Sodba II Ips 8/2004

Jedro

Oporočna sposobnost se domneva - enako kot širše pojmovana poslovna sposobnost (59. člen ZD). Zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo oporočno nesposobnost. Z dokazovanjem slednje pa tožnica ni uspela spričo dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o neokrnjeni oziroma vsaj ne o bistveno okrnjeni oporočiteljevi sposobnosti trezne in adekventne presoje, predvidevanja, odzivanja in razumevanja ....

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica terjala, naj se oporoka, ki jo je pred pričami sestavil zapustnik C. K. dne 29.9.1989 in dodatek k tej oporoki z dne 3.11.1993 spoznata za neveljavna; glede na tak izid postopka je tožnici naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 228.810,00 SIT. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, ker je ugotovilo, da je bil zapustnik v času obeh razpolaganj za primer smrti oporočno sposoben in da po tožnici zatrjevane tudi preostale okoliščine niso upoštevni razlogi za njuno neveljavnost.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. V njej izrecno ne navaja zakonsko predvidenih revizijskih razlogov, ki bi jih uveljavljala, sicer pa izraža prepričanje, da je prišlo v postopku do bistvenih napak in nedoslednosti, ki so lahko osnova (pravilno morda: ovira) za objektivno odločanje. Tožnica je prepričana, da je bil zapustnik hud alkoholik, kar izhaja iz izpovedb njegovega osebnega zdravnika in preostalih zaslišanih prič, takšno zapustnikovo bolezensko stanje pa je trajalo več kot 30 let. Zato njegova dejanja niso mogla biti racionalna niti v treznem stanju (abstinenčne težave), še manj pa v stanju opitosti. Izpovedbe v postopku zaslišanih prič ter - v reviziji ocenjeno kot nepopolno in površno - mnenje izvedenca temeljijo po tožničinih navedbah le na predvidevanjih in ocenah zapustnikovega stanja. Nobenega trdnega dokaza pa ni o zapustnikovem duševnem stanju v času podpisa obeh spornih listin, saj jima ni prisostvoval strokovnjak za oceno njegovega takratnega duševnega stanja in ki bi mogel edini verodostojno oceniti racionalnost zapustnikovega razmišljanja in odločanja. To ne velja enako za navzoče priče, glede katerih se tožnici vzbuja dvom v njihovo nepristranskost spričo dejstva, da gre za ženo odvetnika, ki je sestavljal oporoko. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnica graja mnenje izvedenca nevropsihiatra z očitkom, da temelji na nepopolni dokumentaciji o zdravstvenem stanju zapustnika, pri čemer manjkajočo oziroma neupoštevano zdravstveno dokumentacijo tudi konkretno naniza. Tožnica nato še navaja, da je zapustnik ves čas za življenja priznaval svoj dolg do nje (izvirajoč še iz zapuščine njunih staršev) in kar je storil tudi v prisotnosti odvetnika M. v njegovi pisarni, vendar pa da tožnica nikoli prej ni mogla izterjati tega dolga zaradi ustrahovanj tako zapustnika kot njunega brata, ki sta ji oba grozila s smrtjo in jo naganjala z zemlje staršev; podobno velja tudi za toženca, vse pa je dokumentirano na Policijski postaji D. Tožnica končno še navaja, da je zapustnik sestavil oporoko in dodatek pod pritiskom P., saj je bil od njih odvisen spričo stanja, v katerem se je nahajal. Če ne bi podpisal, ne bi mogel preživeti. To pomeni, da zapustnikovo oporočno razpolaganje tudi ni odraz njegove svobodne oziroma prave volje - kar je prav tako pogoj za veljavnost oporočnih razpolaganj. Revizijske navedbe sklene tožnica z mnenjem, da je prišlo v dosedanjem postopku do napak, netočnosti in nedorečenosti, na katere se ne more opirati zanjo tako pomembna odločitev sodišča in da je treba dejstva razčistiti in doreči tako, da bo lahko utemeljitev sodišča nesporna, medtem ko formalnega revizijskega predloga tožnica ni ponudila.

Ker je bila na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, še pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, je treba spričo njegove prehodne določbe prvega odstavka 498. člena uporabiti v danem primeru določbe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77; Ur. l. SFRJ, št. 4/77 s poznejšimi spremembami in dopolnitvami).

