<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 19/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:III.IPS.19.2005
Evidenčna številka:VS40906
Datum odločbe:04.04.2006
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:prepoved povzročanja škode - načelo vestnosti in poštenja - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost

Jedro

Dolžnost opustitve ravnanja, ki bi povzročilo škodo (16. člen ZOR) in načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) sta temeljni načeli obligacijskih razmerij. To je razvidno iz naslova I. poglavja prvega dela ZOR. Do odškodninske odgovornosti kršitev teh načel sama po sebi še ne privede, pač pa le ob izpolnitvi predpostavk, ki veljajo za sleherno odškodninsko odgovornost.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti 495.000,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Dejansko stanje

1. Tožeča stranka je izdala garanciji št. 74/92 in 73/92. Obe sta bili izdani na enakem obrazcu in sta imeli v delu, ki zadeva obveznosti tožeče stranke, enaki besedili. Z njima je tožeča stranka izjavila, da na zahtevo P. d.d. in P. C. d.d. izdaja garancijo za

"zavarovanje plačila carine, drugih uvoznih davščin in obresti v skladu z odlokom za dviganje blaga izpod carinskega nadzorstva pred vplačilom carine in drugih uvoznih davščin (Uradni list SFRJ, št. 2/82) ..."

Z garancijama se je tožeča stranka zavezala, da bo plačala

"carino, druge uvozne davščine ter obresti za blago, ocarinjeno med veljavnostjo garancije, če tega v predpisanem roku ne stori carinski zavezanec ... Garant pooblašča Službo družbenega knjigovodstva, da na zahtevo Republiške carinske uprave izvrši po 8. točki odloka o pogojih za dviganje blaga izpod carinskega nadzorstva pred vplačilom carine in drugih uvoznih davščin (Uradni list SFRJ 2/82 v zvezi s 4. členom za izvedbo temeljne ustavne listine ...) plačilo dolgovanega zneska carine, drugih uvoznih davščin in obresti, ki ni bil plačan v predpisanem roku, iz denarnih sredstev garanta ... "

Upravičenec iz obeh bančnih garancij je bila Carinska uprava Republike Slovenije. Obe garanciji sta se nanašali na obdobje med 14. 1. 1992 in 31. 12. 1992.

2. Carinska uprava je P. d.d. in P. C. d.d. izdajala prispelo in ocarinjeno blago kljub temu, da oba (kot carinska zavezanca) nista sproti poravnavala že prej zapadlih carinskih obveznosti. Tako se je dolg obeh carinskih zavezancev do carinske uprave neprekinjeno povečeval. Tožena stranka tožeče stranke ni obveščala o tem, da carinska zavezanca ne plačujeta carinskih dajatev in ji tudi ni pošiljala mesečnih obračunov obstoječih carinskih dolgov.

3. Vlada Republike Slovenije je dne 8.4.1993 sprejela sklep, ki se je v odločilnem delu glasil takole:

"2. P., N. G., in Ž. R., R. K. lahko svoje zaostale obveznosti za plačilo uvoznih dajatev iz preteklih let poravnava v šestih zaporednih mesečnih obrokih od 1. maja 1993 dalje. Obveznosti morajo biti poravnane najkasneje do 30. novembra 1993.

V kolikor podjetji iz prejšnjega odstavka te točke sklepa ne bosta poravnali svojih obveznosti do 30. novembra 1993, carinski organi postopajo v skladu z določili carinskega zakona in takoj izterjajo preostali dolg.

3. Podjetji iz prejšnje točke sklepa sta dolžni svoje obveznosti iz naslova plačila carine in drugih uvoznih dajatev v letu 1993 poravnavati sproti, v nasprotnem primeru carinska služba ukrepa v skladu s carinskim zakonom."

4. Tožeča stranka je že 19.10.1992 vedela, da P. d.d. in P. C. d.d. ne izpolnjujeta carinskih obveznosti in da sta bila insolventna že v septembru 1992. Ker P. in P. C. svojih carinskih obveznosti nista poravnala, je tožena stranka zahtevala plačilo dolgovane glavnice carinskega dolga iz garancije. Tožena stranka je tako prejela zneska 153.220.205,00 SIT in 21.158.633,00 SIT, oba na dan 26.7.1993.

5. Tožeča stranka je kot odškodnino zahtevala 174.378.838,00 SIT z zamudnimi obrestmi, to je znesek, ki ustreza vsoti obeh na temelju bančne garancije v korist tožene stranke opravljenih plačil. Okrožno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Z revizijo si tožeča stranka še naprej prizadeva za ugoditev svojemu zahtevku.

Razlogi I.

