Sodba III Ips 28/2005

Jedro

Rok za plačilo zakonsko ni bil določen, iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla tožena stranka torej šele po opominu, najkasneje pa z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe o obstoju morebitnega opomina molčijo. Zamudne obresti so torej začele teči šele z vložitvijo tožbe, saj začne pravdni postopek teči z vložitvijo tožbe (tako izrecno 185. člen ZPP 1977) in je bil namen tožbe doseči prav izpolnitev predmetnega zahtevka.

241. člen ZPP 1977 nalaga stranki, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, da prej navede, o čem naj priča. Takšno breme pomeni zgolj izvedbo bolj splošnega pravila iz drugega odstavka 7. člena in 219. člena ZPP 1977, po katerem je stvar stranke, da navede dejstva, in predlaga dokaze, s katerimi se dokazujejo po njej navedena dejstva.

Če stranka ne navede dejstev, sodišče ne more niti presoditi, ali bi bilo dejstvo, o katerem bi lahko pričala priča, pomembno. Takšnega dokaza zato sodišče ne sme izvesti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 843.530,00 SIT od 11.10.1993 do 9.5.1995 zavrne.

V ostalem delu (glede plačila 834.530,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1995 naprej) se revizija zavrne.

Tožena stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke 24.9.1993 povzročil prometno nezgodo. V njej je nastala škoda zavarovancu tožeče stranke. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja tudi, da je tožeča stranka svojemu zavarovancu 11.10.1993 izplačala odškodnino v višini 834.530,00 SIT. Zaradi izplačila odškodnine je na temelju prvega odstavka 939. člena ZOR zahtevek zavarovanca tožeče stranke na nadomestilo škode prešel na tožečo stranko. Prvostopenjsko sodišče je zato ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev plačane odškodnine z zamudnimi obrestmi od 11.10.1993 naprej do plačila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. V reviziji meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni dovolilo zaslišati zavarovanca tožene stranke kot priče, čeprav je bil takšen dokazni predlog podan. Že v odgovoru na tožbo naj bi tožena stranka navedla, da bo njen zavarovanec izpovedal glede sokrivde in višine škode. Da tožena stranka ni navedla dejstev, o katerih naj bi priča izpovedala, opravičuje tožena stranka s tem, da tožena stranka ne more vnaprej opredeliti, kaj bo izpovedala priča, saj bi bilo sicer zaslišanje priče nepotrebno. Na zmotno ugotovljeno dejansko stanje je bilo po mnenju tožene stranke zmotno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče naj bi zmotno odločilo glede začetka teka zamudnih obresti. Tožena stranka torej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP/77 v povezavi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP/77) in zmotne uporabe materialnega prava (356. člen ZPP/77 v povezavi z 3. točko prvega odstavka 385. člena ZPP/77).

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena, delno pa ne.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Ugotovilo je, da ta procesna kršitev ni bila storjena.

Tožena stranka je v reviziji menila, da je prvostopenjsko sodišče kršilo prvi odstavek 220. člena ZPP/77, ker ni zaslišalo predlagane priče. Isti razlog je navajala že v svoji pritožbi. Drugostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da prvi odstavek 220. člena ZPP/77 ni bil kršen in zato zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka ni odpravilo. S tem bi bilo storilo pritožbeno sodišče bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če bi se revizijski očitek izkazal za upravičenega.

