VSRS Sklep II Ips 56/2021

Jedro

Res je sicer, da v sodni praksi velja stališče, da če oškodovanec opusti pravno varstvo, s katerim lahko uveljavi odpravo posledic protipravnega ravnanja nosilca oblasti, ima ta opustitev učinek pretrganja vzročne zveze (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 827/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007). Vendar pa to pravilo ni absolutno - vprašati se je treba, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi konkretno dosegel odstranitev protipravnega ravnanja in njegovih posledic.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnica odškodninsko toži državo za napako državnega organa (sodišča) – z založitvijo oporoke. Bistvo spora je v tem, ali bi moral oporočni dedič pred vložitvijo tožbe zaradi odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS to škodo skušati vsaj zmanjšati z vložitvijo dediščinske tožbe, kot ga je poučilo zapuščinsko sodišče.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen. Obrazložilo je, da se dediščinska in odškodninska tožba ne izključujeta, ugotovilo pa je, da je zapuščinsko sodišče ravnalo v skladu z 222. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ter dediča napotilo na uporabo 141. člena ZD. Tožnica toži na drugi pravni podlagi, vendar po mnenju sodišča 222. člen ZD ni namenjen primerom, kot je obravnavani. Zakon predvideva poseben postopek sestave in hrambe oporoke. Skladno s Sodnim redom se po opisu zadeve ob uvedbi zapuščinskega postopka ugotovi, ali sodišče hrani zapustnikovo oporoka. Te določbe se niso upoštevale, saj je sodišče v sklepu o dedovanju zmotno ugotovilo, da pokojni oporoke ni napravil. Sklicuje se na 26. člen Ustave RS, izpolnjen pa je tudi dejanski stan in 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče ob smrti pokojnega ni preverilo, ali hrani njegovo oporoko. Posledično je pravni prednik tožnice prejel manj, kot bi na podlagi oporoke. S tem obstaja tudi vzročna zveza, saj bi, če ne bi bilo takega ravnanja sodišča, oporočni dedič prejel višjo kupnino za podedovano premoženje. Oporočni dedič ni z ničemer prispeval k nastanku škode. Najdba oporoke ga je zelo prizadela. V skladu s sodno prakso se od oškodovanca ne zahteva nesorazmernih naporov in žrtvovanja. Pravni prednik tožnice bi moral vložiti dediščinsko tožbo zoper dva brata po dvajsetih letih od smrti zapustnika. Izid pravde bi bil zelo negotov, saj so bili dediči nesporno dobroverni in zakoniti posestniki zapuščine vse do najdbe oporoke. Ta potek časa lahko predstavlja utemeljen ugovor priposestvovanja. Dediči so premoženje že prodali občini. Predmeta zapuščine torej ni več.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poudarja, da je odškodninska odgovornost države subsidiarna in skrajno sredstvo. To terja izčrpanje vseh pravnih možnosti, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje. Pravni prednik tožnice je bil poučen, da lahko kot oporočni dedič svoje pravice iz pozneje najdene oporoke uveljavlja v pravdi, opozorjen je bil na 222. in 141. člen ZD. Od sodedičev ni uveljavljal svojih pravic iz oporoke in zato ne more zahtevati odškodnine od države. Če oškodovanec opusti pravno varstvo, s katerim lahko uveljavi odpravo zatrjevane protipravnosti, in nosilca oprosti, ima ta oprostitev učinek pretrganja vzročne zveze.

Sklep o dopustitvi revizije

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 376/2020 z dne 10. 2. 2021 revizijo dopustilo glede vprašanja: „Ali je zaradi opustitve vložitve dediščinske tožbe po 141. člena ZD nasproti sodedičem pokojnega prišlo do pretrganja vzročne zveze med nepravilnim ravnanjem državnega organa in vtoževano škodo.“.

5. Ugotovljeno dejansko stanje:

‒ Sodišče je založilo oporoko tožničinega pravnega prednika (zapustnik) in kot dediča drugega dednega reda po zakonitem dedovanju razglasilo njegovih pet bratov, med drugim brata A., pokojnega tožničinega očeta.

‒ Zapustnik je umrl 9. 11 1996.

