Sodba G 13/2003

Jedro

Za odločanje o ugotovitvenem zahtevku, po dejanskem stanju v času vložitve prvotne zahteve in po določbah ZZav, tožena stranka ni pristojna. Take pristojnosti ji ZZavar ne daje z nobeno določbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrgla zahtevo tožeče stranke za izdajo odločbe, s katero naj bi se ugotovilo, da je izpolnjevala "vse zakonske pogoje za dovoljenje za opravljanje drugih zavarovalnih poslov od 24.7.1996 do 3.3.2000". Zavzelo je stališče, da po določbah Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/00 - ZZavar) ni pristojna za izdajo predlagane odločbe.

Sklep izpodbija tožeča stranka s tožbo. Najprej podaja kronološki potek celotne zadeve, nato pa uveljavlja, da je tožena stranka kršila ustavno določilo o prepovedi povratne veljave pravnih aktov in ignoriralo sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 206/99-2 z dne 28.2.2002. Tožena stranka naj bi uporabilo določila ZZavar v zadevi, ki je bila začeta v letu 1996 in v upravnem postopku končana v letu 1998, čeprav je ZZavar začel veljati šele dne 3.3.2000. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugotovi, da je tožeča stranka izpolnjevala vse zakonske pogoje za opravljanje drugih zavarovalnih poslov do uveljavitve ZZavar, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrženje, podrejeno pa zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je prvotno, še po določbah Zakona o zavarovalnicah (Uradni list RS, št. 64/94 - ZZav), zahtevala izdajo dovoljenja za opravljanje drugih zavarovalnih poslov. Tedanje Ministrstvo za finance, Urad Republike Slovenije za zavarovalni nadzor je njeno zahtevo zavrnil, Ministrstvo za finance pa je zavrnilo njeno pritožbo. Tožeča stranka tudi ni uspela s tožbo na Upravnem sodišču RS, Oddelku v Mariboru (v nadaljevanju: Upravno sodišče), je pa uspela s pritožbo na Vrhovnem sodišču, ki je razveljavilo sodbo Upravnega sodišča. V ponovljenem postopku je Upravno sodišče odpravilo odločbo Ministrstva za finance, to pa je z odločbo z dne 28.2.2003 odpravilo odločbo Urada RS za zavarovalni nadzor in zadevo vrnilo Agenciji za zavarovalni nadzor v postopek in odločanje. Tožeča stranka je nato z vlogo z dne 18.3.2003 svojo zahtevo spremenila, tako da je namesto izdaje dovoljenja terjala le (še) ugotovitev, da je izpolnjevala vse zakonske pogoje za dovoljenje za opravljanje drugih zavarovalnih poslov v času od 24.7.1996 (od izdaje odločbe Urada za zavarovalni nadzor) do 3.3.2000 (do uveljavitve ZZavar).

Tožena stranka je bila ustanovljena z ZZavar. Po določbi 5. odstavka 352. člena je (bila) pristojna za odločanje v vseh zadevah za izdajo dovoljenj, o katerih Urad za zavarovalni nadzor Republike Slovenije še ni izdal odločbe. Ker je bila prvotna odločba o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za izdajo dovoljenja za opravljanje drugih zavarovalnih poslov odpravljena, bi bila tožena stranka pristojna ponovno odločati o zahtevi. O njej bi odločila po dejanskem stanju, ugotovljenem v času odločanja in po določbah ZZavar. Vendar pa je tožeča stranka svojo zahtevo spremenila. Za odločanje o ugotovitvenem zahtevku, po dejanskem stanju v času vložitve prvotne zahteve in po določbah ZZav, pa tožena stranka ni pristojna. Take pristojnosti ji ZZavar ne daje z nobeno določbo.

Pritožnica ni pojasnila, v čem naj bi tožena stranka kršila "ustavno določilo o prepovedi povratne veljave pravnih aktov". Določbi 155. člena Ustave Republike Slovenije bi lahko kršil predvsem zakonodajalec, če bi z določbami ZZavar za nazaj drugače uredil izdajo dovoljenja za opravljanje drugih zavarovalnih poslov, vendar tega ni storil. Za naprej, torej od uveljavitve zakona dalje, je opravljanje "drugih zavarovalnih poslov" nadomestil z opravljanjem "dejavnosti zavarovalnega zastopanja in zavarovalnega posredovanja" (238. člen ZZavar). Tožena stranka je uporabila določbe ZZavar, kot so veljale v času njenega odločanja. Po določbi 360. člena ZZavar je morala pri odločanju v postopkih za pridobitev dovoljenj in soglasij, ki so bili začeti pred sprejetjem ZZavar in za katere je bila pristojna po petem odstavku 352. člena, uporabiti določbe ZZavar (tako materialno pravne kakor tudi procesno pravne). Zato ne drži, da naj bi kršila ustavno določilo o prepovedi povratne veljave pravnih aktov.

Pritožnica se ne more uspešno sklicevati na sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. I Up 206/99-2 z dne 28.2.2002. Z njim je bila odpravljena odločba Ministrstva za finance, ki je zadevala prvotno zahtevo (sedanjega) pritožnika, namreč zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje drugih zavarovalnih poslov, ne pa zahteve za izdajo ugotovitvene odločbe.

Ker se je izkazalo, da s tožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo (1. odstavek 59. člena ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009