zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Na naših spletnih straneh uporabljamo naslednje vrste piškotkov:
  • Sejni piškotki (sodisce_utf8): služijo za shranjevanje začasnih informacij.
  • Google Analytics (__utma, __utmb, __utmc, __utmz, __utmv):služijo za anonimno zbiranje podatkov in poročanje o uporabi spletišča brez prepoznavanja posameznih obiskovalcev.
  • hideECLI : piškotek beleži, ali se pri dokumentih sodne prakse prikazuje identifikator ECLI.
  • __stid, __uset: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, ki doda možnost uporabe družbenih omrežij.
  • UID, UIDR: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, in so povezani s scorecardresearch.com ki meri število uporabnikov sharethis.com vtičnika.
  • important-automatic, important-stuff-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikaza pomembnih sporočil.
  • help-show: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja pomoči.
  • system-messages-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja sistemskim obvestil.
  • YouTube (PREF, VISITOR_INFO1_LIVE, YSC,..): služjo za beleženje stastisike ogledov, za sledenje preferenc uporabnikov in za razvrščanje oglasov povezanih z YouTube posnetki.
  • Google prevodi (PREF): služjo za beleženje, kako se vtičnik uporablja.


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS2004735

Odločba:Sodba I Ips 490/2008
 ECLI:
Odločba 2:VSL I Kp 1200/2007
Oddelek:Kazenski oddelek
Datum seje senata:02.04.2009
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - odgovornost za hujšo posledico - pravice obrambe - odločba o kazenski sankciji - zakonitost kazni - primernost kazni
Zveza:ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1-5.KZ člen 325, 325/2.
JEDRO:
Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti mora sodišče presoditi, ali je storilec vedel, oziroma bi moral ali mogel vedeti, da ravna v nasprotju z zahtevami dolžnostnega ravnanja in da zaradi tega lahko nastane prometna nesreča.

IZREK:
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

OBRAZLOŽITEV:
1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo obsojenega S.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen 5 let zapora, v katero je vštelo čas odvzema prostosti. Po določbi 39. člena KZ mu je izreklo stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 1 leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo delno ugodilo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka tako, da je izrečeno kazen zapora znižalo na 4 leta, odločilo, da se stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ne izreče ter na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. od 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče primerno sankcijo oziroma mu zaporno kazen bistveno zniža.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku. Zagovornik se je o odgovoru pisno izjavil.