VSRS Sodba IV Ips 36/2020

Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper odločitev organa, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, da ne bo vložil obdolžilnega predloga pred sodiščem (drugi odstavek 103. člena ZP-1), je dovoljena.

Okoliščina, da policija v roku 24 ur ne pride na kraj nesreče prve kategorije, ne predstavlja okoliščine, ki izključuje postopek o prekršku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z odločitvijo Policijske uprave Ljubljana, da obdolžilnega predloga zoper kršitelja ne bo vložila, storjena kršitev po 3. točki 156. člena v zvezi s 3. alinejo četrtega odstavka 51. člena in drugim odstavkom 103. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Grosuplje je z uradnim zaznamkom 2240-2/2019/7 z dne 14. 5. 2019 odločil, da na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ne bo izdal odločbe o prekršku zoper kršitelja A. B. za prekrška po petem odstavku 37. in petem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). O odločitvi je A. C., ki je predlagal začetek prekrškovnega postopka, obvestil z dopisom z dne 14. 5. 2019. Policijska uprava Ljubljana je na podlagi predloga A. C. kot organ, ki po zakonu nadzoruje delo prekrškovnega organa, dne 19. 7. 2019 odločila, da obdolžilnega predloga ne bo vložila.

2. Zoper tako odločitev je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Navaja, da je odločitev, ki jo je na podlagi drugega odstavka 103. člena ZP-1 sprejela Policijska uprava Ljubljana, po izrecni opredelitvi iz citirane določbe dokončna. ZP-1 se pri tem pojmu očitno zgleduje po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki na podlagi prvega odstavka 224. člena za dokončno šteje odločbo, zoper katero zakon ne dopušča rednega pravnega sredstva. Pri izpodbijani odločitvi gre po vsebini in učinkih za akt, ki ima naravo odločbe, izdane na drugi stopnji, in zato ustreza pogojem za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kot so določeni v prvem odstavku 169. člena ZP-1. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da je prekrškovni organ Policijska postaja Grosuplje svojo odločitev, da zoper kršitelja ne bo izdal odločbe o prekršku, utemeljil z ugotovitvijo, da ni dokazano, da je prekršek storil kršitelj. Policijska uprava Ljubljana pa je svojo odločitev oprla na 3. alinejo četrtega odstavka 51. člena ZP-1, ker da so podani razlogi, ki izključujejo pregon. Po določbi drugega odstavka 111. člena ZPrCP mora policist priti na kraj prometne nesreče I. kategorije in ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, če ga o njej obvesti udeleženec prometne nesreče, v roku 24 ur od nastanka nesreče. Policija je bila o nesreči obveščena šele po poteku 24 ur, kar po stališču Policijske uprave Ljubljana predstavlja razlog za izključitev pregona. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti meni, da taka odločitev nima podlage v ZP-1. Pravica oškodovanca do vložitve predloga iz prvega odstavka 50. člena ZP-1 namreč ni vezana na obvestilo po 111. členu ZPrCP. Navedena določba nima narave časovne omejitve, ki bi bila primerljiva z zastaranjem, na način, da zamuda navedenega roka izključuje pregon. Gre za dva različna instituta, pri čemer predpisano dolžnostno ravnanje prekrškovnega organa ne vpliva na pravico do vložitve predloga za začetek postopka o prekršku. Ni mogoče utemeljevati, da zaradi preklica obvestila o nesreči, do česar je prišlo v predmetni zadevi, prekrškovni organ prekrška po predlogu ali uradni dolžnosti ne bi smel obravnavati. Obvestilo o nesreči v smislu 111. člena ZPrCP ima drugačen pomen kot predlog oškodovanca za začetek prekrškovnega postopka, zato ni mogoče sklepati, da je bila pravica za podajo predloga že konzumirana z obvestilom o nesreči. Prav tako iz zakona ne izhaja, da bi preklic obvestila pomenil izključitev kasnejše pravice oškodovanca v smislu njegove vnaprejšnje odpovedi vložitvi predloga po ZP-1. Ker zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga v škodo osebe, obravnavane v zvezi z vloženim predlogom za začetek prekrškovnega postopka, vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je z odločitvijo podana kršitev iz 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s 3. alinejo četrtega odstavka 51. člena in drugim odstavkom 103. člena ZP-1.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo kršitelju, ki je odgovor podal po svoji pooblaščenki Ili Zupančič, odvetnici v Ljubljani. V odgovoru navaja, da predlagatelj A. C. ni oškodovanec, pač pa je to družba A., d.o.o., ki je lastnica v nesreči udeleženega vozila. A. C. ne more biti predlagatelj postopka o prekršku. Podaja še navedbe o okoliščinah nesreče. Kraja nesreče kršitelj ni zapustil, saj na cestišču zaradi prometa ni mogel ustaviti, zato je A. C. počakal pri cerkvi v naselju. Udeleženca se poznata, zato navedbe o tem, da ni izpolnil obveznosti posredovanja podatkov, niso utemeljene. Policisti so predlagali, naj sama izpolnita evropsko poročilo, odločanje o krivdi pa sta prepustila zavarovalnici. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. V predmetni zadevi je A. C. kot oškodovanec na podlagi določbe 50. člena ZP-1 podal predlog za izvedbo postopka o prekršku zoper A. B. Prekrškovni organ Policijska postaja Grosuplje je odločitev, da ne bo izdala odločbe o prekršku, skladno s petim odstavkom 51. člena ZP-1 sprejela tako, da je odločitev ter razloge zanjo zaznamovala v spisu (uradni zaznamek). Na podlagi iste določbe je o odločitvi in razlogih obvestila predlagatelja. Hkrati ga je poučila o njegovi pravici iz drugega odstavka 103. člena ZP-1, da lahko v 15 dneh organu, ki po zakonu nadzoruje delo prekrškovnega organa (v tem primeru je to Policijska uprava Ljubljana) predlaga vložitev obdolžilnega predloga pred sodiščem. Predlagatelj je to storil, Policijska uprava Ljubljana pa ga je obvestila, da obdolžilnega predloga ne bo vložila ter da je njena odločitev na podlagi drugega odstavka 103. člena ZP-1 dokončna.

