VSRS Sodba II Ips 98/2020

Jedro

Dolžnost namestitve ograje, ki jo nalaga Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, se glede na vsebino izvršitvene klavzule ne nanaša na fizično osebno, ki gradi in ima v lasti samostojno stanovanjsko hišo.

Iz splošnega načela neminem laedere ni mogoče izpeljati posameznikove dolžnosti, da ogradi podest in stopnice, ki vodijo od vhoda stanovanjske hiše na dvorišče.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi toženke ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa v obsodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

II. Odločitev o stroških v sodbah nižjih sodišč se spremeni tako, da se sedaj, skupaj s stroški revizijskega postopka, glasi:

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki poleg stroškov in obresti od njih, priznanih v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, plačati še 3.992,91 EUR stroškov, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ozadje zadeve

1. Mladoletni tožnik v tem postopku uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je posledica zloma obeh kosti desne goleni. Do poškodbe je prišlo, ko je bil skupaj s staršema in sorojenci na obisku pri A. A.. Ko so odhajali, je bila že noč, a izhod je bil osvetljen. Zunanje stopnice niso imele ograje. Tožnik je sicer že stal na dvorišču, njegov starejši brat pa je padel s podesta ter, težak petdeset kilogramov, pristal na tožniku. A. A., lastnik hiše, je imel pri toženi zavarovalnici zavarovano civilno odgovornost.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podlaga odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke podana. Noben predpis sicer lastniku ne nalaga, da mora imeti stopnišče ograjeno. A od skrbnega gospodarja stavbe se pričakuje, da bo nevarne predele zavaroval. Če bi na podestu bila varovalna ograja, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Nato je sodišče prve stopnje odločalo še o višini odškodninskega zahtevka ter tožniku priznalo 15.000,00 EUR odškodnine, višji odškodninski zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, naj toženki plača 1.390,43 EUR pravdnih stroškov. Toženki pa je naložilo, naj na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč namesto tožniku povrne 1.749,83 EUR v korist proračuna Republike Slovenije na v izreku navedeni račun sodišča.

Odločitev pritožbenega sodišča

3. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank. Obe je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Hkrati je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Ko je odločalo o pritožbi tožene stranke zoper obsodilni del, je glede podlage zahtevka navedlo, da mora vsak lastnik stanovanjske hiše poskrbeti za varnost obiskovalcev, ki jih povabi k sebi. Če je visok podest nezavarovan z ograjo, lahko tretjim osebam tudi ob običajni skrbnosti nastane škoda zaradi padca s podesta, še posebej ob večernih urah, ko tudi osvetlitev ne zagotavlja ustreznega varovala pred nevarnostjo. Na pritožbeno trditev, da postavitve ograja zavarovancu ni nalagal noben predpis, je ponudilo odgovor. Ta naj bi bil v določbi četrtega odstavka 6. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj¹ (Ur. l. RS, št. 1/2011, 61/2017; v nadaljevanju Pravilnik). Tam je navedeno, da morajo biti stopnišča, balkoni, lože, terase in podobne, nad okolico več kot za 0,48 metra dvignjene površine, zavarovane z ograjo, visoko najmanj en meter. Zavrnilo je tudi izpodbijanje obstoja pravno relevantne vzročne zveze, kakor tudi prizadevanja toženke, da upošteva soprispevek tožnika in njegovih staršev k nastalemu škodnemu dogodku.

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 165/2020 z dne 13. 8. 2020 dopustilo revizijo toženca glede naslednjih vprašanj:

‒ ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke presojalo po Pravilniku o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih hiš in stanovanj, kljub temu, da se v dokaznem postopku nihče ni skliceval na ta pravilnik ter kljub temu, da je hiša zavarovanca tožene stranke bila še v gradnji in torej nedokončana;

‒ ali je podana vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem "nedopustno opustitvijo" v smislu neograjenega stopnišča, in nastalim škodnim dogodkom - zlomom goleni tožeče stranke, ki ni padla s podesta, temveč ga je že varno zapustila in stala na dvorišču;

‒ ali je v obravnavanem primeru skladno s 142. členom Obligacijskega zakonika podana izključna krivda ali vsaj sokrivda obeh staršev, ker nista ustrezno poskrbela za varnost tožnika in svojega drugega otroka, ki je padel s podesta.

