VSRS Sodba II Ips 77/2020


pomembnejša odločba

Jedro

Povzetek instantno zbranih vaških govoric v spornem članku, ki prikazujejo popačeno sliko o "slabem jabolku" v vasi, ni ničesar prispeval k razpravi o motivih, povodu ali ozadju dejanja in s tem k razumevanju dogodka. Cilj takega navidezno informativnega novinarskega diskurza je s "pikantnimi" podrobnostmi pritegniti bralca oziroma kupca časopisa, zato ne more biti v javnem interesu.

Pri presoji prepoznavnosti osebe se ne uporablja merilo povprečnega razumnega bralca, temveč je odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna. Zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo.

Zahtevo po oblikovanju konkretnega prepovednega zahtevka je treba razlagati tako, da se ta nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo v posamičnem primeru. Zahtevek je lahko do določene mere pomensko odprt, saj bi sicer toženka svojo obveznost zlahka zaobšla tako, da bi isto sporočilo javnosti posredovala z uporabo drugih izrazov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora tožnikom v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 440,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Toženka je 18. 1. 2018 na svoji spletni strani in 19. 1. 2018 v časniku D. objavila članek z naslovom „...“, ki se je nanašal na tožnike (mater, očeta in sina). Tožniki v članku niso bili navedeni ne z imeni in priimki ne z inicialkami, a ob članku je bila objavljena fotografija njihove stanovanjske hiše. Tožniki so trdili, da je bilo z objavo nedopustno poseženo v njihovo zasebnost, čast in dobro ime, ter zahtevali umik članka in fotografije s spletne strani, prepoved bodočega objavljanja nepreverjenih podatkov iz osebnega in družinskega življenja tožnikov in fotografij v zvezi z dogodkom družinskega nasilja z dne 18. 1. 2018, ki ne pomenijo objektivnega poročanja o dogodku, in objavo sodbe, prva tožnica in drugi tožnik (mati in oče) pa tudi vsak po 4.000,00 EUR odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je toženki v zvezi z dogodkom z dne 18. 1. 2018 v bodoče prepovedalo objavo nepreverjenih podatkov iz osebnega in družinskega življenja tožnikov, s katerimi se neupravičeno posega v njihovo zasebnost in družinsko življenje, pri čemer je zahtevku prve tožnice in drugega tožnika ugodilo tudi glede prepovedi objave drugih osebnih podatkov in fotografij, ki bi omogočali njuno identifikacijo in neupravičeno posegali v njune osebnostne pravice, medtem ko je prepovedni zahtevek tretjega tožnika zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek, naj se toženki v bodoče prepove objavo podatkov tožnikov, ki niso v neposredni zvezi z dogodkom družinskega nasilja in ne pomenijo objektivnega poročanja o tem dogodku. Toženki je naložilo objavo sodbe in plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR prvi tožnici in drugemu tožniku, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2018 dalje, višji odškodninski zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevo po umiku članka, ker je bil ta umaknjen že na podlagi regulacijske začasne odredbe. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.

Sklep o dopustitvi revizije

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 665/2019 z dne 22. 5. 2020 predlogu toženke delno ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanj:

‒ Ali lahko medij v primeru storitve kaznivega dejanja, ki izvira iz sfere družinskega nasilja, poroča o vzrokih in povodih za dejanje, če vzrok in povod za dejanje izvirata iz intimne sfere storilca in žrtve?

‒ Ali je zakonita sodna odločba z abstraktnim prepovednim zahtevkom objavljanja, kot v konkretnem primeru, to je z naložitvijo prepovedi izdajatelju medija, da objavlja „nepreverjene podatke iz osebnega življenja“?

‒ Ali odločba, ki v izreku izdajatelju medija nalaga splošno prepoved objavljanja nepreverjenih podatkov iz osebnega življenja, pa pojma „nepreverjenih podatkov“ ne konkretizira niti v izreku niti v obrazložitvi odločbe, nesorazmerno posega v svobodo izražanja iz 39. člena Ustave RS (Ustava), zlasti glede na določbo Kodeksa Društva novinarjev Slovenije (Kodeks), ki izrecno dopušča objavo nepotrjenih informacij, če je na njihovo nepotrjenost opozorjeno (5. točka Kodeksa)?

‒ Ali je izpodbijana sodna odločba pravilno tolmačila standard „povprečnega bralca“ s (smiselno) ugotovitvijo, da gre za sovaščane A.?

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), izhaja:

– Toženka je 18. 1. 2018 na svoji spletni strani (https://www....com) ter 19. 1. 2018 v časniku D., katerega izdajateljica je, v rubriki Črna kronika objavila članek z naslovom „...“.

– Članek je obravnaval družinski spor v središču A. 18. 1. 2018, ki se je končal z obračunom z nožem, saj naj bi sin zabodel očeta, kateremu so pomoč najprej nudili gorski reševalci, nato pa so ga z reševalnim vozilom odpeljali v jeseniško bolnišnico.

– Uradnih podatkov o dogodku naj bi bilo malo; povzeto je bilo kratko sporočilo PU Kranj o dogodku, da so kranjskogorski policisti intervenirali v zasebnem prostoru, ker sta bila prijavljena nasilno dejanje in povzročitev telesnih poškodb, ter da sta bili v dogodku udeleženi dve osebi, od katerih je bila ena s kraja odpeljana v zdravstveno ustanovo.

– Članek je vseboval tudi izjave domačinov, da družina ni bila prav družabna in so se držali bolj zase, da se je iz hiše večkrat slišalo vpitje in da je policija pri njih že večkrat posredovala, med drugim tudi zaradi težav s hčerko.

– O tretjem tožniku je bilo zapisano, da je po navedbah domačinov komaj postal polnoleten in da je bolj mirne in tihe narave; v osnovni šoli se je držal domače vasi, nato pa je šel v šolo v B., kjer naj bi mu sprva šlo zelo dobro. Ena od sosed je povedala, da so imeli občutek, da se je v C. kot velikem mestu končno razživel. V zadnjem času pa so ga domačini, s katerimi se ni kaj dosti pogovarjal, pogosto videli postopati po vasi, posedati po klopcah s sklonjeno glavo in velikimi slušalkami na ušesih, kot da se sveta okrog sebe sploh ne zaveda. Zapletel naj bi se v slabo družbo, v kateri naj bi bile prisotne prepovedane druge, zaradi česar bi ga naj poleti prepeljali celo v bolnišnico.

– Po opisovanju domačinov, ki ga je novinarka povzela, so bili odnosi v družini že nekaj let zelo slabi, pogosti naj bi bili obiski policije in reševalcev. Poškodovani oče in sin kot domnevni povzročitelj njegovih poškodb sta bila predstavljena kot žrtvi dolgoletnega pretirano strogega odnosa mame do otrok, ki se nista smela družiti z vrstniki in nista imela dovolj svobode. Domačini so se spomnili podobnega incidenta v družini, v katerega sta bila vpletena oče in mati, ker naj bi se mati na nasvete o ravnanju z otroki pogosto odzvala ostro in celo nasilno.

