Sodba III Ips 36/2004

Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tedaj, če sodbe ni mogoče preizkusiti, zlasti iz razlogov, ki so v navedeni zakonski določbi primeroma navedeni.

Sodbe ni mogoče preizkusiti tedaj, če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna. Če je mogoče ugotoviti, v čem je njena napaka, ne gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pač pa za kakšno drugo kršitev (napako), ki je glede na uporabljeno pravno sredstvo upoštevna ali neupoštevna. Obe sodbi nižjih sodišč je mogoče preizkusiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo (skrčeni) tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 38.618.673,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ustavilo postopek v delu, v katerem je bila tožba umaknjena in odločilo o stroških postopka.

Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

I. Glede bistvenih kršitev določba pravdnega postopka

1. Revident uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 370. člena ZPP. Obe nižji sodišči naj bi zagrešili naslednje kršitve: (a) izrek naj bi nasprotoval razlogom, (b) razlogi o odločilnih dejstvih naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju, (c) o odločilnih dejstvih naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodb o vsebini listin in izpovedbah in med samimi listinami in izpovedbami. Izrecno torej uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

2. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP je podana tedaj, če sodbe ni mogoče preizkusiti, zlasti iz razlogov, ki so v navedeni zakonski določbi primeroma navedeni.

Sodbe ni mogoče preizkusiti tedaj, če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna. Če je mogoče ugotoviti, v čem je njena napaka, ne gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pač pa za kakšno drugo kršitev (napako), ki je glede na uporabljeno pravno sredstvo upoštevna ali neupoštevna. Obe sodbi nižjih sodišč je mogoče preizkusiti.

3. Med izrekom (zavrnitvijo tožbenega zahtevka) in razlogi, ki jih vsebujeta sodbi nižjih sodišč, ni nasprotij, kot jih zatrjuje revident. V nobenem delu ene ali druge sodbe ni najti razlogov, ki bi utemeljevali drugačno odločitev od sprejete, namreč, ugoditev zahtevku ali ugoditev pritožbi. Tudi revident ne konkretizira, v čem naj bi bilo očitano nasprotje.

4. Revident v zvezi razlogi nižjih sodišč o odločilnih dejstvih obravnava posamezne dokaze in jih drugače oceni (oziroma jim pripiše drugačen pomen) kot nižji sodišči. Tako npr. v zvezi z računom, ki ga je tožeča stranka izstavila družbi P. d.o.o., pove, da račun ni pogodba (česar nižji sodišči nista trdili), in da ga je tožeča stranka izstavila samo zaradi potrebe carinjenja. V zvezi z mednarodnim tovornim listom navaja, da gre za listino, ki spremlja blago tekom prevoza, ni pa dokaz o sklenjeni prodajni pogodbi. Tudi česa takega nižji sodišči nista trdili. V zvezi s soglasjem družbe P. d.o.o., da plača avans namesto njej tožeči stranki, navaja, da je bilo lahko napisano kadarkoli, v nobenem primeru pa tedaj, ko je to zatrjevala tožena stranka. Soglasje naj bi bilo v neposrednem nasprotju z njeno izpovedjo. V zvezi s pričo M. P. poudarja, da ga je sodišče štelo za predstavnika družbe P. d.o.o., dejansko pa ni bil ne njegov direktor ne delavec, pač pa delavec tožeče stranke. Sodišče prve stopnje česa takega ni trdilo, pač pa je le navedlo izpoved priče Draga Robasa, po kateri je M. P. vodil vse posle P. d.o.o. v zvezi s pletilnimi stroji. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da ni pomembno, kakšen status je imela navedena priča v družbi P. d.o.o., pač je pomembno, ali so mu pravno odločilna dejstva za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka znana ali ne.

V nobenem od navedenih primerov ne gre za nejasne razloge nižjih sodišč o odločilnih dejstvih ali za razloge, ki bi bili med seboj v nasprotju. Enako velja tudi za ostali del revizije, v katerem revident uveljavlja postopkovne kršitve nižjih sodišč. Dejansko revizija uveljavlja predvsem nasprotja med različnimi izvedenimi dokazi (ti si v vsakem sporu praviloma nasprotujejo, saj vsaka stranka praviloma predlaga le tiste dokaze, ki so njej v prid) in ne nasprotij med razlogi sodišč o odločilnih dejstvih in samimi dejstvi. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali sta se pravdni stranki zedinili o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe glede tekstilnega stroja CMS 433.6 in ali je tožena stranka plačala pletilna stroja CMS 430 in CMS 422 z zamudo. Glede tega pa v sodbah ni nejasnih razlogov in tudi ne takih, ki bi bili sami s seboj v nasprotju. Revident pravzaprav uveljavlja neprepričljivost dokazne ocene nižjih sodišč in s tem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v reviziji ni dovoljeno (370. člen ZPP).

5. V sodbah nižjih sodišč tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodb o vsebini listin in izpovedbah in med samimi listinami in izpovedbami. Za tako procesno kršitev (iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) bi šlo tedaj, če bi sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je npr. kakšna priča izpovedala nekaj, kar iz zapisnika ni razvidno, ne pa, če je na podlagi presoje vseh dokazov prišlo do zaključka, ki ni v skladu z izpovedjo te priče.

II. Glede zmotne uporabe materialnega prava

1. Revident navaja, da je jasno, da gre v tej zadevi za razmerje z mednarodnim elementom. Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ima sedež v Republiki Nemčiji, tožena stranka pa je oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji. Po kolizijskih predpisih, veljavnih v letu 1994, ko je nastalo sporno razmerje, bi bilo treba uporabiti pravo kraja, kjer je imel prodajalec (tožeča stranka) ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež. Revident nadaljuje, da se nižji sodišči do tega bistvenega vprašanja nista opredelili in sta tudi spregledali, "da morata obstoj zatrjevanega razmerja tožeče stranke kot tuje pravne osebe presojati po pravu, ki velja v kraju, kjer ima sedež prodajalec."

2. Revident sam navaja, da je pogodba sklenjena tako po slovenskem kot tudi po nemškem pravu tedaj, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah posla. Nižji sodišči sta ugotovili, da takega sporazuma glede tekstilnega stroja CMS 433.6 stranki tega postopka nista dosegli. Pogodba zato ni nastala niti po enem niti po drugem pravu.

3. Revident uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo slovensko pravo, ko se je sklicevalo na določbo 28. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (pravilno: Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št.

56/1999 - ZMZPP), ko je presojalo podpis tožene stranke v notesu tožeče stranke z dne 10.8.1998. Revident ima sicer prav, ko navaja, da ZMZPP v času sporne izjave še ni veljal (veljati je začel dne 28.7.1999), vendar pa je imel tedaj veljavni Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ) povsem enako določbo v svojem 26. členu.

4. Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev obsega tudi stroškovni del.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 100/2001
• Sklep III Ips 66/2002
• VSC sklep Cp 536/2004