Navedbe strank v revizijskem postopku

Navedbe toženke v reviziji

5. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem navaja, da Pravilnik ne velja za elemente stavbe v postopku gradnje. Iz fotografij v spisu izhaja, da gre v obravnavanem primeru za nedokončano hišo. V zvezi s Pravilnikom je sodišče druge stopnje tudi kršilo pravico do izjave, saj se na ta pravilnik ni dotlej nihče skliceval, tudi sodišče prve stopnje ne. O tej podlagi se zato toženka ni mogla izjaviti. Dalje navaja, da od fizičnih oseb ni mogoče pričakovati, da bodo imeli povsod ograje, kar sta zavarovancu tožene stranke očitali nižji sodišči. Vsak posameznik je v prvi vrsti odgovoren sam zase. Če se vzpenja po stopnicah brez ograje na podest, ki prav tako nima ograje, mora biti seveda bolj previden. Starši pa so dolžni poskrbeti za varno vzpenjanje in sestopanje mladoletnih otrok po takšnih stopnicah. Če menijo, da so stopnice prenevarne, se nanje z mladoletnimi otroki ne vzpenjajo. Sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo.

6. V zvezi z drugim vprašanjem, izpodbija ugotovljen obstoj vzročne zveze. Meni, da adekvatne vzročne zveze ni. Okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo, so dejansko stanje, materialnopravno vprašanje pa je, ali iz vsebine pravne norme izhaja, kako daleč sega vzročnost oziroma, ali gre za normalne posledice povzročiteljevega ravnanja. Opozarja, da tožnik ni padel s podesta. S podesta je padel njegov brat. Njegova poškodba tako ni v vzročni zvezi z neograjenim podestom, oziroma je ta pretrgana.

7. Nazadnje revidentka napada zavrnitev ugovora soprispevka tožnika in njegovih staršev. Primarno je staršema tožnika mogoče očitati malomarnost. Onadva bi morala poskrbeti za svoja mladoletna otroka, glede na to, da sta ob vstopu v hišo videla, da gre za hišo v gradnji in da sta stopnišče in podest v grobem stanju ter brez ograje. Starši bi situacijo, v kateri se je znašel otrok, ki je padel po stopnicah, morali in mogli pričakovati.

Navedbe tožnice v odgovoru na revizijo

8. Tožnica meni, da je toženka z navedbami, da iz fotografij v spisu izhaja, da gre v obravnavanem primeru za nedokončano hišo, ki je bila še v gradnji, prekludirana. Tega namreč doslej ni trdila. Sploh pa stavba ni bila v postopku gradnje. Gradnja namreč traja leto ali dve. Glede na to, da je zavarovanec toženke na naroku povedal, da je stopnišče še danes takšno, je sklepati, da ni bila v postopku gradnje, marveč takšna njegova hiša pač je. Uporaba Pravilnika je bila dopustna, saj gre za pravo. Drugače kot toženka meni, da je bila škodna posledica predvidljiva, s čimer pritrjuje ugotovljenemu obstoju vzročne zveze. Škoda, ki jo je utrpel tožnik, je neposredno povezana z neograjenim podestom. Ne strinja se s tem, da sta starša opustila dolžno nadzorstvo nad otroki. B. je bil pod očetovim nadzorom, a se je zmuznil mimo njega, kar je bilo dovolj za nastanek škodnega dogodka.

Presoja Vrhovnega sodišča

9. Revizija je utemeljena.

10. Iz dejanske podlage sodb nižjih sodišč izhaja, da je imel A. A. pri toženki zavarovano odškodninsko odgovornost v zvezi s svojo stavbo. Pogoj za utemeljenost zahtevka zoper zavarovalnico torej je, da mu je mogoče za nastalo tožnikovo škodo pripisati odškodninsko odgovornost. Izključno na odškodninskopravna vprašanja se osredotočajo tudi vsa tri dopuščena revizijska vprašanja. Morebitna vprašanja pogodbenega zavarovalnega kritja niso bila predmet odločanja na prvih dveh stopnjah sojenja in niso niti sedaj.