Revizija je bila po 390. členu ZPP/77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 382. člena ZPP/77 in v mejah z določbo 385. člena istega zakona le izrecno predvidenih revizijskih razlogov. Tako je treba kot odgovor na revizijske očitke spričo njihove vsebine takoj pojasniti, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77) in da je revizijsko sodišče ob preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe vezano na dejstva, ugotovljena v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Iz teh dejstev, pomembnih za presojo vprašanja zapustnikove oporočne sposobnosti v času testiranja, pa izhaja, da se v njegovi zdravstveni dokumentaciji sicer resda omenja sindrom alkoholne odvisnosti (brez zanesljive potrditve in opredelitve faze), vendar pa da ni v dokumentaciji nikjer zaznati, da bi zapustnik kdaj zapadel v stanje delirantnosti ali konfuznosti z iracionalnimi doživetji, agresivnostjo, zmedenostjo ali hudo depresivnostjo ter da iz zapustnikove zdravstvene dokumentacije ni mogoče razbrati takšnih bolezenskih stanj, ki bi kazala na psihiatrično bolezen ali motnjo, ki bi pomembneje krnila njegovo avtonomnost presoje, odločanja in obvladovanja. Oporočna sposobnost se domneva - enako kot širše pojmovana poslovna sposobnost (59. člen Zakona o dedovanju). Zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo oporočno nesposobnost. Z dokazovanjem slednje pa tožnica ni uspela spričo dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o neokrnjeni oziroma vsaj ne o bistveno okrnjeni oporočiteljevi sposobnosti trezne in adekventne presoje, predvidevanja, odzivanja in razumevanja, ki imajo oporo tako v mnenju izvedenca kot v (glede odločilnih okoliščin skladnih) izpovedbah vseh zaslišanih prič;

torej tudi v dokazih, izvedenih na predlog tožnice. Iz doslej že navedenih razlogov zato ni potreben odgovor na tisti del revizijskih navedb, ki pomeni nedopustno izpodbijanje v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. To se nanaša na tožničine trditve o opročiteljevem alkoholizmu, ki naj bi mu kratil sposobnost racionalne presoje, na tožničino označbo izvedenskega mnenja kot nepopolnega in površnega, na očitek oprtosti mnenja izvedenca in izpovedb prič le na predvidevanja in ocene ter na očitek neverodostojnosti zaslišanih prič. S tem v zvezi ni odveč pojasnilo, ki ga narekuje revizijska trditev, da je v vlogi oporočne priče nastopila žena odvetnika, ki je sestavljal oporoko. To ni pomembno po eni strani zato, ker tožnica ni izpodbijala oporoke zaradi njenih morebitnih obličnih pomanjkljivosti, po drugi strani pa je zatrjevano razmerje tudi sicer brez slehernega pomena glede na zakonsko omejen krog izvzetih oporočnih prič.

Drugi sklop tožničinih revizijskih navedb pa je razumeti kot opravičevanje njene pasivnosti pri izterjavi dolga, ki ga je imel zapustnik do nje še iz zapuščine njunih staršev. To je očitno posledica v razlogih sodbe sodišča prve stopnje zavzetega stališča o zastaranju te njene terjatve. Vendar ni v tem postopku nobene potrebe po obravnavanju teh vprašanj, saj tožničine morebitne terjatve do zapustnika ne predstavljajo nobene ovire za veljavnost njegovega oporočnega razpolaganja na način, kot je to storil. To velja neodvisno od tega, ali so terjatve izterjane ali ne in neodvisno od tega, ali gre za terjatev, zavarovano s hipoteko ali pa za nezavarovano terjatev.

Kolikor se tožnica v reviziji sklicuje na napake oporočiteljeve volje ob testiranju (domnevno zaradi sile in groženj) kot razloga za razveljavitev oporoke, prvič uveljavljenega v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa jo je treba napotiti na ustrezne razloge sodišča druge stopnje o tem, ki so spet dejanske narave in ki zato ne morejo biti predmet preizkusa v postopku z revizijo (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ker je revizijski preizkus pokazal, da tudi po uradni dolžnosti upoštevni revizijski razlogi (386. člen ZPP/77) niso podani, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 525/2001
• VSL sodba I Cp 1673/2012
• Sodba II Ips 269/2005