6. Pritožbeno sodišče je menilo, da je Odlok o pogojih za dviganje blaga izpod carinskega nadzora pred plačilom carine in drugih uvoznih davščin dovoljeval dvig blaga izpod carinskega nadzorstva le, če je ob predloženi garanciji uvoznik plačal carino in druge uvozne davščine za blago, ki ga je že dvignil izpod carinskega nadzorstva. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča varovanje položaja garanta ni bil namen tega predpisa, temveč varovanje položaja države kot upnika iz carinskih terjatev. Sklep Vlade Republike Slovenije z dne 8. 4. 1993 po mnenju pritožbenega sodišča ni odložil zapadlosti carinskih terjatev. Obveznost tožene stranke iz garancijske pogodbe naj bi bila namreč abstraktna in torej neodvisna od sklepa Vlade Republike Slovenije.

II.

7. Stališča pritožbenega sodišča vzdržijo revizijske napade. Revizija se zato zavrne (378. člen ZPP).

8. Dolžnost opustitve ravnanja, ki bi povzročilo škodo (16. člen ZOR) in načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) sta temeljni načeli obligacijskih razmerij. To je razvidno iz naslova I. poglavja prvega dela ZOR. Do odškodninske odgovornosti kršitev teh načel sama po sebi še ne privede, pač pa le ob izpolnitvi predpostavk, ki veljajo za sleherno odškodninsko odgovornost. Stališče revizije, da je lahko odškodninska odgovornost v opisanem primeru neposredno oprta na 16. člen ZOR, se izkaže za pravno zmotno. Isto velja tudi za sklicevanje na različne določbe ZUP. Med tožečo in toženo stranko namreč ni obstajalo javnopravno razmerje, za katerega bi se lahko uporabljal ZUP. Takšno razmerje je obstajalo le med P. d. d. in P. C. d.d. na eni strani, in toženo stranko na drugi strani. Zato se ZUP v takšnem primeru ne uporablja za razmerje med tožečo in tožene stranko, in kršitev katere od njegovih določb ne more biti pravni temelj za morebitno odškodninsko odgovornost.

Nedopustno ravnanje, kot eden od elementov odškodninske odgovornosti, bi v tej zadevi lahko predstavljale kršitve garancijske pogodbe ali Odloka o pogojih za dviganje blaga izpod carinskega nadzorstva pred vplačilom carine in drugih uvoznih davščin (Uradni list SFRJ, št. 2/82, v nadaljevanju: Odlok).

9. Obveznosti banke in carinske uprave so bile opredeljene v obeh garancijah. Z njima se je tožena stranka zavezala, da bo plačala carino, če tega v predpisanem roku ne stori carinski zavezanec. Banka je tudi pooblastila službo družbenega knjigovodstva, da na zahtevo izvrši plačilo po 8. točki Odloka. Carinske obveznosti so nastale s prehodom blaga čez carinsko črto (1. točka prvega odstavka 19. člena Carinskega zakona; v nadaljevanju: CZ). Carinska črta je bila istovetna z državno mejo Republike Slovenije (drugi odstavek 2. člena CZ v povezavi s členom II Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, oboje objavljeno v Ur. l. RS, št. 1/91-I). Tožeča stranka se je torej zavezala, da bo poravnala carinski dolg, če bo blago prešlo carinsko črto in če P. d.d. ali P. C. d.d. carinskega dolga sama ne bosta poravnala v roku.

10. Tožeča stranka očita toženi stranki (carinski upravi), da je ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom 252. člena Carinskega zakona, 2. členom Odloka in Odlokom o načinu plačevanja carine in drugih uvoznih dajatev v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 26/91). Kršila naj bi jih, ker je izročala blago. Namen vseh teh predpisov je zagotoviti, da država zanesljivo pobere vse uvozne davščine od uvoznikov in ne varstvo dajalcev garancij. Zato med očitanim ravnanjem države in zatrjevano škodo ni vzročne zveze (teorija ratio legis vzročnosti).

Z bančno garancijo se je tožeča stranka zavezala, da bo poravnala carinske obveznosti tožeče stranke "v skladu z odlokom za dviganje blaga izpod carinskega nadzorstva". Mišljen je Odlok (iz leta 1982).

11. Odlok je v svoji 2. točki nalagal toženi stranki dolžnost, da ni izdajala blaga izpod carinskega nadzorstva, če carinski zavezanec prej ni poravnal obveznosti za prej dvignjeno blago. 2. točka Odloka zadeva "drugo blago" izpod carinskega nadzorstva, tisto, ki je že bilo dvignjeno izpod carinskega nadzorstva pred predložitvijo garancije iz 1. točke Odloka. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da "gre pri vseh izkazanih carinskih obveznostih za obveznosti, ki so nastale v času veljavnosti obeh spornih garancij, to je v času med 14.1. in 31.12.1992." Za tako blago pa ni obstajala nobena dolžnost carinske uprave, da ga zadrži do plačila. Razlog je bila prav izdana garancija tožeče stranke.