‒ Pokojni pa je s svojim premoženjem oporočno razpolagal in svojo oporoko zapisano na sodišču leta 1981 dal v sodno hrambo pri navedenem sodišču. Oporoka je bila založena in jo je sodišče našlo ter razglasilo šele 27. 10. 2016, o čemer je obvestilo dediče in jih poučilo o možnosti uveljavljanja svojih pravic v pravdi.

‒ Po oporoki bi tožničin oče dedoval ½ zapuščine, po zakonitem dedovanju pa mu je pripadlo le 1/5 zapuščine, obstoječe iz polovičnega solastninskega deleža zapustnika na nepremičninah k. o. ... (poleg tega nekaj malega gotovine in nekaj delnic).

‒ Tožnica zahteva denarno odškodnino glede na doseženo kupnino s prodajo podedovanih nepremičnin Občini ... v letu 2010; gre za razliko med velikostjo dednih deležev po zakonitem dedovanju v primerjavi z oporočnim.

‒ Tožničin oče ni uveljavljal dediščinske tožbe iz 141. člena ZD zoper sodediče.

Povzetek revizijskih navedb

6. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v okviru dopuščenega vprašanja. Predlaga, naj se reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

7. Poudarja, da zapuščinsko sodišče ni ravnalo v skladu s pravili poslovanja z oporoka, dano v sodno hrambo. Namen sodne hrambe je bil pričakovana večja varnost in zanesljivost, da bo oporočna volja upoštevana. To pričakovanje se je izjalovilo zaradi napake pri delu sodnika in sodnega osebja in je zato oblastna protipravnosti nedvomno podana. Pritožbeno sodišče je materialnopravno nepravilno odgovorilo na vprašanje, ali bi v konkretnem primeru lahko tožnica oziroma njen oče zahtevala uresničitev oškodovančeve dolžnosti varovanja načela subsidiarnosti na podlagi odškodninske odgovornosti države za protipravnost z vložitvijo dediščinske tožbe proti sodedičem. Pravilo subsidiarnosti namreč ni absolutno. Vprašati se je treba, ali bi imel oškodovanec v konkretnem primeru na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi dosegel pričakovano pravno varstvo in saniral lastno škodo, obenem pa tako tudi saniral nezakonitost in protipravnost ravnanja državnega organa. Oškodovancu se ne sme nalagati obveznosti, ki bi bile nesorazmerne in neživljenjske. Obveznost vložitve dediščinske tožbe je za tožnico obremenjujoče in tvegano, postavlja jo v bistveno slabši položaj v primerjavi s stanjem, če napake sodišča ne bi bilo in je nesorazmerna z nizko denarno vrednostjo, ki jo zahteva od tožene stranke. Pravda proti sodedičem bi bila neuspešna zaradi ugovora priposestvovanja, nedvomno dobrovernih dolgoletnih posestnikov zapuščine, povezana z večjimi stroški, izrazitim poslabšanjem sorodstvenih odnosov in v primeru neobstoječe zapuščine in prisojene denarne odmene slednja lahko tudi neizterljiva.

