Sklep in sodba III Ips 101/2004

Jedro

Posebne gradbene uzance so se uporabljale, če sta se pogodbeni stranki zanje dogovorili ali če je šlo za rešitev vprašanj, ki jih ZOR ni urejal (argumentum a contrario).

Pri uzancah (običajih) gre za vir materialnega prava. Zato njihova neuporaba nima za posledico pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, to je absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

Izrek

I. Revizija glede nasprotnega tožbenega zahtevka na plačilo 1,449.797,95 SIT s pripadki se zavrže.

II. V ostalem delu se revizija zavrne.III. Tožena stranka sama krije revizijske stroške.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo ohranilo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17.1.1995, opr. št. VII Ig 38/95-2 (1. točka izreka), na podlagi katerega je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6,362.791,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1994 do plačila ter ji povrniti 134.338,50 SIT izvršilnih stroškov. Istočasno pa je zavrnilo zahtevek tožene stranke, da ji tožeča stranka plača 16,950.273,95 SIT z zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 772.830,80 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2001 do plačila (3. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 132.000,00 SIT stroškov pritožbenega odgovora (drugi odstavek izreka).

(3) Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je spremembo sodb nižjih sodišč z zavrnitvijo tožbenega zahtevka po tožbi in ugoditvijo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podredno njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

(4) Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija glede nasprotnega tožbenega zahtevka na plačilo 1,449.797,95 SIT s pripadki ni dovoljena.

(5) Tožeča stranka je s tožbo vtoževala delno plačilo II. začasnega računa št. 13/94 (z dne 30.9.1994) v znesku 2,220.512,00 SIT in plačilo končnega računa št. 20/94 (z dne 31.10.1994) v znesku 4,142.279,00 SIT. Tožena stranka pa je z nasprotno tožbo vtoževala plačilo 1,449.797,95 SIT (kar predstavlja 70 % pogodbene kazni zaradi zakasnitve pri izvedbi del v znesku 2,071.139,55 SIT), plačilo 7,202.018,00 SIT (kar predstavlja 70 % neizvedenih del na objektu Podstreha Novi trg št. 1 v Ljubljani v vrednosti 10,288.597,00 SIT), plačilo 6,940.458,00 SIT (kar predstavlja 70 % neizvedenih prevrednotenih dodatnih del po aneksu št. 1 oziroma neizdelanih analiz za dodatna dela z dokumentacijo v vrednosti 9,914.940,00 SIT), plačilo 1,043.000,00 SIT (kar predstavlja 70 % neupravičeno zaračunanih stroškov zastoja gradbišča in postavitve fasadnega odra v vrednosti 1,490.000,00 SIT) ter plačilo 315.000,00 SIT (kar predstavlja 70 % neizdelanih projektov izvedenih del v vrednosti 450.000,00 SIT). Vsi navedeni zahtevki izvirajo iz gradbene pogodbe št. 2/94 (z dne 29.4.1994) z aneksom št. 1 (z dne 19.7.1994), v kateri je tožeča stranka nastopala kot izvajalka, tožena stranka pa kot naročnica.

(6) Po določbi drugega odstavka 39. člena ZPP revizija glede pogodbene kazni v konkretnem primeru ni dovoljena, saj je tožeča stranka ni uveljavljala kot glavni zahtevek. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo (I. točka izreka predmetne odločbe), ker tega v mejah svojih pravic iz prvega odstavka 374. člena ZPP ni storil že sodnik sodišča prve stopnje.

V ostalem delu revizija ni utemeljena.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje:

(7) Objekt je bil dne 28.2.1995 na podlagi primopredajnega zapisnika predan naročnici (toženi stranki). S protokolom tehničnega pregleda in končnega obračuna izvedenih del z dne 7.10.1994, ki je bil s strani tožene stranke potrjen dne 19.10.1994, s končnim obračunom pa dne 31.10.1994, je bilo ugotovljeno, da so bila dela izvedena in prevzeta brez napak. Tožena stranka ni uspela dokazati nasprotnega, saj ni konkretno navedla niti dokazala, da je pravočasno uveljavljala napake iz naslova jamčevanja oziroma garancije.

