Sodba III Ips 10/2005

Jedro

Če ustavna odločba le ugotovi neskladnost zakona z ustavo, zakon ni razveljavljen in se torej mora uporabljati še naprej vsaj do izteka roka za odpravo neskladnosti. Isto velja celo za (že razveljavljeni) zakon do preteka roka za učinkovanje razveljavitve.

Zaradi pravnih praznin protiustavni zakon se uporablja še naprej, če zakonodajalec v postavljenem roku zakona ne uskladi z ustavo. Kot takšen se mora uporabljati, četudi o njegovi protiustavnosti ni dvoma. Tako je, ker je zakon tudi po preteku uskladitvenega razloga (še vedno) nerazveljavljen. Takšno pravno stanje se nadaljuje vse dokler zakonodajalec za odpravo protiustavnosti ne sprejme ustreznega zakona in se novi zakon tudi ne začne uporabljati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je bila v letih 1998 do 2000 obvezna članica Gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju: GZS), ki je tožeča stranka.

GZS je zahtevala plačilo članarine za leta 1998 do 2000. Svoj zahtevek je sprva uveljavljala s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Okrajno sodišče je dolžniku naložilo plačilo terjanega zneska. Na dolžnikov ugovor se je postopek nadaljeval pred okrožnim sodiščem. Okrožno sodišče je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v delu, v katerem je bilo naloženo plačilo terjanega zneska. Pritožba tožene stranke je bila uspešna in je pritožbeno sodišče sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Z zahtevo za varstvo zakonitosti zahtevek tožeče stranke še naprej uveljavlja vrhovna državna tožilka.

I.

Razlogi pritožbenega sodišča so naslednji:

odločba U-I-290/96 naj bi imela značaj ugotovitvene odločbe.

Ugotovitev neskladnosti z Ustavo naj bi imela enake učinke in posledice kot razveljavitev zakona. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča je mogoče sklepati, da se 20.b člen ZGZS v danem primeru ne more uporabiti za odmero članarine, ker naj bi bil premalo določen in naj bi bil takšen v nasprotju s 147. členom Ustave. Izrecno pa pritožbena sodba takšnega mnenja glede 20.b člena ZGZS ni izrazila. Le prvi odstavek 20.a člena Zakona o gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju: ZGZS) naj ne bi bil zadosten temelj za nastanek vtoževane obveznosti.

II.

Iz obrazložitve pritožbenega sodišča izhaja, da bi se v danem primeru lahko uporabil 20.b člen ZGZS, če ne bi bil preveč ohlapen. Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da bi se 20.b člen ZGZS moral uporabiti, ker ni v neskladju s 147. členom Ustave. Obe mnenji sta pravno zmotni.

1. Zaradi preglednosti in lažje razumljivosti obrazložitve bo Vrhovno sodišče najprej navedlo bistvene podatke o sprejetju ZGZS, in o spremembah zakona in ustavnih odločbah, pomembnih za odločitev v tej zadevi.

ZGZS je bil objavljen v Uradnem listu št. 14/90. Ustavno sodišče je o njem prvič odločalo z ustavno odločbo z opr. št. U-I-290/96 (Ur. l. RS, št. 49/98 z dne 3.7.1998). V začetku leta 2000 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Gospodarski zbornici Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/2000 z dne 3.7.1998, s kratico ZGZS-A). Veljati je začel 11.3.2000.

Z ZGZS-A je bil 20. člen prvotnega besedila nadomeščen z novim 20. členom; dodana sta bila tudi povsem nova člena 20.a in 20.b. Predmet vseh treh navedenih členov je članski prispevek.

a) Z ustavno odločbo z opr. št. U-I-290/96 je Ustavno sodišče odločilo, da je ZGZS v neskladju z Ustavo. Predmet te ustavne odločbe je ZGZS v prvotnem besedilu (objavljen v Ur. l. RS, št. 14/90). Ustavno sodišče je torej izdalo ugotovitveno odločbo, ne razveljavitvene. Za odpravo ugotovljenih neskladnosti z Ustavo je Ustavno sodišče določilo enoletni rok od objave v Uradnem listu. Ker je bila odločba objavljena 3.7.1998, je enoletni rok torej iztekel z 3.7.1999.

S članarino se ukvarjajo predvsem točke 30 do 35 navedene odločbe Ustavnega sodišča. V zvezi s članarino je Ustavno sodišče protiustavnost našlo v tem, da ZGZS ni opredelil meril za določitev višine članarine (točka 35 navedene ustavne odločbe). Razlog za izdajo ugotovitvene odločbe je bila torej zakonska praznina, ne protiustavnost kakšne določbe o članarini ZGZS iz prvotnega besedila.

b) Ustavno sodišče je ponovno odločalo o ZGZS z ustavno odločbo z opr. št. U-I-184/00 (Ur. l. št. 30/2003). Preizkus se je nanašal na dele spremenjenega besedila, tako na primer tudi na 20.b člen ZGZS. Ustavno sodišče je odločilo, da 20.b člen ZGZS ni v neskladju z Ustavo (glej točko 13 obrazložitve). Njegova merila za določanje članskega prispevka namreč po stališču Ustavnega sodišča niso preohlapna.