12. Predpostavke za nastanek terjatve tožene stranke do garanta (tožeče stranke) so opredeljene v obeh garancijah. Garant se je zavezal, da bo plačal carino, če tega v predpisanem roku ne stori carinski zavezanec. Glede na 8. točko Odloka je bila tožena stranka šele takrat dolžna poslati tožeči stranki prepis obračuna zaostalih carinskih obveznosti. K tekočemu obveščanju o morebitnih neporavnanih obveznostih torej tožena stranka ni bila zavezana.

13. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 19. 10. 1992 poslala pismo, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka vedela, da P. d.d. in P. C. d.d. svojih carinskih obveznosti ne izpolnjujeta. Enako je izpovedala tudi K. M. Tudi iz poskusa preklica garancij jasno izhaja, da je tožena stranka vedela, da carinska dolžnika ne izpolnjujeta svojih carinskih obveznosti. Predpostavka za zapadlost terjatev do P. d.d. in P. C. d.d. je bila, da sta bila oba prej o njih obveščena. Tožeča stranka torej ne bi bila mogla vedeti, da obe imenovani podjetji ne izpolnjujeta svojih obveznosti, če bi o njih prej P. in P. C. d.d. ne bila obveščena. Revizijski očitek, da terjatev tožene stranke do nje iz garancije ni nastala, ker carinska dolžnika nista bila obveščena o nastanku terjatve, torej ni utemeljen.

14. V zmoti glede uporabe prava je tožeča stranka tudi, kolikor ponovno poskuša opreti svoj zahtevek na sklep Vlade Republike Slovenije z dne 8.4.1993. Obrazloženo je že bilo, zakaj so obveznosti obeh carinskih dolžnikov do tožene stranke nastale in zapadle že pred 8.4.1993. Zapadlost (in nastanek) carinskega dolga sta vplivala tudi na morebitne obveznosti iz garancijske pogodbe. Ker obveznosti obeh carinskih dolžnikov niso bile poravnane, so bile izpolnjene vse predpostavke, zaradi katerih bi tožena stranka lahko zahtevala plačilo iz garancijske pogodbe od tožeče stranke že pred julijem leta 1993. Da tega tožena stranka ni storila, je bila stvar njene odločitve o tem, kako bo uporabila upravičenja iz garancijske pogodbe. Ko pa je zahtevala plačilo od tožeče stranke, je terjatev tožene do tožeče zapadla, saj so bile izpolnjene prav vse predpostavke za nastanek obveznosti iz garancije. Tožeči stranki pri tem tudi ni nič koristil sklep Vlade Republike Slovenije z dne 8.4.1994, saj je učinkoval zgolj v razmerju do v njem naštetih carinskih dolžnikov.

15. Revizija je na več mestih menila, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo postopkovne določbe in se večinoma sklicuje na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšen očitek je neutemeljen. Obrazložitev sodbe ima bistvene pomanjkljivosti le, če so razlogi o odločilnih dejstvih pomanjkljivi, ne pa tudi, če se ne izjavi o prav vseh pritožbenih razlogih. Revidentovi očitki pa se, kadar očita kršitev postopkovnih določb, nanašajo prav na razloge (razmisleke) pritožbenega sodišča v zvezi z uporabo prava, in ne na ugotovljena dejstva. O tem, ali je ravnanje tožene stranke nedopustno, je pritožbeno sodišče določno podalo svoje mnenje. Isto velja tudi glede tega, kakšen je pomen sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 8. 4. 1993, čeprav se je v tem oziru pritožbeno sodišče predvsem sklicevalo na prvostopenjsko sodbo.

Revizijsko sodišče pripominja le še, da se revizija na več mestih sklicuje na pričanje K. M. Pri tem navaja dele njene izpovedi, ki niso postale del ugotovljenega dejanskega stanja. To pa je v postopku pred revizijskim sodiščem nedopustno. Tako revident kot tudi revizijsko sodišče sta namreč vezana na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili prvo- in drugostopenjsko sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Ker je tožena stranka v celoti uspela v pravdi, ji mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). K njim spadajo stroški zastopanja po državnem pravobranilstvu. Za njihovo odmero se smiselno uporabi tarifa o odvetniških storitvah (prvi odstavek 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu). Glede na tar. št. 21 tč. 1 in 18 tč. 1 Odvetniške tarife je tožena stranka upravičena do povrnitve vseh zahtevanih 4.500 odvetniških točk. V denarju to znaša 495.000,00 SIT.


Zveza:

ZOR člen 12, 16, 154.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTc5NQ==