VSRS Sklep II DoR 197/2020

Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta prvi tožnik in prvi toženec v svojem imenu in za svoj račun in kot prokurist v imenu in za račun drugega toženca 10. 5. 2014 sklenila fiduciarni dogovor z vsebino, da bosta prvi toženec in njegova družba (druga toženka) premostitveno in kot fiduciarja nastopila na javnih dražbah, na katerih se bodo prodajale nepremičnine O. (v naravi rojstna hiša in domačija bratov A. s pripadajočimi zemljišči) in na teh dražbah kupila nepremičnine O. da sta se prvi toženec in druga toženka zavezala, da bosta po opravljenem nakupu navedenih nepremičnin, te brezpogojno in na prvi poziv tožnikov prodala kateremukoli od dveh bratov A. ali kateri drugi pravni ali fizični osebi, ki jo bo določil kateri od bratov; da sta nepremičnine prvi toženec in druga toženka dolžna prodati po ceni, po kateri bodo kupljene na javnih dražbah, povečane za srednjo obrestno mero bank, ki pa ne bo večja kot 6 % letno; v vmesnem času do sklenjene ustrezne prodajne pogodbe pa bo A. A. upravljal z nepremičninami O. Sodišče je zavrnilo zahtevek, da sta na podlagi podanega pisnega poziva za sklenitev prodajne pogodbe, ki ga je prvi tožnik posredoval prvemu tožencu in drugi toženki, navedena dolžna kot fiduciarja in prodajalca najkasneje v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe skleniti prodajno pogodbo z B. A. po skupni ceni 39.560,00 EUR, povečani za 6 % letno obrestno mero ter da sta prvi toženec in druga toženka dolžna izstaviti ustrezni zemljiškoknjižni dovolili, sicer ju nadomesti sodba sodišča.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije in predlagala dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo po 38. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ko sta presodili, da je prokurist drugotožene stranke (prvotožena stranka) veljavno zastopal gospodarsko družbo (drugotoženo stranko) pri izvajanju procesnih dejanj pred sodiščem in je pravilno in v imenu drugotožene stranke podal odgovor na tožbo in dopolnitev odgovora na tožbo, čeprav na odgovor na tožbo in oz. na dopolnitev odgovora na tožbo (in tudi na nekatere ostale vloge in listine v spisu) poleg svojega imena in priimka ni lastnoročno zapisal in označil s pristavkom, da se je podpisal kot prokurist drugotožene stranke, se pravi v imenu in za račun drugotožene stranke in ne kot fizična oseba v svojem imenu in za svoj račun?, 2) Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo po 32. členu in prvem in tretjem odstavku 35. člena ZGD-1, ko nista presodili, da mora prokurist gospodarske družbe (prvotožena stranka), kadar v imenu gospodarske družbe (drugotožena stranka) poda pisni odgovor na tožbo v imenu drugotožene stranke (tožba pa se nanaša na ugotovitev obstoja pogodbenega razmerja med tožnikom in toženima strankama, ki bo za drugotoženo stranko, v imenu katere je pogodbo podpisala in sklenila prvotožena stranka kot prokurist, v primeru ugodne sodbe za tožnika, imela za posledico obvezo odtujitve nepremičnin v lasti drugotožene stranke po vnaprej določeni pogodbeni ceni v korist tožnika), že v času podaje pisnega odgovora na tožbo sodišču (ali najkasneje po pozivu sodišča za dopolnitev vloge), pridobiti in sodišču predložiti pisno in veljavno pooblastilo za vložitev odgovora na tožbo, podpisano s strani zakonite zastopnice drugotožene stranke, ki drugotoženo stranko dejansko zastopa in dejansko oblikuje njeno voljo, v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 35. člena v povezavi z 32. členom ZGD-1 še posebej, če pri tem zakonita zastopnica drugotožene stranke trdi, da glede odgovora na tožbo, kakor tudi glede sklenitve sporne pogodbe med tožnikom in drugotoženo stranko, oziroma v zvezi s posli z nepremičninami družbe in pravnih zadevah družbe na splošno, ni nikoli oblikovala poslovne volje družbe (ampak je poslovno voljo oblikoval prokurist) in ni zastopala družbe, prav tako pa prokuristu nikoli ni izdala nobenega pisnega pooblastila?; 3) Ali sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko nista presodili, da je pri ravnanju tožene stranke šlo za nedopusten konflikt interesa med prvotožečo stranko in toženo stranko, oziroma zlorabo zasebnih nepremičninskih interesov prvotožeče stranke s strani tožene stranke, v nasprotju z določili Zakona o nepremičninskem posredovanju (v nadaljevanju ZNPosr), saj toženca, kot nepremičninska posrednika nista delovala v izključnem interesu naročnika družbe K., d. o. o., oziroma njenega zakonitega zastopnika, oziroma prvotožeče stranke, čeprav sta njegove nepremičninske interese poznala, ampak sta nepremičninski interes in zaupne informacije tožnika zlorabili zaradi izsiljevanja prodaje nepremičnin po višjih cenah oziroma za svoje potrebe?; 4) Ali je podana kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sta sodišči šteli, da je zakonita zastopnica drugotožene stranke pravilno in veljavno naknadno odobrila procesna dejanja (odgovor na tožbo in dopolnitev odgovora na tožbo) opravljena v imenu druge toženke s strani prokurista, pri čemer pa zakonita zastopnica sicer po lastnih