5. Vrhovno sodišče je uvodoma moralo odgovoriti na vprašanje, ali je zahteva za varstvo zakonitosti v predmetni zadevi dovoljena. Po prvem odstavku 169. člena ZP-1 se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je kršen zakon ali predpis, ki določa prekršek. Zakon torej določa, da se lahko zahteva vloži zoper dve vrsti odločb: odločbo, izdano na drugi stopnji, in vsako pravnomočno odločbo. Predlog organu, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, za vložitev obdolžilnega predloga sodišču predstavlja neke vrste devolutivno pravno sredstvo. Odločitev prekrškovnega organa je po odločitvi Policijske uprave Ljubljana prestala instančni preizkus. Izpodbijana odločitev, na katero zakon veže učinek dokončnosti, predstavlja odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena. Na ta način je zoper odločitev tudi zagotovljena sodna kontrola zoper odločitev organa izvršne veje oblasti, zoper katero, kot rečeno, predlagatelj ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena, po vsebini pa je tudi utemeljena. Iz uradnega zaznamka Policijske postaje Grosuplje izhaja, da je A. C. dne 10. 11. 2018 Operativno komunikacijski center (v nadaljevanju OKC) obvestil, da je bil z A. B. udeležen v prometni nesreči. Obveščen je bil, da je čakalna doba približno dve uri, da pa lahko udeleženca sama izpolnita evropsko poročilo o prometni nesreči. Kasneje je A. C. ponovno poklical na OKC in sporočil, da sta se udeleženca dogovorila sama. Predlog za uvedbo postopka o prekršku je podal 28. 12. 2018 in v njem navajal, da je kršitelj na cesti Grosuplje – Turjak zapeljal na njegov vozni pas ter trčil vanj, na kraju nesreče pa ni ustavil, zato je obrnil svoje vozilo in ga izsledil pred cerkvijo v bližnjem naselju. Predlagal je uvedbo postopka zaradi prekrškov po petem odstavku 37. člena ZPrCP (vožnja z vozilom po cesti) in petem odstavku 110. člena ZPrCP (dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči). Prekrškovni organ je svojo odločitev, da postopka o prekršku ne bo uvedel, utemeljil s sklicevanjem na drugi odstavek 111. člena ZPrCP, po katerem mora policist na kraj prometne nesreče I. kategorije, tj. nesreče, v kateri je nastala samo materialna škoda, priti v roku 24 ur od njenega nastanka in ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, če ga o njej obvesti udeleženec prometne nesreče. Ker policija po predlagateljevem preklicu obvestila na kraj ni prišla in ker sta bili vozili vmes popravljeni, kraj nesreče pa spremenjen, je prekrškovni organ zaključil, da obstoja očitanih prekrškov ne more dokazati. Odločbe o prekršku zato ni izdal iz razloga po 2. alineji četrtega odstavka 51. člena ZP-1, tj. ker ni dokazano, da je prekršek storil kršitelj.

