastaralni rok kot za vsak pogodbeni zahtevek (prvi odstavek 374. člena ZOR) in ne 376. člen ZOR. 376. člen ZOR se uporablja za odškodninske terjatve. To pa so glede na nadpis nad drugim oddelkom 2. poglavja ZOR in glede na prvi odstavek 154. člena ZOR zgolj nepogodbene odškodninske terjatve. Pritožbeno sodišče je torej ravnalo pravno nepravilno, ker je za zastaranje te terjatve uporabilo 376. člen ZOR. Kljub temu je njegova odločitev pravilna, saj je zahtevek zastaral 30.7.1993 in je bil torej v trenutku vložitve tožbe že zastaran.

9. Revident meni, da šesti odstavek 380. člena ZOR sistematično onemogoča toženi stranki kot zavarovalnici uveljavljanje terjatev zoper povzročitelje škod. To naj bi zavarovalnice postavljalo v neenak položaj in naj bi bilo protiustavno.

Revizijsko sodišče zgolj odloča o uporabi prava in ne o njegovih učinkih na poslovanje zavarovalnic. Kljub temu želi revizijsko sodišče zavzeti stališče o posledicah 6. odstavka 380. člena ZOR na pravni položaj povzročitelja škode in zavarovalnice.

Revident ne upošteva, kakšni bi bili učinki njegovega stališča, da lahko začne teči zastaranje šele s prehodom terjatve na zavarovalnico. Če bi bil namreč oškodovani zavarovan pred škodo, potem bi bil zastaralni rok zoper povzročitelja škode daljši, kot če odškodovani ne bi bil zavarovan. Razlika je lahko v posameznih primerih občutna in je s stališča povzročitelja škode naključna; povzročitelj škode namreč ne more vplivati na to, ali ima oškodovanec terjatev zavarovano ali ne. Povzročitelji škode bi torej bili v neenakem položaju, za kar ni mogoče najti prepričljivega razloga. Poleg tega lahko zavarovalnica s hitro ugoditvijo utemeljenim zahtevkom zavarovancev največ sama prispeva k temu, da lahko uveljavlja regresne zahtevke. Kolikor je to nemogoče, lahko tveganje izgub pri posameznih poslih v obliki zvišanja premij razprši na ostale zavarovance. Vrsta tehtnih razlogov torej govori v prid obstoječi ureditvi in še zlasti zoper revidentovo mnenje, da je protiustavna.


Zveza:

ZOR člen 374, 374/1, 380, 380/6, 939, 939/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTgwMQ==