VSRS Sklep II Ips 9/2021

Jedro

Vsak odstop od sodne prakse (Vrhovnega sodišča) ni nedopusten. Sodišča nižjih stopenj lahko od nje odstopijo zaradi razlikovanja (distinguishing) ali pretehtanja (outweighing), v obeh primerih pa morajo za to navesti utemeljene razloge.

Sodišči nižjih stopenj nista ponudili prepričljivih razlogov za odstop od ustaljene prakse.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice (države) zoper toženko (lovsko družino) za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah: parc. št. 157/1 in 157/3, k. o. ..., obe do 1/2, parc. št. 157/5, 485, 486/1, 486/2, 486/3, k. o. ..., vse do 1/1, in parc. št. 194/1, k. o. ..., do celote 1/1.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

3. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je odločitev Višjega sodišča v Mariboru, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah zaradi odplačnega načina pridobitve od zemljiškoknjižnih lastnikov, materialnopravno pravilna?¹

Navedbe strank v revizijskem postopku

4. Tožnica v reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, a zavzelo materialnopravno zmotno stališče, ki obenem odstopa od obsežne sodne prakse Vrhovnega sodišča in tudi od lastne sodne prakse (npr. sodba VSM I Cp 1487/2010 z dne 13. 10. 2010). Napačno je bila uporabljena določba prvega odstavka 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ). V nadaljevanju povzema obrazložitvi Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 270/2014 z dne 11. 12. 2014 in II Ips 265/2014 z dne 18. 12. 2014. Iz njiju izhaja, da toženka ni imela lastninske pravice na spornih nepremičninah, da so bile te ob uveljavitvi ZSKZ dne 11. 3. 1993 v družbeni lastnini, s tem trenutkom pa so postale last tožnice. Sodišču druge stopnje očita, da je kljub ugotovitvi statusa toženke kot lovske družine in posebnega statusa kmetijskih zemljišč v nasprotju z bogato sodno prakso v luči varovanja ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu URS zavrnilo tožbeni zahtevek.

5. Toženka v odgovoru na revizijo opozarja, da tožnica dejansko stanje prikazuje drugače, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, češ da so bile nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ v zemljiški knjigi vpisane kot družbena lastnina, da je bila toženka vpisana kot imetnik uporabe in da so bile nepremičnine kmetijska zemljišča, ki jih je toženka kupila od lastnikov. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni niti trdila niti izkazala, da bi bila na spornih nepremičninah vpisana družbena lastnina niti da je bila toženka vpisana kot imetnik pravice uporabe teh nepremičnin. Izpostavlja še, da tožnica v pritožbi ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila toženka od nakupa nepremičnin vpisana v zemljiški knjigi kot njihova lastnica oziroma solastnica. Če bi revizijsko sodišče upoštevalo tožničin povzetek ugotovljenega dejanskega v reviziji, bi šlo za nedovoljeno upoštevanje novot. Sklene, da sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo.

Odločitev o reviziji

6. Revizija je utemeljena.

7. Srž obravnavanega revizijskega odločanja je, ali sta sodišči nižjih stopenj odstopili od uveljavljene sodne prakse in, če sta, ali sta to lahko storili oziroma ali sta za to ponudili utemeljene razloge.

8. Obsežna in dolgoletna sodna praksa Vrhovnega sodišča glede lastninjenja kmetijskih zemljišč in gozdov po 14. členu ZSKZ², ki so bila v upravljanju lovskih družin, je enotna. Tvorijo jo odločbe II Ips 251/2011, II Ips 194/2013, II Ips 136/2014, II Ips 217/2014, II Ips 265/2014, II Ips 270/2014, II Ips 32/2018 in druge. V vseh zadevah je bila sprejeta odločitev, da lovske družine v trenutku uveljavitve ZSKZ, tj. 11. 3. 1993, niso bile lastnice kmetijskih zemljišč, ampak so imele pravico uporabe na družbeni lastnini. Na podlagi predkupne pravice so namreč lovske družine kot kmetijske organizacije po tedanjih predpisih lahko pridobile le družbeno lastnino. Sodna praksa se je skozi čas dopolnjevala zaradi obravnavanja novih/drugačnih položajev, a predstavljeno stališče je kljub temu vseskozi obveljalo: lovska družina v prejšnjem družbenem sistemu ni pridobila lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih in gozdovih ne glede na to, ali je kmetijsko zemljišče pridobila neodplačno ali odplačno, s sredstvi članov, od lastnika ali imetnika pravice uporabe, kot tudi ne glede na to, ali je bila po prenosu nepremičnine na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali (le) pravica uporabe. V vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino.