– Obe objavi sta vsebovali tudi fotografijo družinske hiše tožnikov (brez vidnega naslova in hišne številke).

Presoja nižjih sodišč¹

6. Sodišče je presodilo, da članek vsebuje podatke iz osebnega in družinskega življenja tožnikov, ki škodijo njihovi časti in ugledu ter so takšne narave, da bi jih vsak povprečen posameznik želel zadržati zase in znotraj kroga družine. Članek je o prvi tožnici dajal vtis, da je pri vzgoji otrok avtoritarna, kar je razlog za njuno težavnost. Ob nasprotovanju njenemu stilu vzgoje naj bi se tožnica odzvala ostro in z nasiljem. Drugi tožnik je prikazan kot njena žrtev, pri čemer naj bi bila tožnica v odnosu do moža v nadrejenem položaju. Tretji tožnik je predstavljen kot samotar, čudak, posebnež, ki se ne zanima za okolico, brezciljno zapravlja čas in ima težave z drogo. Z objavo je toženka posegla v osebnostne pravice tožnikov, varovane s 35. členom Ustave kot tudi 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 17. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

7. Pri tehtanju med osebnostnimi pravicami tožnikov in pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave in 10. člen EKČP) je sodišče za pomembno štelo, da je šlo za novinarsko poročanje o dogodku družinskega nasilja, kar je tema v javnem interesu. Drugi in tretji tožnik sta zaradi dogodka pridobila status relativno javnih oseb, torej oseb, pri katerih je podan interes javnosti po informacijah v zvezi z določenim dogodkom. Prva tožnica v dogodku ni imela aktivne vloge, zato nima položaja relativne javne osebe, temveč pravico do anonimnosti. Poudarilo je, da je treba razlikovati med sfero intimnosti, ki je načeloma nedotakljiva, sfero zasebnega življenja, ki se odvija ob stikih z drugimi ljudmi, ter življenjem posameznika v javnosti. Objavljene informacije o tožnikih spadajo v njihovo intimno sfero. Pravici do obveščenosti javnosti bi bilo zadoščeno že z objavo informacij, s katerimi v zasebnost, čast in dobro ime tožnikov ni bilo poseženo. Zapisi o tem, da je tretji tožnik bolj mirne in tihe narave, da se je šolal v B. in da naj bi se v C. razživel, ter da je bila ob dogodku doma cela družina, niso vsebovali občutljivih podatkov iz osebnostne sfere tožnikov. Nasprotno pa niso obstajale okoliščine, ki bi upravičevale podrobno navajanje o družinskih razmerah in osebnostnih lastnostih tožnikov, saj to ni v ničemer prispevalo k odprti javni razpravi o družinskem nasilju kot družbeno pomembni temi, ampak je bil namen objave informacij le v potešitvi radovednosti javnosti, kaj bi lahko bil povod za nastanek dogodka.

8. Novinarka ni preverjala podatkov, ki jih je izvedela od mimoidočih o družinskih razmerah tožnikov in njihovem vedenju v javnosti, kar bi nedvomno morala storiti. Poleg tega Kodeks novinarjem nalaga dolžnost, da pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobijo odziv tistih, na katere se informacije nanašajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je to mogoče. Novinarka tega ni storila. Res je, da ni mogla stopiti v stik s tožnikoma, ni pa bilo ovir, da ne bi pridobila vsaj odziva tožnice. Ne glede na to, da je šlo pri objavi podatkov iz osebnega in družinskega življenja tožnikov le za mnenja sokrajanov, to toženke ne razbremenjuje.

9. Svoboda izražanja vključuje tudi objavo fotografij, ki pa lahko po drugi strani vsebujejo tudi zelo osebne ali celo intimne informacije o posamezniku in njegovi družini. Predmet članka je bil dogodek družinskega nasilja, ki se je šele zgodil in je bil v začetni fazi policijske preiskave, podkrepljen z občutljivimi informacijami o tožnikih, ki bi lahko povzročile negativen odziv javnosti. Vse to je od toženke zahtevalo večjo previdnost pri razkritju njihove identitete. Ker je objava fotografije razkrila identiteto tožnikov, je bila nedopustna. Kodeks v 18. členu novinarjem nalaga posebno zaščito žrtev družinske tragedije, kot je bil drugi tožnik, katerih identitete novinar ne sme razkriti in tudi ne objavljati materiala, ki bi k temu prispeval, če žrtev z razkritjem ne soglaša. Prva tožnica v dogodek sploh ni bila vpletena ne kot storilka ne kot žrtev, pa vendar članek razkriva občutljive podatke tudi o njenih osebnostnih lastnostih in odnosih z drugimi družinskimi člani. Zahteva tožnikov po umiku fotografije je tako utemeljena.

10. Glede prepovednega zahtevka iz 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je sodišče poudarilo, da gre za (kvazi)negatorni zahtevek, katerega bistvo je prepoved bodočega nedopustnega ravnanja, pri čemer njegova izvršitvena oblika v trenutku prepovedi ni znana. Zato je v določenem delu prepoved lahko tudi abstraktna, če je to potrebno zaradi učinkovitega zavarovanja osebnostnih pravic. Še zlasti je to utemeljeno, ko gre za prepoved objavljanja podatkov iz osebnega in družinskega življenja anonimnega posameznika, ker pravice medijev do objavljanja takšnih podatkov praktično ni. Mediji imajo legitimen interes poročati o okoliščinah iz zasebnega življenja posameznikov, ki imajo status absolutnih in relativno javnih oseb, kadar so ti podatki neizogibno in stvarno povezani z javnim delovanjem posameznika ali s kakšnim predmetom javnega pomena. Tako je utemeljen prepovedni zahtevek prve tožnice in drugega tožnika glede navajanja nepreverjenih podatkov iz njunega osebnega in družinskega življenja ter drugih osebnih podatkov in fotografij, ki bi omogočali njuno identifikacijo pri poročanju o konkretnem dogodku družinskega nasilja, s katerimi se neupravičeno posega v njuno zasebnost in družinsko življenje. Prepovednemu zahtevku tretjega tožnika pa je ugodilo le toliko, kolikor se je poročanje nanašalo na objavo nepreverjenih podatkov iz njegove osebne in družinske sfere, s katerimi se neupravičeno posega v njegovo zasebnost in družinsko življenje, medtem ko je vnaprejšnja prepoved objave drugih osebnih podatkov in fotografij pri poročanju o konkretnem dogodku družinskega nasilja, ki bi omogočali njegovo identifikacijo, tako obsegajoča in časovno neomejena, da pomeni prekomeren poseg v svobodo izražanja toženke.