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik navaja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnem dejstvu, to je o krivdi, saj se sodišči nista opredelili do vprašanja subjektivnega odnosa obsojenca glede kršitve predpisov ločeno od očitka povzročitve prometne nesreče. Sodišči izhajata iz arbitrarne trditve, da je bil obsojenec nepazljiv in je zato zapeljal na levo smerno vozišče. Te ugotovitve pa sodišči nista utemeljili. Po stališču obeh sodišč za krivdo obsojenca zadošča dejstvo, da je zapeljal na nasprotno smerno vozišče in torej njegova krivda izhaja iz posledic njegovega ravnanja, ne pa iz samega ravnanja in opustitve. Takšno razumevanje in razlaga odgovornosti pa pomeni uveljavljanje objektivne odgovornosti in tudi predstavlja kršitev domneve nedolžnosti. Za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ne zadošča, da se storilcu dokaže, da je iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo ampak je potrebno prvenstveno dokazati in obrazložiti njegov krivdni odnos do kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa. Sodbi tako nimata razlogov o subjektivnem odnosu obsojenca do kršitve predpisov, kar je eden izmed elementov kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil spoznan za krivega. Ugotovitev sodišča, da je bil obsojenec za trenutek nepazljiv, temelji le na abstraktni domnevi in niti nima podlage v dejanskem stanju in izvedenih dokazih, saj morajo tudi razlogi nepazljivosti izhajati iz voznikove sfere, da mu je mogoče očitati krivdo v obliki zavestne ali nezavestne malomarnosti. Po presoji zagovornika je zaradi izostanka razlogov o enem izmed odločilnih dejstev, to je krivdi obsojenca podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ sodi med tako imenovana malomarnostna kazniva dejanja. Kaznivo dejanje je mogoče storiti le s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa, ki predstavljajo dolžnostno ravnanje, saj določajo pravila obnašanja udeležencev v cestnem prometu. Kršitev dolžnostnega ravnanja je pogoj za kaznivo dejanje in na tej podlagi sodišče ugotavlja tudi obstoj vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico ter krivdo za storjeno kaznivo dejanje (sodba VS RS I Ips 376/2008). Kot je navedlo že sodišče druge stopnje, je kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče poškodbeno kaznivo dejanje v odnosu do posledice, saj ima malomarnostno kaznivo dejanje poškodbo zavarovane dobrine za prepovedano posledico. Do prepovedane posledice (povzročitve prometne nesreče) pa mora biti storilec v odnosu malomarnosti. Kršitev prometnih predpisov (dolžnostnega ravnanja) je lahko zavestna ali nezavestna. Sama kršitev dolžnostnega ravnanja (ogrozitev zavarovane dobrine), če nima za posledico tudi prometne nesreče, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana (prvi odstavek 325. člena KZ) ali smrt ene ali več oseb (drugi odstavek 325. člena KZ) seveda ne predstavlja kaznivega dejanja. Kršitev dolžnostnega ravnanja tako pomeni izvršitveno dejanje, ki ima za posledico poškodbo zavarovane dobrine (prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ali smrtjo ene ali večih oseb). Naloga sodišča je, da pri presoji krivde, to je malomarnosti (zavestne ali nezavestne) presodi, tudi ali je storilec vedel, oziroma bi moral ali mogel vedeti, da ravna v nasprotju z zahtevami dolžnostnega ravnanja in da zaradi tega lahko nastane prometna nesreča.

