VSRS Sklep II Ips 72/2020

Jedro

Iz ravnanja sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da sodišči ne bi ves čas postopka ustrezno pazili, da je dedič sposoben za samostojno nastopanje v postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Vsak udeleženec krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg dodatne zapuščine po pokojnih A. A. in B. B., kdo so dediči po zapustnikih in v kakšnih deležih posamezni dediči dedujejo po vsakem od njiju. Nato je v izrek sklepa povzelo med dediči sklenjen dedni dogovor z dne 19. 3. 2015, za katerega so vsi izjavili, da ga so ga podpisali in se z njim strinjajo, in s katerim so se sporazumno dogovorili o delitvi in načinu delitve dodatne zapuščine.¹

2. Proti sklepu sodišča prve stopnje se je laično pritožil dedič C. C. (v nadaljevanju: dedič), ki je (med drugim) navajal, da je dedni sporazum podpisal v mali sobi Okrepčevalnice ... pred zapuščinskim narokom, kjer so ga mrtvo pijanega in pod vplivom substanc (tri dni je popival in se pripravljal na samomor) našli nekateri sodediči ter mu v takem stanju dali podpisati dedni dogovor, nakar so ga na sodišče pripeljali umazanega, v copatih, brez suknje, mrtvo pijanega ter pod vplivom substanc, a je sodnik zavrnil možnost, da se to vnese v zapisnik, sam pa ni imel pojma, kaj podpisuje. Podpisal je, kar sta mu sodnik in zapisnikarica dala v podpis, medtem ko so dediči pazili, da ne podleže substancam. Podpisov na dednem dogovoru in naroku se ne spomni, misli so se mu uredile šele čez nekaj dni, iz spisne dokumentacije pa izhaja, da se zdravi za psihičnimi težavami pri lečeči zdravnici.

3. Višje sodišče je dedičevo pritožbo zavrnilo. V zvezi z zgoraj izpostavljenimi pritožbenimi navedbami je pojasnilo, da vsebina zapisnikov o zapuščinskem naroku z dne 19. 3. 2015 ne potrjuje dedičevih pritožbenih navedb.

4. V zvezi z odločitvijo višjega sodišče je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je jo Vrhovno sodišče vročilo vsem dedičem.

5. Višje sodišče v Mariboru je ob predložitvi zahteve za varstvo zakonitosti podalo pojasnilo o očitanih kršitvah, ki ga je Vrhovno sodišče vročilo vlagatelju in vsem dedičem.

6. Na pojasnilo Višjega sodišča v Mariboru so odgovorili Vrhovno državno tožilstvo ter C. C. in E. E., ostali dediči pa ne. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril le dedič D. D., ki predlaga njeno zavrnitev.

Navedbe strank

7. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da izpodbijana odločba odstopa od ustaljene sodne prakse glede presoje procesne (pravdne) sposobnosti dediča za samostojno opravljanje procesnih dejanj po uradni dolžnosti, če okoliščine primera izkazujejo dvom v obstoj te procesne predpostavke (odločbe VS RS II Ips 12/2002, US Up-752/07, VSL I Cp 938/2011 in VSL II Cp 3607/2009). Zahtevo vlaga na podlagi četrtega odstavka 385. člena ZPP, saj je dedni dogovor sodna poravnava, ki je sodišče ne sme dovoliti, če nasprotuje prisilnim predpisom in morali, sicer pa uveljavlja bistveno kršitev določb postopka prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava: sodišče ni uporabilo oziroma ni pravilno uporabilo 80. člena ZPP in 166. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 214. člena ZD, četrtim odstavkom 306. člena ZPP in tretjim odstavkom 3. člena ZPP v njihovi procesni in materialni vsebini, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločitve. Utemeljuje, da je dedič že pred narokom opozarjal, da se zdravi zaradi psihičnih težav, da je poln tablet in substanc ter ne popolnoma opravilno sposoben, predlagal pa je tudi poizvedbe pri lečečem zdravniku o opravilni sposobnosti in zmožnosti sodelovanja na razpravah. Te navedbe je ponovil v pritožbi in predložil fotokopijo napotnice, s katero je bil zaradi suicidalnosti napoten v UKC Maribor. O pritožbi je bilo na podlagi rokovnega predloga dediča z izpodbijanim sklepom vsebinsko odločeno šele po več kot štirih letih. V izpodbijanem sklepu je dedič prejel informacijo, da dednega dogovora ne more izpodbijati v zapuščinskem postopku s pritožbo, temveč le po pravilih za izpodbijanje sodne poravnave ali z izrednimi pravnimi sredstvi. Okoliščine, ki jih je zatrjeval, so sodiščema narekovale, da po uradni dolžnosti odpravita vse dvome glede njegove procesne sposobnosti. Ta se sicer domneva, a to sodišča ne odvezuje, da s stopnjo zanesljivosti ugotovi njen obstoj, če iz podatkov v spisu izhaja, da ima stranka psihične težave, zaradi katerih se zdravi in se sklicuje na svojo nezmožnost sodelovanja v postopku. Procesna (pravdna) sposobnost je splošna predpostavka, na katero sodišče ves čas pazi po uradni dolžnosti (80. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pri tem mora sodišče posebno skrb nameniti osebam, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin niso ali pa niso popolnoma sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve (166. člen ZD). Sodišči teh določb nista uporabili oziroma sta jih uporabili napačno (prvo sodišče se sploh ni opredelilo, drugo sodišče pa je navedbe presodilo le na podlagi navedb v zapisniku in ni opravilo celovite materialnopravne presoje), zato nista poskrbeli za zanesljivo razjasnitev, ali je bil dedič sposoben samostojno nastopati v postopku, in je pravno odločilno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Z opustitvijo izvedbe ustreznih dokazov sta določbe kršili tudi v njihovi procesni vsebini, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Zapis dednega dogovora je ob pomanjkanju procesne sposobnosti tudi v nasprotju z moralnimi pravili družbe, ki narekujejo še posebej poudarjeno skrb za kakovostno varstvo pravic in koristi procesno nesposobnih oseb (tretji odstavek 214. člena ZD in četrti odstavek 306. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.

8. Višje sodišče v pojasnilu o očitanih kršitvah pojasnjuje, da je iz spisa razvidno, da dedič zelo dobro pozna svoje pravice ter da je deloma glede procesnih kršitev v postopku tudi uspel. Sodišče glede na vsebino vlog ni imelo razloga, da bi dvomilo v njegovo sposobnost, navajanje psihičnih težav zaradi sodnih postopkov pa tudi ni razlog za tak dvom. Sodišče prve stopnje je dediča pozvalo k predložitvi ustrezne dokumentacije, vendar je predložil le izvid, iz katerega izhaja, da je miselno urejen, lepo pogovorljiv in primernega razpoloženja ter zdravil ne potrebuje. Druge zdravstvene dokumentacije, zaradi katere bi se pri sodišču lahko vzpostavil dvom v obstoj njegove procesne sposobnosti, ni predložil.

9. Vrhovno državno tožilstvo v odgovoru na pojasnilo višjega sodišča navaja, da vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

10. C. C. v odgovoru na pojasnilo višjega sodišča navaja, da višje sodišče ni kvalificirano za dajanje strokovnega mnenja o njegovem psihičnem stanju, temveč bi to moralo ugotoviti samo v postopku na podlagi predloženih listin. Njegovo stanje se lahko spreminja iz dneva v dan. V nadaljevanju se naslavlja kot revidenta, nakar na straneh 2 – 5 odgovora priloži kopije svojega predloga za dopustitev revizije.² Odgovor sklene na 6. strani z vprašanjem, ki je izven obsega odločanja, začrtanega z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. E. E. v odgovoru na pojasnilo višjega sodišča navaja, da se mu pridružuje, saj je brat vrhunski spletkar, pokvarjenec in vse v najslabšem pomenu ter zna izsiljevati tudi z zdravstvenim stanjem, sicer pa zelo zdravega razuma.

Odločitev Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti

12. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

13. Ker je bil sklep sodišča prve stopnje izdan še pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, je Vrhovno sodišče uporabilo določbe do takrat veljavnega ZPP (125. člen ZPP-E) v zvezi s 163. členom ZD.

Vsebinska presoja pravočasnega dela zahteve za varstvo zakonitosti

14. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo uveljavlja (prvi odstavek 391. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V obravnavani zahtevi sta to dve relativno bistveni kršitvi postopka: 80. člena ZPP ter 166. člena ZD, v zvezi s katerima državno tožilstvo sodiščema očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava.

15. ZPP v 80. členu določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko zastopa pooblaščenec. ZD v 166. členu določa, da mora sodišče posebno skrbeti, da pridejo do svojih pravic osebe, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin, sploh niso sposobne ali niso popolnoma sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve.

16. Očitki o dedičevi nesposobnosti za sodelovanje v obravnavanem postopku so dvojni. Prvi se nanašajo na njegovo domnevno splošno nesposobnost, drugi pa na nesposobnost sodelovanja tistega dne, ko je zapuščinsko sodišče opravilo narok.

17. Kar se tiče dedičeve splošne procesne sposobnosti, drži navedba iz zahteve, da je dedič v vlogah³ opozoril na svoje domnevne težave. Toda sodišče prve stopnje tega ni spregledalo. Nasprotno, ravnalo je v duhu 80. člena ZPP in je dedičeve navedbe preverjalo, preložilo že razpisan narok (list. št. 441 – 442) in dediča pozvalo, naj svoje navedbe podkrepi (list. št. 443). Dedič se je na poziv sodišča odzval le z vlogo s 1. 4. 2014, ki ji je predložil izvid (z dne 9. 5. 2013), iz katerega izhaja, da je njegov psihični status „lepo pogovorljiv, urejen v pripovedi in v mišljenju, primernega razpoloženja, umirjen, še opiše razpoloženjska nihanja, miselno urejen“ (list. št. 448). Ob takem (in edinem) izvidu lečečega zdravnika, ki je v spisu, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi še dvomilo v dedičevo procesno sposobnost⁴ in je lahko nadaljevalo s postopkom ter izdalo dodatni sklep o dedovanju. Dvoma v dedičevo procesno sposobnost prav tako ni moglo imeti pritožbeno sodišče. Rok za pritožbo zoper dodatni sklep o dedovanju se je namreč iztekel 26. 5. 2015, napotnica, iz katere izhaja, da je dedič napoten v UKC Maribor, ker je suicidalen (list. št. 674), pa je z dne 19. 6. 2015, torej dedičevo stanje, ki iz nje izhaja, ni vplivalo na vložitev pritožbe.⁵ Glede na podatke v spisu sta se nižji sodišči torej s stopnjo zanesljivosti⁶ ustrezno prepričali o obstoju dedičeve poslovne sposobnosti.