11. Sodišče je prvi tožnici in drugemu tožniku za duševne bolečine² zaradi okrnitve osebnostne pravice s posegom v zasebnost prisodilo vsakemu 1.200,00 EUR odškodnine ter še vsakemu 800,00 EUR zaradi posega v čast in dobro ime.

Povzetek revizijskih navedb

12. Toženka meni, da povprečen razumni bralec, kot ga opredeljuje pravna teorija, iz prispevka ni mogel razbrati, na koga se članek nanaša, zato s člankom ni bilo poseženo v osebnostne pravice tožnikov. Stališče nižjih sodišč pomeni, da o negativnem družbenem dogodku, kot je kaznivo dejanje, ki je povezano z družinskim nasiljem, ni dopustno in zakonito poročati drugače, kot da se v celoti izogne obravnavanju okoliščin kaznivega dejanja in vzrokom ali povodom zanj, npr. glede razmer v družini žrtve in storilca. Takšno stališče je protiustavno in posega v ustavno pravico do svobodnega izražanja in pravico javnosti do obveščenosti iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Vzroki in okoliščine družinskega nasilja namreč vedno izvirajo iz intimne sfere posameznika in brez razkritja določenih osebnih okoliščin o tem ni mogoče poročati.

13. Abstrakten prepovedni zahtevek, da toženka ne sme objavljati nepreverjenih podatkov iz osebnega življenja, nima pravne podlage in prekomerno posega v ustavno pravico iz 39. člena Ustave, saj postavlja previsoko merilo za novinarjevo objavo podatkov. Sodišče je prezrlo temeljno vlogo in pomen medijev v družbi. Dokazni standardi za objave v medijih se ne smejo enačiti s tistimi, ki veljajo za obsodbo v sodnem postopku, sicer razvodeni temeljna naloga medijev (public watch dog). V konkretnem primeru je šlo za poročanje o enem najtežjih kaznivih dejanj, ki je bilo izvršeno v družinskem krogu. Poročanje v zapisanem okviru je bilo v javnem interesu. Tudi ESČP je že poudarilo pomembno vlogo medijev v demokratični družbi pri zagotavljanju neodvisnih informacij v javnem interesu, kar zajema tudi poročanje o sodnih postopkih. To potrjuje prvi odstavek 6. člena EKČP, ki določa javnost sojenja. Glede iskanja pravičnega ravnovesja med svobodo izražanja in posameznikovo pravico do zasebnosti in domneve nedolžnosti je ESČP poudarilo, da je treba vsak poseg obravnavati v luči konkretnega primera. Utemeljitev sodnih odločb meril ESČP ne izpolnjuje. Prepoved ni časovno omejena, ni vsebinsko utemeljena ter jasno in izvršljivo zapisana. Kodeks novinarju nalaga obveznosti glede obsega preverjanja podatkov pred njihovo objavo, npr. njihove verodostojnosti in pridobivanja odziva prizadetih oseb, in mu izrecno dovoljuje objavo nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, pri čemer mora na to opozoriti (5. točka Kodeksa). Toženka je temu sledila, saj je navedla vire informacij („domačini“, „sosed“). Odločbi nižjih sodišč se do tega argumenta nista opredelili.

14. Medtem ko je sodišče prve stopnje presodilo, da povprečen bralec, ki tožnikov ne pozna, na podlagi zapisanega v članku kljub objavljeni fotografiji ne bi mogel identificirati tožnikov, je ocenilo, da so vaščani A., vasi s 600 prebivalci, tožnike lahko prepoznali. Ta sklep o povprečnem razumnem bralcu je izpeljan brez vsakršne dokazne podstati, zlasti glede na pričanje tožnikov, ki so povedali, da je bil dogodek odmeven, da se je nemudoma po dogodku pred hišo zbrala policija, gorska reševalna služba in vaščani, torej so za dogodek izvedeli še pred objavo prispevka. Prav vaščani so bili tisti, ki so novinarki podali informacije, ki jih je preverjala in zapisala v sporni članek. Vse to nasprotuje pojmu povprečnega razumnega bralca, kot ga je oblikovalo sodišče. Pravno relevanten standard je standard razumnega povprečnega bralca, kar ne morejo biti le vaščani A. in najbližji sorodniki. Ob tem standardu nikakor ni mogoče zaključiti, da je članek posegel v osebnostne pravice tožnikov, saj razumni povprečni bralec tožnikov ni mogel identificirati. Javnosti je bilo razkrito kaznivo dejanje in njegove okoliščine, ne pa tožniki. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-530/14, je merilo pri vrednotenju vsebine oziroma pomena sporočila nepristranska, razumna in povprečna javnost. Povprečni bralec je nekaj vmes med izjemno sumničavim človekom in izjemnim naivnežem; je pošten in razumen ter ne dela sovražnih zaključkov na podlagi trhlih argumentov, po drugi strani pa senzacionalističnih novic ne sprejema posebej previdno ali kritično (prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1206/2015). Zakonskim standardom je zadoščeno, kot je v podobnem primeru zapisalo Ustavno sodišče (odločba Ustavnega sodišča Up-530/14), kadar vsebina članka pušča povprečnemu bralcu prostor za kritično oceno o tem, kaj se je dejansko dogajalo, pa čeprav v naslovu namiguje na to, da je nekdo storil kaznivo dejanje. Kljub naslovu besedilo članka o dejanju tretjega tožnika piše v pogojni obliki.

O navedbah tožnikov v odgovoru na revizijo

15. Tožniki v pravočasnem odgovoru na revizijo pritrjujejo presoji nižjih sodišč in predlagajo zavrnitev revizije.

O utemeljenosti revizije

16. Revizija ni utemeljena.

17. Revizija je dovoljena le v obsegu oziroma le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila predhodno dopuščena (371. ZPP). Vrhovno sodišče se tako ni opredeljevalo glede obstoja vzročne zveze med objavo v mediju in nepremoženjsko škodo tožnikov, saj glede tega konkretnega vprašanja revizija ni bila dopuščena.