Ali je sodišče druge stopnje z uporabo Pravilnika napačno uporabilo materialno pravo?

11. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje nam ponudi že vsebina izvršitvene klavzule. Pravilnik je namreč minister za okolje in prostor izdal na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) ter na podlagi drugega odstavka 8. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) in za izvajanje prvega odstavka 146. člena SZ-1.

12. Drugi odstavek 10. člena ZGO se nanaša izključno na pristojnost za sprejem Pravilnika. Opredeljuje, kateri izmed ministrov izdaja katere vrste gradbenih predpisov.

13. Vsebinsko (materialnopravno) pooblastilo zakonodajalca, kar je bistveno za presojo, pa je vsebovano v Stanovanjskem zakonu. Ta nam pove, da se zakonodajalčevo pooblastilo ministru nanaša na večstanovanjske stavbe, oskrbovana stanovanja za starejše ter za stanovanjske stavbe, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb (drugi odstavek 8. člena SZ-1).

14. Zavezuje torej graditelje večstanovanjskih stavb, fizičnim osebam pa ne nalaga, da morajo imeti povsod ograje – kot utemeljeno trdi toženka v reviziji. Zamislimo si navsezadnje, koliko „stopnišč, balkonov, lož, teras in podobnih, nad okolico več kot za 0,48 metra dvignjenih površin“ se nahaja v arhitekturni krajini brez en meter visoke ograje in že se nam na dlani izriše, da takšno stanje že kar a priori ne more biti nekaj protipravnega.

15. Ko je pritožbeno sodišče na pritožbeno navedbo, da postavitve ograje zavarovancu ni nalagal noben predpis, pritožniku ponudilo v odgovor Pravilnik, se je torej materialnopravno uštelo.

16. Ker ni pogojev za uporabo tega podzakonskega akta niti po analogiji (ne le zato, ker položaja nista v bistvenem enaka, marveč v prvi vrsti zato, ker bi bilo tovrstno širjenje zakonodajalčevega pooblastila za nadaljnjo konkretizacijo v podzakonskih aktih ustavnopravno nedopustno), se izostri tudi odgovor na prvo dopuščeno vprašanje: Da, presoja krivdne odgovornosti zavarovanca po Pravilniku predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Ali je podano zavarovančevo krivdno ravnanje po splošnem načelu nikomur škodovati (neminem laedere)?

17. Čim je tako, je Vrhovno sodišče ob reševanju drugega dopuščenega vprašanja, ki se tiče problema vzročne zveze v konkretnih okoliščinah, postavljeno v položaj, ko mora najprej sploh presoditi izhodiščni del vzročne zveze: ali je torej zavarovancu tožene stranke mogoče očitati, da je udejanjil kaj odškodninskopravno nedopustnega. Če bo odgovor negativen, potem namreč nadaljnje razpravljanje o vzročni zvezi odpade.

18. Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). „Iz splošne prepovedi, ki vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, sledi, da za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano.(...) Nedopustno ravnanje je tisto, če lahko kot njegovo posledico predvidimo možnost nastanka škode.“²

19. Neposredna uporaba načela neminem laedere je lažja, kadar kot vzrok nastanka škode presojamo aktivno ravnanje (storitev). Kadar presojamo pasivno ravnanje (opustitev), je bistveno težje. Trčimo namreč ob dve oviri. Prva je ta, da naravne (fizikalne) vzročnosti tu ni. Ostane le še vrednotna vzročnost, ki jo izraža očitek odgovorni osebi: kljub temu, da ni neposredno povzročila škodnega dogodka, hkrati drži, da če bi izvršila dejanje, katerega opustitev se ji očita, potem škodnega dogodka ne bi bilo. Tu naletimo nato še na drugo oviro, ko se vprašamo, zakaj prav določeni konkretni osebi očitamo, da bi morala ravnati na nek način (storiti nekaj varovalnega). Zakaj prav ona in ne kdorkoli drug, ki prav tako ni storil tistega, kar se očita odgovorni osebi kot nedopustna škodljiva opustitev. Če obstaja konkretizirana varstvena norma, ki zavezuje točno določeno osebo (npr. delodajalca, javno službo...), teh težav ni.