18. V zvezi z dedičevim stanjem na dan, ko je sodišče prve stopnje opravilo narok (24. 3. 2015), Vrhovno sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču, da vsebina zapisnikov z dne 19. 3. 2015 (ki so javne listine, op. Vrhovnega sodišča) ne potrjuje dedičevih navedb. Dedič v pritožbi, ki jo je višje sodišče vsebinsko obravnavalo, ni predlagal nobenega dokaza (niti svojega zaslišanja ne), s katerimi bi vsaj skušal izpodbiti resničnost v zapisniku ugotovljenih dejstev, zato je očitek tožilstva, da sodišče druge stopnje ni opravilo dolžnosti, ki mu jo nalaga 80. člen ZPP, neutemeljen.

19. Iz povzetega ravnanja sodišč prve in druge stopnje torej ne izhaja, da sodišči ne bi ves čas postopka ustrezno pazili, da je dedič sposoben za samostojno nastopanje v postopku. Ker dedič ne sodi v krog oseb, na katere se nanaša 166. člen ZD, je očitek iz zahteve, da bi moralo zapuščinsko sodišče zanj posebej poskrbeti, neutemeljen. Odstop od sodne prakse, ki ga državno tožilstvo zatrjuje, ni izkazan. Ob tem Vrhovno sodišče ne more mimo opazke, da iz pregleda spisa in dedičevih vlog izhaja, da dedič (večino časa je v postopku nastopal sam) nadpovprečno dobro razume pravni jezik, je vešč pisanja pravnih vlog in uveljavljanja svojih pravic. Za katere dedičeve zadeve naj sodišči ne bi poskrbeli (ob dejstvu, da iz dodatnega sklepa o dedovanju izhaja, da je dedič kot skrbnik obveznic v višini 58.201,79 EUR te porabil brez soglasja ostalih dedičev, sodediči pa so se (čeprav dedičev dedni delež znaša 37.476,42 EUR) odpovedali uveljavljanju izplačila oziroma izročitve premoženja, za katerega je bil kot skrbnik določen, pa je bilo zapravljeno zaradi slabega gospodarjenja)⁷ državno tožilstvo niti ne pojasni.

20. Ob povedanem se tudi očitek državnega tožilstva o ravnanju sodišč prve in druge stopnje v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (četrti odstavek 385. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) izkaže kot neutemeljen.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

21. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti tako niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 163. členom ZD kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 174. člena ZD.

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-------------------------------
¹ Dediči po pokojnem A. A. so Č. Č. in D. D. (vsak do 1/3) ter C. C. in E. E. (vsak do 1/6), po pokojni B. B. pa Č. Č., F. F. in D. D. (vsak do 1/4) ter C. C. in E. E. (vsak do 1/8). Obseg dodatne zapuščine in vsebina dednega dogovora sta v celoti razvidna iz deset strani dolgega izreka prvostopenjskega sklepa.
² Dedičev predlog za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče zavrglo s sklepom II DoR 577/2019 z dne 19. 12. 2018, ker ZNP-1 v prvem odstavku 216. člena določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZNP-1, dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov, po ZNP pa revizija ni bila dovoljena in je tudi ni bilo mogoče dopustiti.
³ Dedič v postopku sodeluje že od leta 2001, na svoje težave pa je prvič opozoril v vlogi z dne 17. 3. 2014 – list. št. 437, dopolnil pa z navedbami z vlogo z dne 18. 3. 2014 – list. št. 439.
⁴ V njem je dedič tudi sodeloval in svojih težav do vložitve pritožbe ni več omenjal. Glej dedičevi vlogi z dne 17. 6. 2014 – list. št. 474-475, z dne 13. 1. 2015 – list. št. 518 – 519.
⁵ Primerjaj Galič, A., v Ude, L., in Galič, A. (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 349. Poleg tega je višje sodišče dedičevo vlogo, ki ji je bila ta napotnica priložena, zavrglo kot prepozno (III. točka sklepa z dne 17. 9. 2019), česar državno tožilstvo v razlogih svoje zahteve sploh ne izpodbija.
⁶ Kriterij je vzpostavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-752/07 z dne 6. 12. 2007, na katero se (ob sicer povsem neprimerljivem dejanskem stanju) sklicuje državno tožilstvo.
⁷ Glej 2. in 14. točko dednega dogovora ter list. št. 586.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 938/2011
• VSL Sklep II Cp 1349/2018
• VSL Sklep I Cp 655/2021