18. Jedro spora v obravnavanem primeru zadeva kolizijo med pravicama tožnikov do časti in dobrega imena (varovano s 34. členom Ustave) in do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na eni ter svobodo izražanja toženke (39. člen Ustave) na drugi strani. Pravica do osebnega dostojanstva in jamstvo nedotakljivosti osebnostnih pravic varujeta posameznikovo pravico, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je v očeh družbe pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti. Pravica do zasebnosti pa posamezniku jamči, da lahko živi, kot si želi, stran od neželene javne pozornosti, ter do določene mere varuje tudi pravico vzpostaviti in razvijati odnose z drugimi ljudmi, pomembne za razvoj in uresničitev posameznikove osebnosti, zlasti na čustvenem področju.³ Zajema varstvo vseh zasebnih informacij, za katere lahko posamezniki legitimno pričakujejo, da ne bodo objavljene brez njihovega soglasja. Stopnja varstva zasebnosti je po eni strani odvisna od posameznikove družbene vloge, pa tudi od tega, na katero področje njegovega zasebnega življenja se objavljene informacije nanašajo (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Bolj kot je intimno področje posameznikovega življenja, bolj omejujoče je treba presojati posege vanj. Pravica do spoštovanja zasebnega življenja in drugih osebnostnih pravic je na evropski ravni varovana z 8. členom EKČP.⁴

19. Pravico do svobode izražanja Ustava varuje v 39. členu, na evropski ravni pa jo zagotavlja 10. člen EKČP. Gre za pravico, ki je temeljnega pomena za obstoj svobodne, demokratične družbe ter nujen pogoj za njen nadaljnji razvoj. V okviru svobode izražanja sta posebej varovani svoboda tiska in novinarskega izražanja, ki imata pri tehtanju interesov posebno težo. Mediji imajo namreč v demokratični družbi ključno vlogo javnih čuvajev (angl. „public watchdog“) in s tem dolžnost širjenja informacij o zadevah v javnem interesu. Novinarji morajo pri tem upoštevati vpliv informacij, ki jih nameravajo objaviti, na osebe, na katere se nanašajo. ESČP vedno znova poudarja, da iz svobode izražanja izhajajo tudi določene dolžnosti in odgovornosti. Pogoj za varstvo, ki ga novinarji uživajo v okviru svobode izražanja, je, da pri izpolnjevanju svojega poslanstva ravnajo v dobri veri ter si prizadevajo zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko.⁵ Razlikovati je treba med objavo dejstev o osebah javnega življenja, ki lahko prispevajo k razpravi v javnem interesu, ter poročanjem o podrobnostih iz zasebnega življenja posameznikov, ki te naloge ne izpolnjuje. Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti po podrobnostih iz zasebnega življenja drugih ali celo že(l)jo bralcev po senzacionalizmu.⁶

20. Nobena izmed v obravnavani zadevi tekmujočih ustavno varovanih pravic ni absolutna, temveč je vsaka omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Sodišče mora v vsakem primeru posebej pretehtati, kateri pravici je treba dati prednost v konkretnih okoliščinah posameznega primera. Postopek tehtanja se opravi tako, da sodišče ugotovi, za kako hud poseg v eno izmed pravic gre in kolikšen je pomen izpolnitve druge (tekmujoče) pravice, vse v luči okoliščin obravnavane zadeve (t.i. tehtanje po načelu praktične konkordance). Pri zahtevnem iskanju ravnovesja med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja so se v sodni praksi ESČP izoblikovala zlasti naslednja merila: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katero se nanaša objava in predmet objave; 3. predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina, oblika in posledice objave in 6. teža izrečenih sankcij.⁷

Izhodiščno o dopustnosti medijskega poročanja o kaznivih dejanjih

21. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, do kod sega meja dopustnega poročanja medijev o storjenih kaznivih dejanjih, natančneje, ali je dopustno poročati o vzrokih in povodih za dejanje, kadar te okoliščine izvirajo iz intimne sfere storilca in žrtve. Ob sicer jasnem načelnem izhodišču, da morajo novinarji venomer tehtati med interesom javnosti po pridobitvi določenih informacij ter pravicami obdolžencev, žrtev ali drugih vpletenih oseb, v katere z objavljenimi prispevki posegajo, enoznačnega, podrobnejšega in za vse položaje uporabnega odgovora na to vprašanje zaradi pestrosti življenjskih primerov, na katera se nanašajo poročila novinarjev o kriminaliteti, ni mogoče dati.

22. Med naloge tiska spada tudi poročanje o kaznivih dejanjih od obstoja samega suma do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Poročanje o kriminaliteti je tema v javnem interesu, saj se na ta način uresničuje odvračalna in zastraševalna vloga kazenskega prava ter javnosti omogoči nadzor nad delovanjem kazenskega pravosodja.⁸ Vendar to samo po sebi ne pomeni, da je o udeleženih osebah dopustno poročati na prepoznaven način. Vprašanju prepoznavnosti morajo mediji nameniti posebno pozornost, saj madeža, ki ga na posameznikovi podobi pusti neupravičena obtožba, tudi v primeru kasnejše oprostitve očitkov nikoli ni več mogoče izbrisati (semper aliquid haeret⁹). Mediji lahko objavijo imena, fotografije ali druge podatke osumljenca le, če upravičen interes javnosti v posameznem primeru pretehta nad interesi prizadetih oseb po zaščiti njihove identitete.¹⁰ Dopustnost prepoznavnega poročanja bo odvisna zlasti od vloge udeleženca (ali gre za storilca, žrtev, družinske člane); teže domnevnega kaznivega dejanja; stadija kazenskega postopka; in od tega, ali kot (domnevni) storilec nastopa prominentna oseba iz javnega prostora oziroma na drug način javnosti poznana oseba ali brezimen posameznik.

Dopustnost poročanja o (domnevnem) storilcu kaznivega dejanja

23. Med naloge tiska spada tudi poročanje o sumih storitve kaznivih dejanj, in ne le o pravnomočnih sodbah oziroma odprtih kazenskih postopkih; mediji in organi pregona pri odkrivanju nepravilnosti pogosto celo delujejo z roko v roki. A pri poročanju medijev o sumih kaznivih dejanj je treba ravnati skrajno previdno, npr., jasno mora biti razvidno, da gre le za sum kaznivega ravnanja; podan mora biti minimalen obseg dokazov, ki govorijo v prid resničnosti očitkov; paziti je treba, da poročanje ne pomeni vnaprejšnje obsodbe osumljenca.¹¹ Poimenska navedba osumljenca bo le redko dopustna in omejena na primere, ko bo za to podan izjemen javni interes, pri čemer bo moral novinar praviloma pridobiti tudi odziv prizadete osebe.

24. Tudi o odprtih kazenskih postopkih ni vselej dopustno poročati z navedbo polnih imen obdolžencev ali drugih okoliščin, ki bi omogočale njihovo nedvoumno prepoznavnost. Najti je treba ustrezno ravnovesje med dolžnostjo medijev po korektnem poročanju o poteku kazenskega postopka na eni strani ter ustavni zahtevi po domnevi nedolžnosti na drugi strani.¹² Novinarji morajo paziti, da se v javnosti ne ustvarja vtisa, kot da je bil obdolženec že obsojen¹³. Poročanje, ki omogoča prepoznavnost, je dopustno le, kadar gre za primere težke kriminalitete ali kazniva dejanja, ki so javnost občutno pretresla. V teh primerih je namreč obdolžence kaznivih dejanj mogoče opredeliti kot relativno javne osebe,¹⁴ ki se morajo zaradi kršitve splošno sprejetih družbenih norm odpovedati delu svoje zasebnosti ter dopustiti pisanje o vseh okoliščinah, ki bi lahko bile z vidika javnega interesa pomembne za celovito razumevanje storjenih dejanj in vseh vidikov kazenskega pravosodja.¹⁵ Pri t.i. mali kriminaliteti zaradi pomanjkanja javnega interesa poimensko poročanje praviloma ni dopustno.¹⁶