20. Če postavljeno pravo varstvene norme ne vsebuje, tedaj pravilo o dolžnostnem ravnanju lahko črpamo le iz značilnosti konkretnega položaja, njegove predvidljive škodljivosti, nevarnosti ter neke očitne zveze odgovorne osebe s tem položajem. Ker jedrnatega splošnega pravila ni mogoče postaviti (sicer bi to storil že zakonodajalec), lahko oporo nudijo konkretni primeri, ki so bili predmet sojenja v predhodnih zadevah.

21. Pregled sodne prakse pokaže, da je bila odškodninska odgovornost priznana, kadar zaradi opustitve preti škodna nevarnost, ki se ji oškodovanec s še tako odgovornim ravnanjem ne more ogniti. Tak primer je bil obravnavan v sodbi II Ips 320/2004 z dne 7. 4. 2005. Ugotovljena je bila odškodninska odgovornost lastnika zemljišča, ker navkljub sosedovemu opozarjanju ni odstranil starega, načetega in že nagnjenega drevesa. V neurju je drevo padlo na oškodovančevo hišo.

22. Pomembno je tudi, ali gre za površine, ki so pripuščene rabi širšega kroga oseb in sicer ne glede na to, ali gre za javni prostor (kot je trg ali ulica) ali za sicer zasebni prostor, ki pa je relativno odprt (kot npr. skupne površine v večstanovanjskih objektih). Tako je bila v zadevi II Ips 268/2009 z dne 21. 3. 2013 priznana odškodninska odgovornost, ker se je uporabljal trg brez uporabnega dovoljenja. Oškodovanec se je spotaknil ob 5 - 10 cm visok rob med tlakovano in asfaltno površino. Odškodninsko je odgovarjal tudi lastnik zemljišča (mestna občina). V zadevi II Ips 526/2005 z dne 14. 11. 2007 pa je Vrhovno sodišče izdalo razveljavitveni sklep s stališčem o obstoju odškodninske odgovornosti upravnika večstanovanjske stavbe, ker ni dal popraviti obrabljenih stopnic.

23. Podobno je tudi, ko gre za organizatorja javne prireditve. V zadevi II Ips 39/2005 z dne 21. 12. 2006 je bila ugotovljena odškodninska odgovornost organizatorja tekmovanja v malem nogometu, ker ni poskrbel za sanacijo vdolbine na igrišču. V zadevi II Ips 690/2008 z dne 11. 6. 2011 je bilo odškodninsko breme naprteno organizatorju športne vadbe (drsanja), ker ni poskrbel za jasna navodila gojencem, da so dolžni vrata v ograji zapirati z zapahom. Zaradi tega se je poškodovala drsalka, ki je, namesto da bi se z rokami zaustavila ob zapahnjeni ogradi, zgrmela med klopi izven drsališča. Vrhovno sodišče je pri odločitvi izhajalo iz naslednjega pomembnega izhodišča: „Tipično tveganje pri posameznem športu prevzame udeleženec sam. To pa ne odvezuje organizatorja, da aktivnost organizira v skladu z merili profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ), vsebovanimi v varnostnih predpisih, pravilih stroke in splošnem načelu prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).“

24. Pri tehtanju, kolikšne varovalne dolžnosti je mogoče nekomu naprtiti, je nepogrešljivo merilo tudi, katerim nevarnostim se mora skrben posameznik izogniti sam oziroma je najprej sam odgovoren za svoja ravnanja. Tipičen primer te vrste ponuja sodba II Ips 252/2016 z dne 21. 6. 2018. Oškodovanka se je poškodovala na stadionu. Tam se je rekreirala v večernih urah, ko zaradi slabe vidljivosti ni videla vodne ovire. Dogodek se je pripetil v času izven uradnih obratovalnih ur, kakor so bile zapisane na tabli. Vhod je bil neoviran, prost. Odškodninski zahtevek zoper upravljalca stadiona je bil zavrnjen. Razumen in odgovoren posameznik ne gre teči po mraku. Če pa gre, posledice nosi sam in jih ne more prelagati na drugega, češ, moral bi mi preprečiti nespametno ravnanje.

