VSRS Sklep I Up 136/2021

Jedro

Iz določbe tretjega odstavka 10. člena ZInfP izhaja, da organ oziroma zavezanec za dostop do informacij javnega značaja ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Že zakonodajalec je torej določil, da ima tožba zavezanca zoper odločitve Informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek, kar je izjema in ne pravilo.

Sprožitev upravnega spora ima torej v obravnavanem primeru suspenzivni učinek. Zaradi sproženega upravnega spora pritožnik ni dolžan izvršiti izpodbijane odločbe, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj se izpodbijanega akta med upravnim sporom ne sme prisilno izvršiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Informacijski pooblaščenec je z odločbo, št. 090-69/2021/5 z dne 9. 4. 2021, pritožbi prosilke družbe A., d. o. o., ugodil in odločbo tožnika, B., d. o. o., št. 1/2021 z dne 20. 1. 2021, odpravil ter odločil, da mora tožnik prosilki v roku 31 dni od prejema odločbe posredovati fotokopijo dokumenta z naslovom "Pregled sklenjenih pravnih poslov za svetovalne storitve, odvetniške storitve, avtorske pogodbe in druge pravne posle, s katerimi se dosega enak učinek za obdobje od 13. 1. 2015 do 31. 8. 2020". Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, v kateri zahteva, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se izvršitev izpodbijane odločbe Informacijskega pooblaščenca začasno zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da je predlagana začasna odredba neutemeljena, in sicer zato, ker je tožnik kot zavezanec po določbah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca sprožil upravni spor, vložena tožba zavezanca zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca pa ima že po samem zakonu suspenzivni učinek in odlaga izpolnitev naložene obveznosti do pravnomočnosti odločbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve njegovih ustavnih pravic. Navaja, da je v konkretnem primeru nujno potrebno začasno vzpostaviti stanje, ki zagotovi učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, da se prepreči nastanek težko popravljive škode, ki bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Poudarja, da na podlagi ZUS-1 sodišče lahko izda začasno odredbo, s katero se zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Tak začasen ukrep sodišča je vezan na tek upravnega spora. In glede na to, da je on sam vložil tožbo v upravnem sporu, so zato v celoti izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik je predlagal zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, torej izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.¹

8. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno sklicevalo na določbo tretjega odstavka 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP), ki določa, da je organ dolžan prosilcu skladno z odločbo informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument, zadevo, dosje, register, evidenco ali dokumentarno gradivo, če zoper odločbo informacijskega pooblaščenca ni sprožil upravnega spora. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče², da iz citirane določbe ZInfP izhaja, da organ oziroma zavezanec za dostop do informacij javnega značaja ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Že zakonodajalec je torej določil, da ima tožba zavezanca zoper odločitve Informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek, kar je izjema in ne pravilo. Tožba v upravnem sporu namreč nima suspenzivnega učinka, razen v primerih, ko poseben zakon določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1).

9. Pritožnik je zavezanec za dostop do informacij javnega značaja in je tudi tisti, ki je sprožil predmetni upravni spor. Sprožitev upravnega spora ima torej v obravnavanem primeru suspenzivni učinek. Zaradi sproženega upravnega spora pritožnik ni dolžan izvršiti izpodbijane odločbe, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj se izpodbijanega akta med upravnim sporom ne sme prisilno izvršiti.

10. Pritožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da so kljub določbi tretjega odstavka 10. člena ZInfP v celoti izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi ter da je treba predlagano začasno odredbo nujno izdati, da se prepreči nastanek težko popravljive škode, pri čemer pa ne konkretizira, zakaj naj bi bila izdaja začasne odredbe potrebna glede na v zakonu določen suspenzivni učinek upravnega spora, niti kakšna škoda naj bi mu nastala, glede na to, da izpodbijane odločbe ni dolžan izvršiti. Prav tako pritožnik ne konkretizira, katere ustavne pravice naj bi mu prvostopenjsko sodišče kršilo z izdajo izpodbijanega sklepa, kršitev zgolj pavšalno zatrjuje, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ne more opredeliti.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Tako sklepi Vrhovnega sodišča I Up 72/2016 z dne 30. 3. 2016, I Up 127/2009 z dne 2. 4. 2009, I Up 88/2020 z dne 5. 8. 2020, I Up 18/2020 z dne 19. 2. 2020, I Up 216/2019 z dne 18. 12. 2019, I Up 127/2009 z dne 2. 4. 2009 in drugi.
² Ibidem.

Datum zadnje spremembe:

26.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 88/2020
• VSRS Sklep I Up 18/2020
• VSRS Sklep I Up 151/2020