Vendar je prej navedeni revizijski očitek neutemeljen. 241. člen ZPP/77 nalaga stranki, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, da prej navede, o čem naj priča. Takšno breme pomeni zgolj izvedbo bolj splošnega pravila iz drugega odstavka 7. člena in 219. člena ZPP/77, po katerem je stvar stranke, da navede dejstva, in predlaga dokaze, s katerimi se dokazujejo po njej navedena dejstva. Takšna je bila tudi sodna praksa k 241. členu ZPP/77 (glej odločbi II Ips 307/96 in I Ips 503/97, dostopni po Intranetu in Ius-infu). Stranka mora torej določno zatrjevati okoliščine zunanjega sveta (dejstva), in ne le abstraktne znake dejanskega stanu ali splošne opise življenjskega dogodka. Prav glede dejstev tožena stranka ni nikoli postavila trditev. V odgovoru na tožbo z dne 19.7.1995 je zgolj podala svoje mnenje, da je v določeni meri tudi zavarovanec tožeče stranke odgovoren za nezgodo. V celotnem prvostopenjskem postopku se o morebitni soodgovornosti ni niti izjavila, kaj šele postavila trditev o dejstvih, o katerih bi priča lahko kaj izpovedala. Mnenje tožene stranke, da ne more "naprej prejudicirati, kaj bo priča povedala" je torej naravnost v nasprotju z 241. členom ZPP (in tudi z drugim odstavkom 7. člena in 219. členom ZPP).

Pravna posledica opustitve zatrjevanja (navedbe) dejstev v ZPP/77 ni izrecno določena, jo je pa mogoče izluščiti zlasti iz 220. člena ZPP. Sodišče mora namreč izvajati dokaze le o za odločbo pomembnih dejstvih (prvi odstavek 220. člena ZPP). Zato mora sodišče še pred izvedbo dokaza presoditi, kateri predlagani dokazi se naj izvedejo (drugi odstavek 220. člena ZPP). Če stranka ne navede dejstev, sodišče ne more niti presoditi, ali bi bilo dejstvo, o katerem bi lahko pričala priča, pomembno. Takšnega dokaza zato sodišče ne sme izvesti. Stališče pravne literature ustreza stališču sodne prakse. Izvedba dokaza, pri kateri bi sodišče raziskovalo življenjski dogodek zato, da bi stranki omogočilo zatrjevanje dejstev, ni dovoljena (Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 360 o vsebinsko enakih določbah 208. in 209. člena ZPP/57, kot sta 219. in 220. člen ZPP/77).

Prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo predlagane priče, njegovo ravnanje pa je bilo popolnoma v skladu z določbami ZPP. Tudi pritožbeno sodišče ni kršilo procesnega prava; ker ga ni, je tudi morebitni očitek zmotne uporabe materialnega prava ostal brez stvarne podlage.

Revizija pa je utemeljena glede začetka teka zamudnih obresti. Tožeča stranka je uveljavljala regresni zahtevek zoper toženo stranko. Zahtevek za izplačilo odškodnine je že po zakonu dne 11. 10. 1993 prešel na tožečo stranko z izplačilom odškodnine svojemu zavarovancu (prvi odstavek 939. člena ZOR). S izplačilom pa je nastal le zahtevek tožeče stranke do tožene na izplačilo regresnega zahtevka. Rok za plačilo tega zneska zakonsko ni določen, iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla tožena stranka torej šele po opominu, najkasneje pa z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe o obstoju morebitnega opomina molčijo. Zamudne obresti so torej začele teči šele z vložitvijo tožbe v tem postopku, saj pravdni postopek začne teči z vložitvijo tožbe (tako izrecno 185. člen ZPP/77) in je bil namen tožbe v tem postopku doseči prav izpolnitev regresnega zahtevka. Ker je bila tožba vložena 9.5.1995, gredo tožeči stranki zamudne obresti šele od tega dne naprej.

Ker je bilo materialno pravo uporabljeno zmotno, je Vrhovno sodišče spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje na temelju prvega odstavka 395. člena ZPP/77 v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti. V ostalem je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Ker je sodišče deloma spremenilo sodno odločbo, je odločilo o stroških postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP/77). Tožeča stranka ni uspela le glede zamudnih obresti za obdobje med 11.10.1993 in 9.5.1995. Ker tožeča stranka ni uspela le glede zahtevka na plačilo stranske terjatve, je sodišče odločilo, da tožena stranka vseeno nosi vse stroške tožeče stranke, kot sta odločili že drugo in prvostopenjsko sodišče (tretji odstavek 154. člena ZPP/77), in lastne revizijske stroške.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 515/2010
• Sodba III Ips 50/2003
• VSL sklep II Cp 2469/2014