25. Okoliščina, ob kateri je Vrhovno sodišče tudi bolj zadržano glede pripisovanja odškodninske odgovornosti, je, ko bi naprteno dolžnostno ravnanje bremenilo posameznika v njegovem zasebnem okolju in je oškodovanec tisti, ki je prostovoljno prišel v njegovo zasebno sfero. V zadevi II Ips 2/2016 z dne 19. 10. 2017 je bil obravnavan primer, ko je lastnik dopuščal parkiranje na svojem zemljišču. Tudi oškodovancu ga ni preprečil. Z drevesa se je odlomila veja in poškodovala avto. Zahtevek je bil zavrnjen. V zadevi II Ips 129/2015 z dne 6. 10. 2016 pa primer, ko je oškodovanec prišel na obisk k zavarovancu tožene zavarovalnice. Gostitelj je pred tem pral avto. Cev se je snela in zmočila keramične ploščice v kurilnici. Obiskovalec je zato padel in se poškodoval. Zahtevek je bil zavrnjen.

26. Okoliščine obravnavanega primera, ki jih je treba posebej upoštevati v luči predstavljenih meril v predhodnih zadevah, so:

– škodni dogodek se je pripetil na izhodu zasebne hiše zavarovanca tožene stranke;

– tožnikova družina je prišla na zasebni obisk prostovoljno;

– škodni dogodek ni bil posledica kakšne skrite nevarnosti (npr. razmajane stopnice);

– že z minimalno skrbnim sestopanjem se je mogoče tovrstnim nesrečam zanesljivo ogniti.

27. Ker je tako, po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščini, da zavarovanec toženke v svojem zasebnem domovanju ni ogradil podesta in stopnic, ki vodijo od vhodnih vrat do njegovega dvorišča, ni mogoče prepoznati „ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo“ (10. člen OZ). Takšne stopnice ne predstavljajo splošne nevarnosti, marveč od tistega, ki se prostovoljno odloči po njih stopati, terjajo le nekaj malega pozornosti in se mu ne bo zgodilo nič usodnega. Iz sodb nižjih sodišč ne izhaja, da bi bile stopnice s podestom neobičajne, posebej ozke, zavite ali karkoli podobnega. Treba je torej šteti, da je šlo za običajno široke stopnice s podestom, kjer pešec ni prisiljen stopati nevarno blizu prepadnega roba. Škoda, ki je nastala, je bila tako posledica neskrbnega ravnanja tožnikovega brata oziroma nezadostne skrbnosti njegovih staršev in ne krivdno zagrešenega nevarnega stanja s strani zavarovanca toženke.

28. Ker torej namestitev ograje na konkretnih stopnicah ne ustreza pojmu dolžnostnega ravnanja lastnika zasebne hiše, tej opustitvi ni mogoče pripisati lastnosti nedopustnega škodljivega dejstva. To pa pomeni, da tudi ni pogojev, da bi zavarovancu toženke pripisali odškodninsko odgovornost (131. člen OZ). Ker je tako, tudi tožena zavarovalnica tožniku ne odgovarja.

Odločitev Vrhovnega sodišča o glavni stvari

29. Podan je položaj zmotne uporabe materialnega prava. Ob izčrpani trditveni podlagi (tožnik v odgovoru na revizijo ne trdi drugače), so tako izpolnjeni pogoji za spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Odločitev o stroških

30. Tožena stranka je po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) sedaj upravičena do povračila vseh priglašenih in v skladu z Odvetniško tarifo priznanih pravdnih stroškov. Tej okoliščini je bilo treba najprej prilagoditi odločitvi sodišč prve in druge stopnje ter nato dodati še stroške revizijskega postopka. Tako odmerjeni, dodatni stroški znašajo 3.992,91 EUR.

31. Tožeča stranka po spremenjeni odločitvi o glavni stvari ni več upravičena do povračila stroškov pred sodiščem prve stopnje, sama pa po merilu uspeha krije vse svoje stroške.

Sestava senata ter izid glasovanja

32. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 1/2011, 61/2017; v nadaljevanju Pravilnik.
² Na takšno stališče se je Vrhovno sodišče oprlo v sklepu II Ips 526/2005 z dne 14. 11. 2007.

Datum zadnje spremembe:

01.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 311/2022
• VSL sodba I Cp 3233/2015
• VSRS Sklep II DoR 165/2020