9. Potemtakem ne morejo biti odločilne navedbe toženke v odgovoru na revizijo, češ da tožnica ni niti trdila niti izkazala, da bi bila na spornih nepremičninah vpisana družbena lastnina³ v povezavi s tem, da bi bila toženka vpisana kot imetnik pravice uporabe teh nepremičnin. Prav tako niso pomembne njene navedbe, da naj tožnica v pritožbi ne bi izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila toženka od nakupa nepremičnin vpisana v zemljiški knjigi kot njihova (so)lastnica.

10. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedenih odločbah zavzelo jasno stališče, da so imele lovske družine nekoliko drugačen položaj kot druga društva, katerih osnovni namen je bil le uresničevanje interesov članov društva. Lovske družine so bile opredeljene kot samoupravne organizacije občanov, torej družbene organizacije, ki so uresničevale tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Bile so lahko tako subjekti civilnega prava (nosilci lastninske pravice) in hkrati družbene organizacije, ki so pridobljena sredstva kot družbena uporabljala za uresničevanje svojih ciljev (varstva, gojitve in lova divjadi). Za zagotavljanje teh nalog so lahko pridobivale sredstva kot družbena.⁴ Njihova hibridna/dvojna narava jim je torej omogočala, da so bile lahko nosilke lastninske pravice na nepremičninah, ki so jih potrebovali za zadovoljevanje interesov svojih članov, a nikoli na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so služili za upravljanje lovišč oziroma opravljanje zadev družbenega pomena.

11. Sodišče druge stopnje je sledilo sodišču prve stopnje in se je, poznavajoč vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 194/2013, II Ips 217/2014, II Ips 265/2014, II Ips 270/2014 in druge), glede razlage prvega odstavka 14. člena ZSKZ v zvezi s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, (zavestno) poslužilo drugačnega/nasprotnega razlagalnega pristopa, domnevno zaradi dosledne uresničitve pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Izpodbijana odločitev torej nedvomno odstopa od predhodnih zadev Vrhovnega sodišča, česar sta se ob njenem sprejetju zavedali tudi sodišči nižjih stopenj.

12. Vsak odstop od sodne prakse (Vrhovnega sodišča) ni nedopusten. Sodišča nižjih stopenj lahko od nje odstopijo zaradi razlikovanja (distinguishing) ali pretehtanja (outweighing), v obeh primerih pa morajo za to navesti utemeljene razloge.⁵ Vrhovno sodišče mora zato v obravnavani zadevi presoditi, ali sta sodišči odstop od sodne prakse zadostno obrazložili in zanj navedli prepričljive razloge.

13. Dejstveno podstat zadeve sestavljajo naslednje bistvene prvine: toženka (lovska družina) je pridobila kmetijska zemljišča in gozd na pogodbeni podlagi, na odplačen način od zemljiškoknjižnih lastnikov, s sredstvi članov, pri čemer se je kot (so)lastnica tudi vpisala v zemljiško knjigo.⁶ Po primerjavi z ostalimi (zgoraj navedenimi) zadevami, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče, se izkaže, da razlikovalnih okoliščin ni, zato za odstop od utrjenega stališča z metodo razlikovanja niso izpolnjeni pogoji.