2. Pravno zmotno je stališče Višjega sodišča, da bi moralo na temelju 147. člena Ustave že iz ZGZS biti razvidno, kolikšen članski prispevek lahko GZS zahteva od člana. Prav zato namreč pritožbeno sodišče 20.b člena ZGZS ni uporabilo. Graje zahteve za varstvo zakonitosti, ki meni, da merila iz 20.b člena ZGZS niso preohlapna, so pravno pravilne. O tem se je že izreklo Ustavno sodišče v 13. točki svoje odločbe z opr. št. U-I-184/00. Ta odločba je izšla, še preden je Višje sodišče izdalo svojo sodbo. Po stališču Ustavnega sodišča namreč 147. člen Ustave od zakonodajalca ne zahteva, da v celoti opredeli merila za določitev višine članskega prispevka, ampak zadostuje, da jih določi vsaj okvirno. Merila iz 20.b člena ZGZS so vseeno določena dovolj natančno, da zoper njih Ustavno sodišče ni imelo nobenih ustavnopravnih pomislekov. Ker pa se za določitev članskega prispevka za leta 1998 do 2000 20.b člen ZGZS ne uporabi v nobenem primeru, je sicer pravno pravilno mnenje zahteve za varstvo zakonitosti nepomembno za samo odločitev v tej zadevi.

3. Kljub temu, da 20.b člen ZGZS ni v neskladju z ustavo, v zadevnem primeru ni pomemben za odločitev samo. 20.b člen ZGZS namreč ni pravni temelj za članarino za obvezne člane GZS v letih 1998 do 2000, temveč je to še 20. člen ZGZS v prvotnem, nenoveliranem besedilu (besedilo iz objave v Ur. l. RS št. 14/90).

Učinki ugotovitve protiustavnosti niso izrecno urejeni. Kakšni so, je mogoče dognati s pomočjo sklepanja po podobnem. Zaradi protiustavnosti razveljavljeni zakoni se uporabljajo do preteka uskladitvenega roka, če je ta določen. To izhaja iz drugega stavka prvega odstavka 161. člena Ustave (in iz drugega stavka 43. člena Zakona o ustavnem sodišču). Če je protiustavnost zakona zgolj ugotovljena in je postavljen rok za uskladitev z Ustavo, je pravni položaj zelo podoben kot v primeru razveljavitve zakona z-rokom. O protiustavnosti v obeh primerih ni dvoma; razlika obstaja le glede tega, ali je zakon tudi razveljavljen ali ne. Če ustavna odločba le ugotovi neskladnost zakona z Ustavo, zakon ni razveljavljen in se torej mora uporabljati še naprej vsaj do izteka roka za odpravo neskladnosti. Isto velja celo za (že razveljavljeni) zakon do preteka roka za učinkovanje razveljavitve. V tem konkretnem primeru torej ni razloga, da se ZGZS ne bi uporabljal prav do 3.7.1999.

4. Zaradi pravnih praznin protiustavni zakon se uporablja še naprej, če zakonodajalec v postavljenem roku zakona ne uskladi z Ustavo. Kot takšen se mora uporabljati, četudi o njegovi protiustavnosti ni dvoma. Tako je, ker je zakon tudi po preteku uskladitvenega razloga (še vedno) nerazveljavljen. Takšno pravno stanje se nadaljuje vse dokler zakonodajalec za odpravo protiustavnosti ne sprejme ustreznega zakona in se novi zakon tudi ne začne uporabljati.

a) Od 4.7.1999 do uveljavitve ZGZS-A, to je do 10.3.2000 se je uporabljal ZGZS v prvotnem, nenoveliranem besedilu. Pretežni del tega časovnega obdobja namreč ZGZS-A sploh še ni bil sprejet.

b) Tudi od 11.3.2000 do konca leta 2000 se ni uporabljal 20.b člen ZGZS. Še naprej so se uporabljale določbe prvotnega ZGZS o merilih za določitev članskega prispevka. Prvi odstavek 20.b člena ZGZS je namreč določal, da se članski prispevek določi po novih merilih, vendar šele po "sprejetju letnih programov dela in finančnih načrtov organov zbornice." V prvem odstavku 20.b člena ZGZS se je torej nahajala prikrita končna določba. Zaradi nje se novi 20.b člen ZGZS še ni začel uporabljati 11.3.2000, temveč šele s sprejetjem novih letnih programov dela in finančnih načrtov organov zbornice.

5. Pravno zmotno je stališče Višjega sodišča v Ljubljani, da se 20.b člen ZGZS ne sme uporabiti za določitev članskih prispevkov za obvezne člane zaradi nasprotovanja 147. členu Ustave. Vendar je zmotno tudi mnenje zahteve za varstvo zakonitosti, da naj bi se v letih 1998, 1999 in 2000 uporabljal 20.b člen noveliranega ZGZS. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da merila iz 20.b člena ZGZS niso preohlapna, je pravilno, vendar brez pomena za odločitev v tej zadevi. Ker se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo (prvi odstavek 391. člena ZPP), očitanih kršitev pa pritožbeno sodišče ni storilo, je zahteva za varstvo zakonitosti vseeno neutemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 99/2001
• VSL sklep Rg 37/2016
• Sklep III R 29/2011