Sklep III Ips 117/2005

Jedro

Ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti, je obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in zanje predloži dokaze. Dolžnik mora torej zatrjevati pravno pomembna (relevantna) dejstva; dejstva, na podlagi katerih bi bil lahko tožbeni zahtevek zavrnjen (če bi se izkazala za resnična). Trditve o takšnih dejstvih morajo biti konkretne in določne.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor zavrne in se sklep o izvršbi potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Piranu (izvršilno sodišče) je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena, in sklenilo, da se postopek nadaljuje pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) je pritožbo upnika zavrnilo in sklep izvršilnega sodišča potrdilo.

2. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je sklep sodišča druge stopnje izpodbijalo z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi nepravilno uporabilo določbe prvega odstavka 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena in drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ; Uradni list Republike Slovenije, št. 51/98, št. 72/98, št. 11/99, št. 89/99, št. 11/01, št. 75/02 in št. 16/2004, ter odločbi US RS, št. U-I-93/03-26 z dne 18.11.2004 in št. U-I-110/03-16 z dne 14.4.2005), istočasno pa naj ne bi uporabilo določbe petega odstavka 62. člena ZIZ. Vrhovnemu sodišču je predlagalo, da sklepa nižjih sodišč spremeni tako, da ugovor dolžnice zavrne in sklep o izvršbi potrdi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških (prvi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Navedeno velja tudi za ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine (prvi odstavek 61. člena ZIZ). Če ugovor ni obrazložen oziroma je prepozen, nepopoln ali nedovoljen, ga sodišče v skladu z zakonom s sklepom zavrne oziroma zavrže (peti odstavek 62. člena ZIZ).

6. V predmetni zadevi je dolžnica svoj ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine utemeljevala s trditvijo, da upnik "označenih dobav in del, v zvezi z izdanimi računi, na podlagi katerih terja sporne zneske, ni opravil v skladu z naročilom in dogovorom, računi pa niso izdani v skladu z dogovorjeno ceno za naročeno blago oz. delo ter stroške in plačilnim rokom". Kot dokaz je predlagala zaslišanje svojih odgovornih oseb (M. M. in D. Ž.) ter vpogled poslovnih listin, ki naj bi jih dostavila naknadno. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da je tak ugovor obrazložen.

7. Vendar pa odločitvi nižjih sodišč nista pravilni. Ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti, je obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in zanje predloži dokaze (drugi odstavek 53. člena ZIZ in peti odstavek 62. člena ZIZ; načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji dne 9.12.1999). Dolžnik mora torej zatrjevati pravno pomembna (relevantna) dejstva; dejstva, na podlagi katerih bi bil lahko tožbeni zahtevek zavrnjen (če bi se izkazala za resnična). Trditve o takšnih dejstvih morajo biti konkretne in določne. Vendar pa dolžnica takih navedb ni podala. Zato je pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je dolžnica podala splošne trditve, s katerimi je nedoločno ugovarjala pravnemu razmerju, ki izhaja iz upnikovih listin. Dolžnica namreč spornih dejstev ni zatrjevala tako, da bi jih bilo mogoče upoštevati, saj ni konkretizirala (sporne) vsebine naročila in dogovora ter dogovorjene cene. Tako dolžničine trditve, ob implicitnem priznanju poslovnega razmerja med strankama, ne predstavljajo upoštevnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev. Zato njenega ugovora ni mogoče šteti za obrazloženega (drugi odstavek 53. člena ZIZ).

8. Sodišči prve in druge stopnje sta torej zmotno uporabili določbo drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ, zaradi česar nista uporabili petega odstavka 62. člena ZIZ. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor zavrnilo in sklep o izvršbi potrdilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 380. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99, št. 94/2002 in št. 2/2004, ter odločbe US RS, opr. št. U-I-255/99-28 z dne 5.6.2003, opr. št. U-I-144/03-9 z dne 23.6.2005 in opr. št. Up-258/03-14 z dne 22.9.2005) ter 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Ip 140/2020
• VSC Sklep II Ip 251/2020
• VSC Sklep II Ip 7/2022