14. Revidentka utemeljeno opozarja na naravo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so dobrina splošnega pomena in uživajo posebno (tudi ustavnopravno)⁷ varstvo,⁸ zato je zakonodajalec uredil način njihovega lastninjenja drugače kot lastninjenje ostalih zemljišč. Njihovega posebnega statusa ni spregledalo niti sodišče druge stopnje, a je kljub temu zavzelo stališče, da (že) ureditev v Zakonu o društvih in sedaj tudi Zakon o divjadi in lovstvu-1,⁹ ki lovske organizacije zavezujeta k smotrni uporabi kmetijskih zemljišč, nudi zadostno varstvo, zato je lastninjenje spornih nepremičnin v korist države nesorazmeren ukrep. Ti razlogi so po oceni Vrhovnega sodišča (pre)skromni in (pre)splošni, kot taki pa neprepričljivi; v njih v resnici ni nič takega, kar bi Vrhovno sodišče ob sprejemanju prejšnjih odločitev spregledalo oziroma do česar se še ne bi opredelilo. Ker je tako, ni razlogov, da bi Vrhovno sodišče svoje predhodno stališče ovrglo (overruling).¹⁰

15. Sodišči nižjih stopenj tako nista ponudili prepričljivih razlogov za odstop od ustaljene prakse, zato je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje naslednji: odločitev višjega sodišča (in pred njim sodišča prve stopnje), da je toženka pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah zaradi odplačnega načina pridobitve od zemljiškoknjižnih lastnikov na podlagi 14. člena ZSKZ, materialnopravno ni pravilna.

16. Ker sta sodišči nižjih stopenj tožbeni zahtevek zavrnili, misleč, da je tožena stranka lastninsko pravico pridobila na tej podlagi, se z ostalimi ugovori, ki prav tako merijo na pridobitev lastninske pravice (priposestvovanje), nista ukvarjali in o tem nista zavzeli razlogov. To je narekovalo razveljavitev sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sklep VS RS II DoR 402/2020 z dne 20. 11. 2020.
² ZSKZ v prvem odstavku 14. člena ne razlikuje med kmetijskimi zemljišči in gozdovi.
³ Vpis družbene lastnine v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven.
⁴ Sodba VS RS II Ips 217/2014 z dne 11. 12. 2014, 10. točka obrazložitve.
⁵ O nedovoljenosti arbitrarnega in samovoljnega odstopa se je izreklo Ustavno sodišče npr. v odločbah Up-797/04 z dne 25. 5. 2006 in Up-1802/08 z dne 16. 12. 2009. Podrobneje o tem T. Štajnpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 196, in A. Galič, v: M. Avbelj (ur.) et al, Komentar Ustave Republike Slovenije, Evropska pravna fakulteta, Nova univerza, Ljubljana 2019, str. 181‒183.
⁶ Okoliščine, kot so odplačnost, nakup s sredstvi članov in vsebinska identiteta narave (lastniškega) razmerja v primerjavi s singularnim pravnim prednikom, ob ugotovljenem ključnem dejstvu, da je bil predmet prodaje kmetijska zemljišča in gozd, ne same po sebi niti skupaj ne morejo izključiti domneve, da je bil nakup izveden z namenom opravljanja nalog družbenega pomena oziroma za izvajanje družbene dejavnosti, kot je zmotno menilo sodišče druge stopnje.
⁷ Drugi odstavek 71. člena Ustave RS.
⁸ Več o naravi kmetijskih zemljišč in gozdov npr. sodbi VS RS II Ips 265/2014 z dne 18. 12. 2014 in II Ips 270/2014 z dne 11. 12. 2014.
⁹ Vrhovno sodišče pripominja, da se v tej zadevi presoja morebitna pridobitev lastninske pravice toženke na spornih nepremičninah do uveljavitve ZSKZ, tj. glede na pravila, ki so veljala v sistemu družbene lastnine, navedena zakona pa sta bila sprejeta kasneje.
¹⁰ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 259/2017 z dne 19. 10. 2017, 12. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 74/2014
• VSRS sodba II Ips 217/2014
• VSRS Sklep II DoR 402/2020