9. Pravnomočna sodba ugotavlja kršitev obsojenčevega dolžnostnega ravnanja v prekršitvi prometnega predpisa, to je drugega odstavka 25. člena Zakona o varstvu cestnega prometa (ZVCP), ugotavlja vzročno zvezo med obsojenčevim ravnanjem in nastalo posledico, to je prometno nesrečo, v kateri je več oseb izgubilo življenje. Ugotavlja kot obliko krivde nezavestno malomarnost, ki obsega tudi presojo zmožnosti zavedanja kršitve prometnega predpisa, ki je dovolj določno navedena v ugotovitvi, da se obsojenec ni zavedal, da lahko zaradi protipredpisne vožnje, ugotovljene kršitve določbe drugega odstavka 25. člena ZVCP, povzroči prometno nesrečo. Zato pravnomočni sodbi ni moč očitati, da nima razlogov o subjektivnem odnosu obsojenca do kršitve prometnega predpisa in dolžnostnega ravnanja. Ugotovitev obeh sodišč, da je bil obsojenec za trenutek nepazljiv, kar je imelo za posledico, da je zapeljal na levo smerno cestišče in s tem kršil predpis, ne temelji ne le na abstraktni domnevi, ki nima podlage v dejanskem stanju in izvedenih dokazih, kot zatrjuje zagovornik. Sodišči prve in druge stopnje sta oceno o trenutku nepazljivosti utemeljili na razlogih, ki izhajajo iz voznikove sfere. Sodišče namreč na obliko krivde ter subjektivni odnos do kršitve dolžnostnega ravnanja in prepovedane posledice sklepa na podlagi presoje celotnega obsojenčevega ravnanja, ugotovljenega v sodbi. Tako je v pravnomočni sodbi, kar je pravilno navedlo že sodišče druge stopnje, obsojenčev odnos do dejanja utemeljen na presoji njegovega zagovora in ostalih izvedenih dokazih (izpovedbe prič, izvedensko mnenje izvedenca cestno-prometne stroke), kar je sodišče prve stopnje obširno in podrobno utemeljilo v sodbi. Zaključek o trenutku nepazljivosti temelji na presoji izpovedb prič o oceni obsojenčeve vožnje (stran 15 sodbe sodišča prve stopnje) ter na podlagi ugotovitev, da niso obstajale okoliščine izven subjektivne sfere obsojenca (vozilo je bilo tehnično brezhibno, niso obstajale nikakršne okoliščine, ki bi kazale, da bi bilo karkoli narobe z obsojenčevim zdravstvenim stanjem - sodba sodišča druge stopnje stran 3). Okoliščine o zmožnosti obsojenčevega zavedanja kršitve dolžnostnega ravnanja v povezavi s posledico pa so še dodatno utemeljene v sodbi sodišča druge stopnje pri presoji obsojenčevih osebnih lastnosti, da je poklicni voznik, ki je cesto poznal in so mu bile cestnoprometne razmere znane ter objektivnih okoliščin (hitra cesta, gostota prometa). Sodbi sodišč prve in druge stopnje imata zadostne razloge o kršitvi dolžnostnega ravnanja, o obsojenčevi zmožnosti zavedanja kršitve cestnoprometnega predpisa, razlogu za prekršitev dolžnostnega ravnanja in subjektivnem odnosu do nastale posledice, to je prometne nesreče v posledici kršitve prometnega predpisa.

10. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja subjektivne odgovornosti obsojenca za hujšo posledico (19. člen KZ) ter da je drugostopenjsko sodišče na pritožbene navedbe odgovorilo le s pavšalno trditvijo, da se mora vsak, ki povzroči prometno nesrečo, zavedati, da lahko pride tudi do smrtnih posledic in da se v sodbi sodišče ne opredeljuje do dejstev, na podlagi katerih bi utemeljilo obsojenčevo odgovornost za izjemno hude posledice, ki so nastale v prometni nesreči. Citirano povezuje z že navedeno tezo, da v sodbi ni obrazloženo, na podlagi katerih dejstev sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec med vožnjo nepazljiv in je zato kršil prometne predpise in iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo. Da ima sodba o teh okoliščinah vse relevantne razloge, je bilo vložniku zahteve že odgovorjeno.

11. Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da v pravnomočni sodbi niso navedena dejstva in okoliščine o obsojenčevi odgovornosti za hujšo posledico. Pravilno navaja, da mora biti pri kaznivem dejanju, kvalificiranem s hujšo posledico, v odnosu do hujše posledice podana storilčeva malomarnost. Neutemeljen pa je njegov očitek, da v pravnomočni sodbi ni opredelitve do subjektivne odgovornosti obsojenca za hujšo posledico. Kot je bilo že poudarjeno, sodišče sklepa na obliko krivde, to je tudi na odgovornost za hujšo posledico, ki se kaže v malomarnostnem odnosu storilca do te posledice, na podlagi presoje celotnega obsojenčevega ravnanja, ugotovljenega v sodbi. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vzročna zveza med kršitvijo drugega odstavka 25. člena ZVCP, prometno nesrečo in nastalo posledico podana, da posledica ni stvar naključja, ampak izvira iz ravnanja obsojenca, ko je obsojenec zapeljal na nasprotni vozni pas in trčil s svojim vozilom v levi bočni del vlečnega vozila s priklopnikom, ki ga je vozil D.T. Zaradi trčenja je začelo vozilo, ki ga je vozil T., bočno drseti na nasprotni vozni pas, kjer je zaprl pot voziloma G. in X.P., ki sta trčili vanj v predel rezervoarja za gorivo. Ugotovilo je, da je zaradi trčenja prišlo do požara, v katerem je 8 oseb izgubilo življenje. Opredelilo se je do vožnje voznika T., ter ocenilo, da vzročne zveze ne izključuje (stran 12 sodbe prvostopenjskega sodišča in stran 5 sodbe drugostopenjskega sodišča). Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je obsojenec prometno nesrečo povzročil iz nezavestne malomarnosti in, da je zaradi kršitve dolžnostnega ravnanja, kršitve drugega odstavka 25. člena ZVCP, zapeljal na nasprotni vozni pas v smeri svoje vožnje in povzročil prometno nesrečo s tako hudimi posledicami. Tako je tudi presodilo, da je bila posledica za obsojenca objektivno predvidljiva glede na njegove osebne lastnosti, saj je poklicni voznik in glede na okoliščine, saj so ves čas po hitri cesti H1 vozila tudi druga vozila nasproti, in da bi se obsojenec prometne nesreče (s tako hudimi posledicami) moral in mogel zavedati. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tudi gradilo sklep, da je obsojenec odgovoren za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 325. člena KZ in da je dejanje storil v nezavestni malomarnosti. Na opisan način je v zadostni meri izrazilo svoje stališče o krivdnem odnosu obsojenca do hujše posledice. Sodišče druge stopnje pa je, izhajajoč iz presoje, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje, zavrnilo pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o enem izmed odločilnih dejstev, to je o subjektivnem odnosu obsojenca do hujše posledice in tudi izrazilo pravilno svoje stališče do krivdnega odnosa obsojenca do hujše posledice (smrti 8 oseb) z zmožnostjo predvidevanja takšnih posledic, torej smrti katerega od udeležencev in z možnostjo predvidevanja prometne nezgode v dani cestnoprometni situaciji ter ob upoštevanju obsojenčevih osebnih lastnosti. Zato procesna kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, ni podana in je neutemeljen tudi očitek sodišča druge stopnje, da na zagovornikove navedbe ni odgovorilo.

12. Kršitev pravice do obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe, zagovornik uveljavlja z navedbami, da je odločilni dokaz izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke dr. I.C. na katerem temelji pravnomočna sodba. Izvedenec je svoje ugotovitve utemeljeval na strokovno-matematičnem računalniškem modelu imenovanem "Newton - Eulerjev model". S pomočjo tega modela in v računalniškem programu je sestavil izvedensko mnenje podprto z računalniško simulacijo ter skicami. Mnenja, ki je podano na tak način, ni mogoče preizkusiti, saj je bila pri izdelavi mnenja uporabljena metoda, ki je niti sodišče niti obramba nista mogla preveriti. Obramba je imela na glavni obravnavi možnost zaslišanja izvedenca in možnost opredeliti se do njegovega mnenja, ni pa ga mogla preizkusiti. Obsojenec in zagovornik ne razpolagata s strokovnim znanjem, ki bi omogočilo preverjanje izvedenčeve metode. Zaradi tega je obramba predlagala postavitev novega izvedenca, posebej še, ker se je ugotovilo, da je izvedenec pri delu uporabil napačne izmere, kar je korigiral šele v postopku na glavni obravnavi. To pa vzbuja sum, da je lahko tudi pri drugih podatkih, ki jih je vnesel v računalniško voden program, bil površen, kar bi se lahko rezultiralo v ugotovitvah o točki trčenja. Obrambi je bilo onemogočeno, da bi obremenilen dokaz preizkusila, kar pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