7. Policijska uprava Ljubljana se je pri svoji odločitvi o predlogu po drugem odstavku 103. člena ZP-1 sicer oprla na podobne okoliščine, vendar spremenila pravno podlago za odločitev, da zoper kršitelja ne bo vložila obdolžilnega predloga. Dejstvo, da policija na kraj nesreče ni prišla v 24 urah od njenega nastanka, po njenem mnenju predstavlja razlog, ki izključuje pregon v smislu 3. alineje četrtega odstavka 51. člena ZP-1. Pri tem se je sklicevala na obrazložitev predlagatelja zakona, Vlade RS, da je za ugotovitev dejanskega stanja v prometni nesreči zelo pomembno zbiranje dejstev in dokazov o prekršku (ogled kraja prometne nesreče, zbiranje obvestil). Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je mogoče o prekršku pravilno odločiti. Z obravnavanjem prometne nesreče I. kategorije, o kateri je policija obveščena po 24 urah, ni mogoče pravilno in popolnoma ugotoviti dejanskega stanja in s tem pravilno odločiti o prekršku. Zato bo policist, ki bo o prometni nesreči I. kategorije obveščen po 24 urah od njenega nastanka, tako prometno nesrečo samo evidentiral.¹

8. Razlogi, ki izključujejo pregon po 3. alineji četrtega odstavka 51. člena ZP-1 so poleg zastaranja lahko smrt kršitelja, imuniteta, okoliščina, da je o zadevi že pravnomočno odločeno, ali nastop trajne duševni bolezni po storitvi prekrška.² Vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti ima prav, da izostanek ogleda kraja nesreče v roku 24 ur po njenem nastanku ne predstavlja takega razloga. Take posledice ne predvideva določba drugega odstavka 111. člena ZPrCP, prav tako tudi ne ZP-1. Vlagatelj zahteve utemeljeno navaja, da okoliščina, da do ogleda kraja nesreče ni prišlo v roku 24 ur, ne predstavlja situacije, ki bi bila primerljiva z zastaranjem, tj. okoliščino, ki izključuje pregon. Pravica do podaje predloga za pregon ter z njo povezane dolžnosti prekrškovnega organa z ogledom kraja nesreče s predhodno podajo obvestila o prekršku ni pogojena niti ni izključena v primeru, da je obvestilo preklicano, kar je sicer storil predlagatelj v obravnavanem primeru. Pripisovanje takega pomena določbi drugega odstavka 111. člena ZPrCP je pravno zmotno, saj ne gre za določbo, ki bi na področju prekrškov s področja varnosti cestnega prometa urejala procesno predpostavko za pregon, pač pa primarno ureja dolžnosti policije ob prejemu obvestila o prometni nesreči I. kategorije. Izpodbijana odločitev Policijske uprave Ljubljana je tako obremenjena s kršitvijo zakona v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku (3. točka 156. člena ZP-1).

C.

9. Izpodbijana odločba Policijske uprave Ljubljana temelji na napačni presoji, da pomeni izostanek ogleda kraja prometne nesreče I. kategorije v roku 24 ur po njenem nastanku razlog, ki v smislu 3. alineje četrtega odstavka 51. člena ZP-1 izključuje pregon. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo kršitelja, zato je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je Policijska uprava Ljubljana s svojo odločitvijo, da zoper kršitelja ne bo vložila obdolžilnega predloga, ker je podan razlog, ki izključuje pregon, storila kršitev po 3. točki 156. člena v zvezi s 3. alinejo četrtega odstavka 51. člena in drugim odstavkom 103. člena ZP-1.

-------------------------------
¹ Vlada RS, Predlog Zakona o pravilih cestnega prometa z dne 26. 8. 2010, str. 123.
² Čas, P., Orel, N., v Čas P. et al (2018): Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, str. 300-301.

Datum zadnje spremembe:

22.04.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 103/2010, enako tudi IV Ips 155/2010, IV Ips 173/2010
• Sodba IV Ips 176/2010, enako tudi IV Ips 189/2010
• VSC sodba PRp 32/2017