(8) Tožena stranka je potrdila ponudbo po vseh postavkah, sklenila aneks za dodatna dela, opredelila dela v njem in se dogovorila za princip funkcionalni ključ v roke - fiksna cena. Zato ni utemeljen očitek, da je šlo za dvakratno obračunavanje del po aneksu, medtem ko stroškovna analiza ni bila odločilna za oceno vrednosti teh del. Navedeno je dokazano s končnim obračunom, ki ga je potrdila tožena stranka. Le-ta je končni obračun potrdila po finančnih postavkah, izdala izpis odprtih postavk in podpisala primopredajni zapisnik, kar vse je potrdil njen nadzorni organ.

Razlogi Vrhovnega sodišča o neutemeljenosti revizije:

(9) Posebne gradbene uzance (PGU) so se uporabljale, če sta se pogodbeni stranki zanje dogovorili (prvi odstavek 1107. člena (takrat veljavnega) Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)) ali (analogno tretjemu odstavku 1107. člena ZOR) če je šlo za rešitev vprašanj, ki jih ZOR ni urejal (argumentum a contrario). Vendar pa tožena stranka v reviziji ni zatrjevala dogovora o uporabi PGU niti ni konkretizirala vprašanj, glede katerih naj bi se uzance uporabile. Zato njeno sklicevanje na posamezne uzance ni utemeljeno.

(10) Sicer pa revizijsko sodišče ni preizkušalo nekonkretiziranih navedb, ki pomenijo pavšalno sklicevanje na razloge iz pritožbe (kar je v skladu s stališčem naslovnega sodišča, zavzetim v sodbi z dne 20.12.2001, opr. št. III Ips 19/2001). Revidentka bi namreč morala konkretno navesti razloge, ki jih je želela v reviziji uveljavljati (kot to izhaja že iz stališča naslovnega sodišča, zavzetega v sodbi z dne 8.12.1999, opr. št. III Ips 128/98).

(11) Pri uzancah (običajih) gre za vir materialnega prava. Zato njihova neuporaba s strani sodišča druge stopnje tudi nima za posledico zatrjevanega pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, to je absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje.

(12) Tožena stranka je ugovarjala dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje (po 8. členu ZPP), vendar neutemeljeno, saj gre pri tem očitku vsebinsko za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne pa za upoštevno postopkovno kršitev (iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP).

(13) Sicer pa je sodišče druge stopnje (v zadnjem odstavku obrazložitve na 2. strani in v prvem odstavku obrazložitve na 3. strani svoje sodbe) konkretno navedlo dejstva, na katerih je temeljilo materialnopravni zaključek o tem, da primopredajni zapisnik ni ničen ter da je bil (adaptirani) objekt predan v skladu s pogodbenimi določili. Prav tako pa je (v drugem odstavku obrazložitve na 3. strani in v obrazložitvi na 4. strani svoje sodbe) konkretno navedlo dejstva, na katerih je temeljilo materialnopravni zaključek o tem, da so bila dela izvedena in prevzeta brez napak. Zato ni sprejemljiva pravna razlaga 622. člena ZOR, kakršno ponuja revidentka.

(14) Tožena stranka je oporekala zaključku nižjih sodišč, da ni konkretno zatrjevala in dokazala pravočasnosti uveljavljanja napak iz naslova jamčevanja oziroma garancije. Vendar tudi v reviziji ni navedla dejstev niti dokazov, s katerimi bi utemeljila drugačen materialnopravni zaključek. Zato sta nižji sodišči (po oceni revizijskega sodišča) pravilno uporabili materialno pravo (določbe 616. člena ZOR), ko sta presodili, da tožena stranka ni upravičena do znižanja plačila oziroma do povračila škode.

(15) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena glede nezavrženih revizijskih predmetov. Ker se razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso izkazali za utemeljene, in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) - II. točka izreka predmetne odločbe.

(16) Posledično je revizijsko sodišče toženi stranki naložilo, da sama krije revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) - III. točka izreka predmetne odločbe.

Datum zadnje spremembe:

22.10.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 23/94
• VSK sklep I Cpg 29/2000
• VSL sodba II Cp 1335/2012