25. ESČP je že zavzelo stališče, da objava fotografij obdolžencev, ki so bili običajne osebe in ne nekdo, ki je bil že prej pod drobnogledom javnosti, kljub resnim očitkom v kazenskih postopkih ni bila dopustna, ker sama zase ni imela nobene vrednosti, in torej niso bili podani resni in utemeljeni razlogi za poseg v pravico do zasebnega življenja obdolžencev.¹⁷

26. Nasprotno je o pravnomočno zaključenih kazenskih postopkih dopustno tudi poimensko poročati, vendar ne o bagatelni kriminaliteti.¹⁸ Pa tudi to ne velja časovno neomejeno. Kasnejše poročanje o pred leti zagrešenem kaznivem dejanju bi lahko ogrozilo resocializacijo storilca, zato po poteku kazni, z izjemo najodmevnejših kaznivih dejanj, o obdolžencih poimensko načeloma ni več dopustno pisati.¹⁹ Ko interes javnosti glede konkretnega dogodka popušča, se smejo tudi njihovi storilci postopoma vrniti v anonimnost.

27. Glede obsega poročanja imajo mediji javnost pravico seznaniti z vsemi okoliščinami, ki so pomembne za razumevanje očitanega ravnanja. O odprtih kazenskih postopkih smejo poročati na podlagi dostopnih in korektnih informacij, kot so obtožnica tožilstva in informacije iz javnih zaslišanj – takih informacij jih ni treba dodatno preverjati.²⁰ O zasebnem življenju storilca je dopustno poročati pod predpostavko, da so informacije v povezavi s samim dejanjem, da razgaljajo motive ali druge pomembne okoliščine oziroma bi lahko bile pomembne za presojo storilčeve krivde.²¹

Dopusten obseg poročanja o žrtvah in sorodnikih obdolžencev

28. Dopustnosti posega v zasebno sfero obdolženca ni mogoče enačiti z dopustnostjo enakega posega v sfero žrtev in tretjih oseb. Pri informiranju javnosti je treba spoštovati zlasti pravico do zasebnosti žrtev, ki jih je treba zavarovati pred vsako publiciteto, ki bi pretirano vplivala na njihovo zasebno življenje ali dostojanstvo.²² Za razumevanje poteka dogodkov praviloma vedenje o identiteti žrtev nima večjega pomena, nedotakljivost njihove zasebnosti pa načeloma prevlada nad interesom javnosti po informiranju.²³ Posebna previdnost je potrebna, ko gre za mladoletne žrtve in žrtve spolnih kaznivih dejanj. ESČP je poudarilo, da v okviru svobode izražanja in svobode novinarskega poročanja razkritje identitete mladoletne žrtve spolne zlorabe ni varovano.²⁴ Hkrati je pojasnilo, da žrtve kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot t.i. relativno javne osebe niti v primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki so vzbudila precejšnje zanimanje javnosti. Zaradi svojega ranljivega položaja morajo namreč uživati posebno zaščito, svoboda izražanja in javnost sojenja pa ne pomenita, da mediji pri poročanju o kaznivih dejanjih niso dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo.

29. Tudi Kodeks novinarjev Slovenije kot znotraj poklicnega združenja uveljavljeni poklicni standard določa, da novinar v prispevkih o spolnih zlorabah in družinskih tragedijah ne sme razkriti identitete žrtev in njihovih svojcev, identitete storilcev pa ne sme razkriti, kadar bi s tem razkril identiteto žrtev. Enako velja za prispevke o drugih kaznivih dejanjih, če so vanje vpleteni mladoletniki. Identiteto lahko razkrije s soglasjem polnoletne žrtve (22. točka kodeksa).²⁵

30. Poseg v najobčutlivejše sfere osebnega življenja obdolžencev lahko zadeva tudi tretje osebe, ki so v teh sferah z njimi neposredno ali posredno povezane. O sorodnikih obdolžencev, ki s samim dejanjem nimajo ničesar, ni dopustno poročati na prepoznaven način. Te osebe lahko le izjemoma postanejo predmet upravičenega zanimanja javnosti, denimo zaradi pričanja v kazenskem postopku.²⁶

O uporabi navedenih izhodišč v konkretni zadevi

31. Vrhovno sodišče uvodoma ocenjuje, da je bilo poročanje o konkretnem dogodku v javnem interesu. Podan je bil sum, da naj bi tretji tožnik zabodel svojega očeta (drugega tožnika), torej sum storitve težjega kaznivega dejanja. Mediji imajo pravico in dolžnost o takšnih dogodkih seznaniti javnost, toliko bolj, kadar se zgodijo znotraj najožjega družinskega kroga. Družinsko nasilje je v Sloveniji pogosta oblika kriminalitete, obveščanje javnosti pa omogoča povečano senzibilnost na dogodke v neposredni okolici, jo nagovarja k nujnosti zaznavanja problematičnih ravnanj in pravočasnemu ukrepanju. Ozaveščanje javnosti ne poteka le preko poglobljenih, analitičnih novinarskih prispevkov, ki problematiko nasilja v družini predstavijo problemsko, temveč tudi kazuistično, s poročanjem o posamičnih zaznanih zločinih. Pristopa sta prilagojena različnemu tipu bralcev; z analitičnimi prispevki se nagovarja intelektualnega bralca, medtem je dogodkovno poročanje namenjeno manj zahtevnim bralcem. Kljub tej razliki obe vrsti poročanja služita istemu namenu – ozaveščati različne družbene sfere o družbenem problemu.

32. Toženka se v reviziji sprašuje, ali je dopustno poročati tudi o vzrokih, motivih in povodih za dejanje, kadar ti – kot je to v primerih družinskega nasilja – izvirajo iz intimne sfere obdolženca in žrtve. Vrhovno sodišče se strinja, da se v tovrstnih primerih razkritju določenega dela zasebnosti obdolženca in žrtve pogosto ne bo mogoče izogniti. Tudi o motivih, kolikor so ti v ustrezni meri razjasnjeni, je dopustno poročati. Javnost namreč pri težkih kaznivih dejanjih pogosto čuti potrebo, da bi izvedela razloge zanje in si z osmišljanjem zločinov povrnila notranji mir ter zaupanje v kazenskopravne institucije in njihovo legitimnost.