13. Bistvo pravice do poštenega sojenja je, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče glede dejanskih vidikov - posameznih dokazov, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. V postopku je bilo odrejeno izvedenstvo prometne stroke. Mnenje je izdelal dr. C. Na pisne pripombe zagovornika je mnenje dopolnil, dokaz je bil izveden na glavni obravnavi, na glavnih obravnavah dne 11.6. in 12.6.2007 pa je bil izvedenec zaslišan. Obrambi je bila dana možnost, da se sooči z dokazom, in da izvedenca zasliši ter njegovo mnenje tudi neposredno preizkusi. Obsojencu je bilo tako omogočeno, da se seznani z obremenilnim dokazom in ga preizkusi. Zato ni moč trditi, da je bilo obsojencu onemogočeno, da zavzame stališče glede dejanskih vprašanj in do dokaza - mnenja izvedenca, ali da izvaja svojo formalno in materialno obrambo. Zagovornik zato neutemeljeno zatrjuje, da je bilo obsojencu onemogočeno, da obremenilni dokaz preizkusi in da je s tem podana kršitev do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje izvedenca dr. C. sprejelo, ga ocenilo kot jasno, popolno in nepristransko ter v skladu s pravili znanosti in stroke. Sodišče druge stopnje je pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča o logičnosti, prepričljivosti ter strokovni argumentaciji v mnenju izvedenca. Poudarilo je tudi, da izvedenčeva ugotovitev ni utemeljena le na Newton - Eulerjevem modelu, ampak tudi na drugih objektivnih podatkih in izračunih, ki jih je izvedenec pojasnil (stran 4 sodbe sodišča druge stopnje). Pritožbeno sodišče je zavrnilo očitek, da je izvedenec pri mnenju upošteval nepravilne podatke oziroma izmere, ki bi lahko vplivali na pravilnost mnenja, na katerem temelji pravnomočna sodba. Zato zagovornik s ponovnim izražanjem dvomov v strokovnost izvedenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je uporabil napačne izmere, izraža nestrinjanje z dokazno oceno sprejeto v sodbi in nestrinjanje z oceno o verodostojnosti in prepričljivosti izvedenskega menja izvedenca C. ter tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga, kar je bilo že poudarjeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti. Tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca cestnoprometne stroke obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena. Sodišči prve in druge stopnje sta argumentirano pojasnili, da izvedba tega dokaza ni potrebna, saj ni bila izkazana verjetnost, da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja (stran 4 sodbe sodišča prve stopnje in stran 4 sodbe sodišča druge stopnje).

14. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo stori sodišče, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. Tega sodišče v pravnomočni sodbi z izrekom kazni 4 leta zapora, ki je izrečena v mejah predpisane kazni za kaznivo dejanje po drugem odstavku 325. člena KZ, ni storilo. Da ni prekoračena diskrecijska pravica pri izrekanju kazni, ki jo ima sodišče in da kazen ni odmerjena arbitrarno, je v sodbi poudarilo že sodišče druge stopnje, pri presoji pritožbenih navedb, da naj bi sodišče prve stopnje z izrekom kazni kršilo kazenski zakon. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je kazen odmerjena ob upoštevanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin (drugi odstavek 41. člena KZ). Teža kaznivega dejanja kot obteževalna okoliščina ni upoštevana le abstraktno, ampak ob upoštevanju teže konkretnega kaznivega dejanja v povezavi z nastalo posledico, ki je vsebovana v stopnji kršitve zavarovane dobrine. Z navedbami v zahtevi zagovornik ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni ampak vprašanje njene primernosti, torej ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP). O pritožbi zoper odločbo o kazni je odgovorilo že sodišče druge stopnje z delno ugoditvijo pritožbi in znižanjem kazni iz 5 let na 4 leta zapora. Neutemeljene so tudi navedbe, da sta bili z izrečeno kaznijo kršeni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Sodišče odmeri kazen storilcu v mejah predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša (olajševalne in obteževalne okoliščine). Tako sodišče ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni v okviru individualizacije kazni izreče kazen. Okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa. Ker se kazen vedno odmerja individualno po navedenih kriterijih, sklicevanje zagovornika na druge kazenske zadeve in poudarjanje, da so bile storilcem izrečene nižje kazni kot obsojencu, ne pomeni razlogov za zaključek, da sta bili obsojencu z izrekom kazni 4 leta zapora kršeni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

15. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega dostavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.

Popravljalec zakonov je praksa.
Legum correctur usus.