O navedbah tožene stranke v odgovoru na revizijo

8. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na revizijo pritrjuje presoji nižjih sodišč in predlaga zavrnitev revizije. Zahteva tudi povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo. Sklicuje se na 26. člen Ustave RS ter 131. člen in 148. člen OZ. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, po katerem je treba upoštevati utrjena stališča sodne prakse, da so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne. Odškodninska odgovornost za oblastno protipravnost je subsidiarna. Gre za skrajno sredstvo. Treba je izčrpati pravna sredstva. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012, II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011, III Ips 105/2007 z dne 24. 3. 2009, II Cp 1349/2011 z dne 8. 12. 2011 ter sodbo in sklep II Cp 260/2011 z dne 26. 5. 2011, oboje Višjega sodišča v Ljubljani, po katerih ima napotitev na vložitev pravnega sredstva tudi učinek pretrganja vzročne zveze. Oškodovančeva dolžnost je tudi preprečitev in zmanjševanje škode. Tožničin pravni prednik je imel tudi možnost zahtevka za obnovo postopka iz 224. člena ZD. Tudi ni postavil kakšnih izvensodnih zahtevkov zoper dediče in je zato treba šteti, da je po izteku rokov sprejel dedovanje na podlagi zakona. Z opustitvami je pretrgal vzročno zvezo oziroma preusmeril del vzročne zveze med škodnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Sklicuje se tudi na tožnične izpovedbe na naroku dne 11. 10. 2019. V nasprotju z načeli obveznosti in poštenja bi bilo, da bi znotraj širše družine med sodediči, sobrati, ki so se dobro razumeli in so spoštovali, ostala celotna vredna zapuščina, medtem, ko naj bi razliko v vrednosti med zakonitim in oporočnim dedovanjem plačala država. Treba je tudi razlikovati med vzročnostjo za škodni dogodek in vzročnosti za odvzem nastale škode. Tudi ni podana protipravnost, saj je Okrajno sodišče v Lendavi tožničinega pravdnega prednika pravočasno obvestilo o razglasitvi oporoke in o njegovih pravnih možnostih za odpravo nastalega prikrajšanja. Sklicuje se na svoje stališče iz pritožbe, da se izkažejo kot nesprejemljivi razlogi prvostopenjskega sodišča, ko povzema tožničine prepozne trditve iz pripravljalne vloge z dne 27. 11. 2019, ki jo je sodišče predložilo po končani glavni obravnavi, da od oškodovanca ni mogoče terjati nesorazmernih naporov in žrtvovanja in da bi v primeru tožbe tožničinega pravdnega prednika imela njegova neopravičeno obogatena sodediča na voljo ugovor priposestvovanje. Prvostopenjsko sodišče je zato odločitev oprlo na nezatrjevane oziroma prepozna navedena in nedokazana dejstva in s tem kršilo določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ima vpliv na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

Odločitev o reviziji

9. Revizija je utemeljena.

10. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Vsebina revizije je v okvirih dopuščenega vprašanja.

11. Vprašanje protipravnosti ravnanja države je v konkretnem primeru pravnomočno rešeno in ni predmet revizijskega preizkusa. Ostala je le še revizijska presoja vprašanja pretrganja vzročne zveze med takim ravnanjem in nastalo škodo zaradi opustitve vložitve tožbe iz 141. člena ZD pravdi, na katero je bil tožničin pravni prednik napoten, zaradi založene oporoke. Tu sta stališči sodišča prve in druge stopnje diametralno nasprotni. Sodišče druge stopnje odkloni utemeljenost odškodninskega zahtevka in se sklicuje na stališča sodne prakse, po kateri v primeru, če oškodovanec opusti pravno sredstvo, s katerim lahko uveljavi odpravo zatrjevane protipravnosti nosilca oblasti, ima ta opustitev učinek pretrganja vzročne zveze (odločbe II Ips 879/2008, II Ips 1014/2007 in III Ips 105/2007). Sodišče prve stopnje pa posveti pozornosti tudi drugim okoliščinam; ugotavlja, da bi pravni prednik tožnice moral vložiti dediščinsko tožbo zoper dva brata po dvajsetih letih od smrti zapustnika. Izid takšne pravde bi bil zelo negotov, saj so bili dediči nesporno dobroverni in zakoniti posestniki zapuščine vse do najdbe oporoke. Potek časa lahko predstavlja utemeljen ugovor priposestvovanja, pri čemer velja deset letni rok. V tem času so dediči s premoženjem tudi razpolagali, saj so pred najdbo oporoke nepremičnino prodali občini in predmetov zapuščine torej ni več, oporočni dedič pa bi moral postaviti denarni zahtevek. Dva brata bi morala poravnati razliko od svojega premoženja, ta razlika pa ni nastala po njuni krivdi. Tako prelaganje odgovornosti bi bilo nepravično in nesorazmerno za sorazmerno nizek denarni znesek, ki lahko bremeni toženko. Oporočni dedič se je na ta način z nevložitvijo dediščinske tožbe sicer odpovedal oporočnemu dedovanju, kar pa ne pomeni, da ne obstaja odškodninska odgovornost države.