33. Sporni članek je vseboval navedbe o vseh treh tožnikih, ki imajo z vidika dejanja, ki je bilo predmet poročanja, različne položaje - tretji tožnik je bil osumljeni storilec, drugi tožnik žrtev. Tožnica v dogodku ni bila udeležena, zato ji pripada najvišja stopnja pravne zaščite pričakovane zasebnosti - pravica do anonimnosti. Poleg za javnost pomembnih informacij je članek vseboval podatke o družinskem življenju tožnikov, vzgojnih problemih oziroma neprimernih vzgojnih metodah (tožnica je bila prikazana kot oblastna in avtoritarna oseba, drugi tožnik, njen mož, in otroka pa kot njene žrtve) in o osebnih lastnostih storilca (bil naj bi čudak, brezdelnež, uživalec drog, v slabi družbi). Povzetek instantno zbranih vaških govoric v spornem članku, ki prikazujejo popačeno sliko o „slabem jabolku“ v vasi, ni ničesar prispeval k razpravi o motivih, povodu ali ozadju dejanja in s tem k razumevanju dogodka. Cilj takega navidezno informativnega novinarskega diskurza je s „pikantnimi“ podrobnostmi pritegniti bralca oziroma kupca časopisa, zato ne more biti v javnem interesu. Širjenje govoric o odnosih v družini in brskanje po intimi družine, v kateri je prišlo do tragedije, ni prispevalo k razpravi o družinski kriminaliteti, ne glede na to, ali so bralce podrobnosti iz zasebnega življenja osumljenčeve družine morebiti zanimale. Toženka se zato svoje odgovornosti ne more razbremeniti z navedbami, da je opozorila na nepreverjenost posredovanih informacij, saj je odločilno, da je za njihovo širjenje umanjkal potreben javni interes. Precej pretenciozna in brez podlage v spornem besedilu je teza toženke, da naj bi s trditvami o avtoritativni vlogi mame in njej podrejenega moža naslovila vprašanje možnega vzroka za domnevni napad sina na očeta. S temi zapisi je bilo kvečjemu insinuirano, da je bilo ravnanje tožnika posledica neprimerne vzgoje in s tem krivda za dogodek prevaljena na mamo in očeta. Takšno pisanje omalovažuje resnost problematike družinskega nasilja in ne pomeni odgovornega novinarskega dela. Poleg tega novinarka pred objavo ni skušala pridobiti odziva tožnikov (ob nedosegljivosti tožnikov bi si lahko prizadevala pridobiti vsaj odziv tožnice) ter jim je tako odvzela možnost vplivati na vsebino članka ter ponuditi ustrezna pojasnila.

O (merilu) prepoznavnosti tožnikov v spornem članku

34. Toženka v reviziji meni, da tožniki zaradi objave fotografije njihove družinske hiše povprečnemu bralcu niso bili prepoznavni. Vrhovno sodišče poudarja, da se pri presoji prepoznavnosti osebe ne uporablja merilo povprečnega razumnega bralca – to se uporablja pri presoji pomena zapisanega sporočila, ko je med strankama nestrinjanje o tem, kako je zapisano sporočilo razumel povprečni bralec,²⁷ medtem ko je pri presoji prepoznavnosti odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna.²⁸ Tako zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo. Objavljene informacije bi bile namreč lahko zanimive ravno za tak ožji krog oseb in njihova razširitev ravno v tem krogu praviloma privede do posebne škode za prizadete osebe.²⁹ Ni pa dovolj, če bi se v pisanju prizadeti prepoznal le sam oziroma bi ga prepoznala njegova najožja okolica.³⁰ Do prepoznave lahko vodi navedba inicialk, vzdevkov ali drugih razlikovalnih značilnosti – denimo funkcije, delovnega mesta, kraja prebivanja ali kombinacije teh okoliščin,³¹ zaradi katerih se identiteta osebe, o kateri se poroča, razkrije za določen krog naslovnikov. Način, na podlagi katerega je prišlo do razkritja identitete, ni bistven. Z vidika prizadete osebe so namreč različni možni pristopi, ki vodijo do razkritja njene identitete, enakovredni. Kadar o posamezniku ni dopustno poročati na prepoznaven način, je medij odgovoren tudi v primeru objave podatkov, ki so omogočali identifikacijo prizadete osebe. Za kako širok krog naslovnikov je bila identiteta razkrita, pa se upošteva pri določitvi višine odškodnine.

35. Z objavo fotografije družinske hiše in pripisom, da gre za hišo v središču A., so bili tožniki v A. in bližnji okolici zlahka razpoznavni, in to celo bolj, kot če bi se o domnevnem dejanju pisalo z uporabo inicialk udeleženih. Če bi v slednjem primeru morda še obstajal pomislek, za katero družino gre, je objava fotografije družinske hiše razblinila vsakršen dvom. Objava fotografije je tudi tistim osebam v lokalnem okolju, ki s sumom storitve kaznivega dejanja poprej niso bili seznanjeni, omogočila individualizacijo osumljenca, žrtve in celotne družine ter jim postregla s podatki iz njihovega zasebnega družinskega življenja. Ne glede na to, da je hiša pomenila kraj storitve domnevnega kaznivega dejanja, njena objava sama zase ni imela nobene informacijske vrednosti in ni prispevala k objektivnemu obveščanju javnosti o sumu storitve kaznivega dejanja, nasprotno pa je omogočila znaten poseg v pravico tožnikov do zasebnosti. Nižji sodišči nista ugotovili okoliščin, ki bi utemeljevale identifikacijo tožnikov; pred samim dogodkom nihče od tožnikov javnosti ni bil poznan, bili so anonimni posamezniki. To pomeni, da ni bil podan javni interes za razkritje identitete žrtve in prizadete družine. Upoštevaje zgodnjo fazo predkazenskega postopka (podan je bil šele sum kaznivega dejanja), ni bil podan niti prevladujoč javni interes za pisanje o osumljencu na način, ki je omogočal njegovo prepoznavnost. Sporni prispevek je tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenil prekomeren poseg v osebnostne pravice tožnikov.

O ustreznem oblikovanju prepovednega zahtevka

36. Toženka meni, da je prepovedni zahtevek tožnikov oblikovan pretirano abstraktno in zaradi navedbe, da sme o tožnikih odslej objavljati le preverjene informacije, z vidika njene svobode izražanja prekomerno omejujoč. Hkrati meni, da bi morali sodišči opredeliti pojem „nepreverjenih informacij“, saj ta ni jasen.

37. ZPP v 180. členu določa, da mora tožba vsebovati določen zahtevek. To predpostavlja, da je zahtevek postavljen konkretno, s čimer se začrta okvir sodnega odločanja, vsebino in obseg materialne pravnomočnosti ter omogoči izvršitev sodbe v izvršilnem postopku. Prepovedni zahtevek iz 134. člena OZ je, kot sta pojasnili nižji sodišči, (kvazi)negatorni zahtevek. Njegovo bistvo je v prepovedi bodočega nedopustnega ravnanja, katerega izvršitvena oblika v trenutku prepovedi še ni znana. Po eni strani mora biti čim bolj konkretiziran, npr. z navedbo konkretnih izjav, ki naj se jih toženka v bodoče vzdrži, oziroma vtisa, na katerega toženka s svojim pisanjem ne sme več namigovati. Po drugi strani pa mora biti zahtevek pomensko odprt, saj bi sicer toženka svojo obveznost zlahka zaobšla tako, da bi isto sporočilo javnosti posredovala z uporabo drugih izrazov.³² Zahtevo po oblikovanju konkretnega prepovednega zahtevka je zato treba razlagati tako, da se ta nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo v posamičnem primeru. Splošna prepoved bodočega ravnanja bi bila preširoka in upoštevaje, da je prepovedna odločitev vselej odraz konkretnega tehtanja med osebnostnimi pravicami in svobodo izražanja, ne bi zadostila zahtevi po določno oblikovanem zahtevku iz 180. člena ZPP.

38. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zahtevek tožnikov v okoliščinah konkretnega primera dovolj konkretiziran. Ne gre namreč za splošno in vseobsegajočo prepoved toženki, da bi poročala o tožnikih, temveč je zahtevek prvih dveh tožnikov ustrezno utesnjen na način, da se (1) sklicuje na poročanje o konkretnem dogodku družinskega nasilja 8. 1. 2018, (2) prepoveduje navajanje nepreverjenih podatkov, (3) in sicer iz njunega osebnega in družinskega življenja oziroma drugih podatkov in fotografij, (4) ki omogočajo njuno identifikacijo in (5) s katerimi se neupravičeno posega v njuno zasebnost in družinsko življenje. V izreku so torej jasno opredeljeni elementi, ki so relevantni za presojo dopustnosti ravnanja toženke in omejujejo obseg prepovedi. Toženki je prepovedano le ravnanje, ki bi kumulativno izpolnjevalo vse te predpostavke. Glede na to, da tožnika nista javni osebi, temveč je drugi tožnik žrtev domnevnega ravnanja, tožnica pa družinski član žrtve in osumljenca, že a priori ni podlage za poročanje o njima na prepoznaven način in za razkrivanje podatkov iz njunega osebnega in družinskega življenja. Zahtevku tretjega tožnika je sodišče ugodilo v manjši meri, in sicer je toženki prepovedalo poročanje o nepreverjenih podatkih iz njegovega osebnega in družinskega življenja, s katerimi se neupravičeno posega v njegovo zasebnost in družinsko življenje. Nižji sodišči sta pri odločitvi upoštevali, da zaradi tožnikovega statusa osumljenca, ki bi lahko v prihodnosti vodil v status obdolženca oziroma obsojenca, toženki ni dopustno prepovedati kakršnega koli poročanja ali objave fotografij, na podlagi katerih bi bilo tožnika mogoče prepoznati. Poleg tega se prepoved nanaša le na nepreverjene podatke o konkretnem dogodku, to pa toženki nudi dovolj manevrskega prostora za objektivno informiranje javnosti o dogodku. Formulacija namreč toženki ne preprečuje obveščanja javnosti o vzrokih in povodih za dejanje, ki bi se dotikali zasebnega življenja tožnikov, če bi bile te okoliščine preverjeno ugotovljene. Odločitev nižjih sodišč je skladna tudi z načelom, da je razkrivanje zasebnega življenja obdolženca dopustno le toliko, kolikor lahko doprinese k razjasnitvi očitanega dejanja, motivov ali povodov zanj oziroma drugih pomembnih okoliščin v zvezi z dejanjem, za katerega je podano upravičeno zanimanje javnosti.

39. O vsebini termina „nepreverjenih podatkov“ med strankama ne bi smelo biti dvoma. V tožbenem zahtevku, s katerim so tožniki zahtevali umik članka,³³ so bile namreč v celoti povzete za tožnike sporne izjave, ki so se nanašale na govorice sovaščanov o družini tožnikov. Tudi iz obrazložitve sodnih odločb nižjih sodišč dovolj jasno izhaja, kaj je treba razumeti pod pojmom „nepreverjenih podatkov“, in sicer gre za govorice sosedov, vaške čenče oziroma trače o družini tožnikov, torej za informacije, ki ne izvirajo od uradnih institucij, ki dejanje preiskujejo (policija, tožilstvo, sodišče), ki jih toženka ne pri tožnikih niti kako drugače ni preverila in za širjenje katerih ni podan prevladujoč javni interes. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tako obseg konkretnega prepovednega zahtevka, čeprav je podan opisno, dovolj jasen, zato ugoditev zahtevku ne pomeni nesorazmernega posega v toženkino svobodo izražanja, varovano z 39. členom Ustave.

Odločitev o reviziji

40. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče, skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo, zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških postopka

41. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka z revizijo ni uspela, mora tožnikom povrniti stroške, ki so jih imeli s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče jim je priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 600 točk, kar z 20 % pribitkom zaradi zastopanja treh strank (7. člen OT) znaša 720 točk, ter materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 14,4 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 440,64 EUR. Navedeni znesek mora toženka povrniti tožnikom v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

42. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Revizijsko sporen je ugodilni del odločitve nižji sodišč, zato Vrhovno sodišče povzema presojo le v tem delu.
² Nižji sodišči sta ugotovili, da se tožnika počutita ponižana, osramočena, nespoštovana, razgaljena in manjvredna. Sosedje se jima posmehujejo in ju obrekujejo, zato sta se pričela izogibati socialnim stikom. Vse to je porušilo njuno čustveno ravnovesje tako, da sta raztresena, živčna, brezvoljna, delovno manj sposobna, nespečna, in to celo do te mere, da sta potrebovala zdravniško pomoč.
³ Prim. Jacobs, White and Ovey: The European Convention on Human Rights, 7th edition, Oxford University Press, 2017, str. 401.
⁴ ESČP je v zadevi Chauvy in drugi proti Franciji (64915/01) z dne 29. 6. 2004 prvič pojasnilo, da pravica do zasebnega življenja varuje tudi pred posegi v posameznikov ugled (točka 70), ter stališče kasneje potrdilo v zadevi Pfeifer proti Avstriji (12556/03) z dne 15. 11. 2007 (točka 35) in številnih drugih odločbah.
⁵ Prim. Stoll proti Švici (69698/01) z dne 10. 12. 2017 (točka 103), Bédat proti Švici (56925/08) z dne 29. 3. 2016 (točka 58).
⁶ Prim. Couderc and Hachette Filipacchi Associés proti Franciji (40454/07) z dne 10. 11. 2015 (točke 97-103) in Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski (18030/11) z dne 8. 11. 2016 (točka 162).
⁷ Prim. Jacobs, White and Ovey: The European Convention on Human Rights, 7th edition, Oxford University Press, 2017, str. 505. ESČP je merila izoblikovalo zlasti v prelomnih zadevah Von Hannover proti Nemčiji št. 2 (40660/08) z dne 7. 2. 2012 (točke 108 – 113), in Axel Springer AG proti Nemčiji št. 2 (48311/10) z dne 10. 7. 2014 (točke 58 – 76).
⁸ Prim. Recommendation Rec (2003)13 on the provision of information through the media in relation to criminal proceedings, ki ga je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel 10. 7. 2003.
⁹ „Audacter calumniare, semper aliquid haeret“ (lat.): pogumno obrekuj, vedno se kaj prime. S. Banič, Latinski pregovori, izreki in izrazi, DZS, 1990, str. 44.
¹⁰ Tovrstno tehtanje predvideva tudi Kodeks, ki sta ga sprejela Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije ter pomeni prikaz poklicnih standardov, sprejetih na podlagi samoregulacije. 17. točka kodeksa določa, da morajo novinarji spoštovati pravico posameznika do zasebnosti in se izogibati senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njihove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.
¹¹ Prim. K. Rehbock, Medien- und Presserecht, C. H. Beck, 2005, str. 21.
¹² Prim. K. Rehbock, Medien- und Presserecht, C. H. Beck, 2005, str. 19 – 20.
¹³ Kodeks, veljaven v času spornih objav, je v 18. točki zapovedoval spoštovanje domneve nedolžnosti in pazljivost pri omembi imen in objavi fotografij ter posnetkov storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih (po noveli iz leta 2019 18. člen Kodeksa ureja samo domnevo nedolžnosti, dolžnost posebne obzirnosti pri omembi imen in objavi fotografij pa je bila prenesena v 17. člen Kodeksa).
¹⁴ Prim. K. Rehbock, Medien- und Presserecht, C. H. Beck, 2005, str. 33.
¹⁵ Prim. J. Soehring, Presserecht, Verlag dr. Otto Schmidt, Köln, 2010, str. 337.
¹⁶ Prim. Prim. K. Rehbock, Medien- und Presserecht, C. H. Beck, 2005, str. 19. Izjema bo podana denimo, kadar gre za javne osebe, ki opravljajo pomembne družbene funkcije, dejanje pa je neposredno povezano z družbeno vlogo teh oseb oziroma bi bilo dejanje pomembno zaradi nasprotja s podobo oziroma stališči, ki jih ugledna oseba izraža v javnosti. Prim. J. Soehring, Presserecht, Verlag dr. Otto Schmidt, Köln, 2010, str. 426 – 427.
¹⁷ Prim. Sciacca proti Italiji (50774/99) z 11. 1. 2005 (točka 29; fotografija obdolženke je bila v tej zadevi brez njenega soglasja posredovana tisku s strani policije) in Khuzhin in drugi proti Rusiji (13470/02) s 23. 10. 2008 (točka 117; policija je fotografijo obdolženca iz potnega lista posredovala novinarjem, ki so jo uporabili v televizijski oddaji).
¹⁸ Prim. K. Rehbock, Medien- und Presserecht, C. H. Beck, 2005, str. 22.
¹⁹ Prim. J. Soehring, Presserecht, Verlag dr. Otto Schmidt, Köln, 2010, str. 429 – 430.
²⁰ Prim. odločbo ESČP v zadevi Erla Hlynsdóttir proti Islandiji (št. 3) (54145/2010) z dne 2. 6. 2015 (točka 73).
²¹ Takšno stališče je zavzela med drugim nemška sodna praksa, prim. sklep Zveznega ustavnega sodišča 1 BvR 1107/09 z 10. 6. 2009, kot tudi sodbo Višjega deželnega sodišča v Kölnu 15 U 114/15 z dne 11. 2. 2016.
²² Recommendation Rec (2003)13 on the provision of information through the media in relation to criminal proceedings (načelo št. 8). Prim. tudi 9. točko razlagalnega memoranduma (Explanatory memorandum) k priporočilu. Na spoštovanje pravice žrtev do zasebnosti pri informiranju javnosti opozarja tudi Priporočilo R (85)11 o položaju žrtev v kazenskem pravu in postopku, točka 15.
²³ Prim. K. Rehbock, Medien- und Presserecht, C. H. Beck, 2005, str. 22.
²⁴ Kurier Zeitungsverlag und Druckerei proti Avstriji (3401/07) z dne 17. 1. 2012 (točke 52 – 53). V tej zadevi mladoletna žrtev v članku ni bila imenovana z imenom in priimkom (navedeno je bilo le njeno ime), je pa bila njena identifikacija omogočena na podlagi navedb, da sta jo zlorabljala oče in mačeha, ki sta bila v članku navedena s polnima imenoma. ESČP je poudarilo, da bi morala biti žrtev v konkretni zadevi zaščitena toliko bolj, ker je šlo za žrtev nasilja v družini in spolne zlorabe, ki je bila v času, ko so bila kazniva dejanja strojena, še otrok. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 50/2017 z dne 30. 8. 2018.
²⁵ Citirano besedilo 22. točke kodeksa je bilo spremenjeno konec leta 2019. Pred tem je navedena točka določala, da novinar ne sme razkriti identitete žrtev spolnih zlorab, družinskih tragedij in hudih kaznivih dejanj ter ne sme objaviti materiala, ki bi pripomogel k razkritju identitete; identiteto lahko razkrije s soglasjem žrtve. Leta 2019 so bile iz 22. točke izločene odrasle žrtve hudih kaznivih dejanj, z razlago, da absolutna prepoved ni ustrezna in da naj se za odrasle žrtve opravi tehtanje med škodo, povzročeno s posegom v zasebnost, in javnim interesom po 17. točki kodeksa (povzeto po gradivu za skupščino, dostopnem na https://novinar.com/novica/sklic-volilne-skupscine-drustva-novinarjev-slovenije/).
²⁶ Prim. K. Rehbock, Medien- und Presserecht, C. H. Beck, 2005, str. 33.
²⁷ Prim. denimo odločbo Ustavnega sodišča Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (točka 16).
²⁸ Prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 50/2017 z dne 30. 8. 2018.
²⁹ Prim. K. Rehbock, Medien- und Presserecht, C. H. Beck, 2005, str. 14-15.
³⁰ Prim. J. Soehring, Presserecht, Verlag dr. Otto Schmidt, Köln, 2010, str. 302.
³¹ Prim. A proti Norveški (28070/06) z dne 9. 4. 2009, v kateri je ESČP poudarilo, da ni pomembno le to, da oseba ni bila navedena z imenom. Do možnosti identifikacije lahko pride tudi na podlagi fotografij ali drugih podrobnosti (npr. o delovnem mestu ali kraju prebivanja) (točka 70).
³² Prim. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komenarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, komentar k 180. členu, str. 125.
³³ Zahtevek je bil v tem delu sicer zavrnjen, ker je toženka članek umaknila že na podlagi regulacijske začasne odredbe. To pa ne pomeni, da vsebinske opredelitve prepovedanega ravnanja toženke v tem delu zahtevka ni mogoče upoštevati.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 665/2019
• VSRS Sodba in sklep II Ips 96/2021
• VSL sodba I Cp 488/2016