navedbah podanih pred sodiščem, v pravnih zadevah druge toženke in v zadevah v zvezi z nepremičninami druge toženke ni zastopala in zato nikoli ni oblikovala prave in resnične volje druge toženke v teh zadevah, ampak je to voljo v resnici oblikoval prokurist sam, pri tem pa naj bi bila odobritev odgovora na tožbo s strani zakonite zastopnice druge toženke, podana tudi po roku za odgovor na tožbo, v posledici pa ni bila izdana zamudna sodba? in 5) Ali sta sodišči kršili ZPP, ko nista opredelili razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so bili ti razlogi nejasni, ko: a) sta dvomili v pričanji prič (C. A. in D. D., sicer sina in hčerke prvotožeče stranke) le na osnovi sorodstvenih povezav s tožnikoma, nista pa se sodišči opredelili, zakaj iz istega razloga, na osnovi sorodstvenih povezav, nista podvomili v pričanje F. F., ki je žena prvotožene stranke in zakonita zastopnica drugotožene stranke?; b) se nista opredelili do navedb prvotožene stranke, da je bila odločitev o nakupu nepremičnin ... sprejeta v soglasju med njim in zakonito zastopnico druge toženke, medtem ko je zakonita zastopnica druge toženke povedala, da z nakupom ni bila seznanjena in da je o vseh pravnih zadevah in zadevah v zvezi z nepremičninami odločal in poslovno voljo oblikoval v družbi druge toženke izključno prokurist oziroma prvotožena stranka, ki pa za to ni imel pooblastil zakonite zastopnice?; c) se nista opredelili o številnih, s strani tožnikov zatrjevanih nedoslednosti v zatrjevanjih obeh tožencev, prav tako pa sodišči nista jasno in nedvoumno obrazložili, zakaj izpovedi tožnikov in pričam D. D., C. A., H. H., G. A., nista verjeli?; č) se nista opredelili o zatrjevanem naravnem in logično izkustvenem dejstvu, da sta se tožnika zanesla na ustno sklenjen fiduciarni dogovor, kakor tudi ne, da je teža naravnega zakona po ohranitvi domačije in da ni bilo razumno za pričakovati, da bi tožnika in njuna sorodnika na dražbo pripustili tretje osebe, same pa se dražbe ne bi udeležili, če ne bi obstajal fiduciarni dogovor?; d) se nista opredelili glede zatrjevanega konflikta interesov in nedovoljene vloge in ravnanja tožencev kot nepremičninskih posrednikov, ki sta v svojem imenu in za svoj račun odkupila nepremičnine, ki so bile v interesu njunega naročnika, nato pa jih kljub predhodno dogovorjenimi pogoji in kupnini z naročnikom iz fiduciarnega dogovora, nista želela prodati naročniku, ampak sta jih pričela prodajati na trgu?; e) ko so razlogi za sodbo iz obrazložitve prvostopenjske sodbe sami s seboj v nasprotju, saj je prvostopenjsko sodišče v točki 28 obrazložitve zapisalo, „da glede na ugotovljena neskladja in nedoslednosti med trditvami in izpovedbami tožnikov, ko je ravno zaradi njih sodišče podvomilo v njuni izpovedbi in posledično v resničnost njunih trditev, ni moglo slediti izpovedbam navedenih prič ravno o tem, kar sta jima povedala ravno tožnika sama“, medtem ko je v 31. točki obrazložitve iste sodbe sodišče glede izpovedi tožnikov zapisalo: „sicer sta bili njuni izpovedbi v večji meri skladni, vendar kot že navedeno ob upoštevanju vseh okoliščin, jima ni moglo slediti.“

V predlogu predlagatelja navajata, da odločitev sodišča v zvezi s prvima dvema vprašanjema odstopa od prakse Vrhovnega sodišča oziroma da sodna praksa višjih sodišč ni enotna. Navajata, da prokurist v odgovoru na tožbo in v dopolnitvi odgovora na tožbo poleg svojega podpisa ni pripisal pristavka prokurist, iz katerega bi bilo razvidno, da je podpis podal kot prokurist v skladu z drugim odstavkom 38. člena ZGD-1. Po mnenju predlagateljev to pomeni, da se je podpisal v svojstvu fizične osebe. Pristavek, da se nekdo podpisuje kot prokurist, zahteva že sam zakon, prav tako pa je njegov namen tudi smiseln in življenjski, saj je v pravnem prometu treba ločiti, kdaj se neka oseba podpisuje kot pooblaščenec družbe, kdaj pa se podpisuje kot fizična oseba v lastnih zadevah. Nadalje navajata, da bi ugoditev tožbi imela za posledico, da bo morala druga toženka na podlagi pravnomočne sodbe odsvojiti svoje nepremičnine, ZGD pa v 35. členu izrecno predpisuje, da prokurist nima upravičenj za odsvojitev nepremičnin, razen če je za to posebej pooblaščen. Po mnenju predlagateljev bi moral prvi toženec predložiti ustrezno pisno pooblastilo zakonitega zastopnika druge toženke k odgovoru na tožbo, tega pa ni storil niti kasneje med postopkom. To bi moralo imeti za posledico izdajo zamudne sodbe za drugo toženko. Trdita, da je stališče sodišč, da lahko prokurist, kljub popolnemu izostanku poslovne volje s strani zakonitega zastopnika, to nadomesti sam, v nasprotju z materialnim pravom. V zvezi s tretjim vprašanjem navajata, da sodišči nista odgovorili na eno od bistvenih tožbenih zatrjevanj, in sicer, da sta toženca izigrala fiduciarni dogovor ter ravnala v nasprotju z določbami 17. in 21. člena ZNPosr, saj je med prvim tožnikom kot naročnikom in tožencema, ki sta nepremičninska posrednika, obstajal konflikt interesov.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 434/2017
• VSL sklep I Cpg 1536/2013
• VSL Sklep I Cp 2286/2019