12. Sodišče druge stopnje predvsem poudarja načelo odškodninske odgovornosti države, ki je subsidiarna in zato skrajno sredstvo. To posledično pomeni izčrpanje vseh pravnih možnosti, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje. Če ima oškodovanec na voljo pravna sredstva, s katerim lahko odpravi posledice protipravnega ravnanja, je upravičen samo do škode, ki jo tudi vložitev tega pravnega sredstva ne bi odpravila (sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/2017 in II Ips 79/2019). Takšno stališče pa je v spornem primeru ob zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje po stališču revizijskega sodišča lahko prestrogo. Res je sicer, da v sodni praksi velja stališče, da če oškodovanec opusti pravno varstvo, s katerim lahko uveljavi odpravo posledic protipravnega ravnanja nosilca oblasti, ima ta opustitev učinek pretrganja vzročne zveze (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 827/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007). Vendar pa to pravilo ni absolutno - vprašati se je treba, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi konkretno dosegel odstranitev protipravnega ravnanja in njegovih posledic.¹ Tudi v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki mehčajo oziroma celo odpravljajo kategoričnost pravila subsidiarnosti. Sodišče druge stopnje se do pravno relevantnih trditev o potencialnem priposestvovanju sodedičev, ki bi lahko s potrebno verjetnostjo vplivale na neuspeh dediščinske tožbe, če bi bila ta vložena, ni opredelilo. Prav tako v razlogih izpodbijane sodbe ni odgovora na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da spornega dela zapuščine ni več, saj so ga dediči prodali že v letu 2010, kar prikrajšanemu dediču sploh odvzema podlago za vložitev dediščinske tožbe (141. člen ZD). Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar pomeni, da pred njim tudi niso bile posledično ugotavljane vse pravno upoštevne okoliščine.

13. Glede na povedano je bilo treba reviziji ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (3. odstavek 380. člena ZPP). V novem postopku se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti do zgoraj pred njim neobravnavanimi pravno relevantnimi okoliščinami ter tudi do toženkinega procesnega ugovora o prepoznem tožničinem sklicevanju na neučinkovitost dediščinske tožbe zaradi navedenih okoliščin. V tem delu je ostala pritožba tožene stranke zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je ta na to opozarjala, neizčrpana.

14. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj naslednje odločbe VSRS: sklep II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019; šestnajsti odstavek, sodbo II Ips 198/2008 z dne 19. 2. 2019; štirinajsti odstavek ter sodbo II Ips 79/2019 z dne 6. 2. 2020. V slednji se sicer možnosti glede odškodninske tožbe ne omenja, vendar pa je obstajala. Glede pretrganja vzročne zveze zaradi opustitve možnosti pravnih sredstev je Vrhovno sodišče navedlo: „To pravilo ni absolutno (II Ips 198/2008 z dne 19.2.2019, 14 odstavek) – vprašati se je treba, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi in concreto dosegel odstranitev protipravnega ravnanja in njegovih posledic. Če bi bilo mogoče sanirati nezakonitost, bi bila s tem nujno odpravljena tudi protipravnost. Pretirano, celo absurdno bi bilo v konkretnem primeru od tožnika zahtevati, da podvomi v nedvoumno, čeprav napačno zagotovilo zapuščinskega sodišča, da oporoke ni v sodni hrambi in vloži pritožbo zoper sklep o dedovanju. Tudi če bi, hipotetično gledano, to storil, mu glede na ugotovitev sodišča in dejstvo, da je bila oporoka najdena šele v letu 2015, v pritožbenem postopku, v katerem s pritožbo ni mogel uspeti, ne bi mogla biti zagotovljena celovita in učinkovita sodna kontrola. Zmotno misleč da oporoka ni v sodni hrambi, je tožnik razumno razpolagal s pravicami v zapuščinskem postopku tako, da je sklenil dedni dogovor, saj je neutemeljeno lahko podvomil, ali je pokojnica sploh napravila veljavno oporoko, in če, v čigavo korist: Nesorazmerno, neživljenjsko bi mu zato bilo naložiti breme, da obstoj oporoke s tožbo uveljavlja v pravdi. Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, je torej pritrdilen: podana je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem državnega organa in škodo, ki jo v tem postopku uveljavlja tožnik.“.

Datum zadnje spremembe:

03.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 376/2020
• VSRS Sodba II Ips 79/2019
• VSM Sodba I Cp 498/2021