VSRS Sklep X DoR 32/2021-5

Jedro

Prvo vprašanje se nanaša na glavno obravnavo, vendar predlagateljica ne obrazloži, zakaj je stališče Upravnega sodišča, da lahko v primeru uporabe določbe tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive odloči brez glavne obravnave, napačno. Prav tako na kratko ne pojasni, zakaj se je sodišče v zvezi s tem neutemeljeno sklicevalo na sodno prakso Sodišča Evropske unije. Poleg tega je vprašanje tudi nejasno, saj ni razvidno, kako je dolžnost sodišča, da izvede glavno obravnavo, povezana z menjavo strankinega pooblaščenca in s prakso toženca glede zagotavljanja namestitve v azilnem domu oziroma centru za tujce.

Ker predlog glede obeh postavljenih vprašanj ne izpolnjuje formalnih zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

Izrek

I. Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

II. Revizija se zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-56/2012/39 (122-21) z dne 19. 11. 2020, s katero je bila zavržena tožničina ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče ugotovilo, da je toženka ponovno prošnjo zavrgla, ker tožnica glede na pravnomočno zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito v njej ni navajala novih dejstev, ki bi bistveno povečali njene možnosti do upravičenosti do mednarodne zaščite zaradi brezdomstva, nezaposlenosti, odrekanja materinske pravice. V postopku za uvedbo ponovnega postopka je sicer navajala novo dejstvo, in sicer da so ji leta 2013 italijanski karabinjerji ugrabili sina, vendar to ni relevantno glede presoje preganjanja oziroma resne škode v izvorni državi Srbiji, saj imajo italijanski policisti pristojnosti na ozemlju Italije ne pa Srbije. Glede kršitev njenih pravic s strani zaposlenih na centru za socialno delo v Beogradu pa so bile njene trditve nekonkretizirane, prav tako njene navedbe, da naj bi bila žrtev nepravičnega kaznovanja, mučenja, trpinčenja, žalitev in poniževanja ter da je ogroženo njeno življenje v Srbiji. Ne gre torej za razloge, ki so novi in ki bi pomenili kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP. Upravno sodišče je po sodniku posamezniku odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi tretjega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU in sodne prakse Sodišča EU glede tega določila.

3. Tožnica je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj dopusti revizijo zaradi pomembnih pravnih vprašanj. Z isto vlogo je vložila tudi revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka

4. Predlog ni popoln.

5. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Z zakonom so določene jasne zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije, ki jim predlagateljica ni zadostila. Zastavljeni vprašanji ne ustrezata pogojem, določenim v četrtem odstavku 367.b člena ZPP. Prvo vprašanje¹ se nanaša na glavno obravnavo, vendar predlagateljica ne obrazloži, zakaj je stališče Upravnega sodišča, da lahko v primeru uporabe omenjene določbe Procesne direktive odloči brez glavne obravnave, napačno. Prav tako na kratko ne pojasni, zakaj se je sodišče v zvezi s tem neutemeljeno sklicevalo na sodno prakso Sodišča Evropske unije. Poleg tega je vprašanje tudi nejasno, saj ni razvidno, kako je dolžnost sodišča, da izvede glavno obravnavo, povezana z menjavo strankinega pooblaščenca in s prakso toženca glede zagotavljanja namestitve v azilnem domu oziroma centru za tujce.

7. Drugo vprašanje² se nanaša na razlago določb Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) o varni tretji državi, na katerih pa izpodbijana sodba ne temelji. V predlogu tako tudi ni navedb, zakaj naj bi Upravno sodišče nepravilno rešilo navedeno pravno vprašanje oziroma kršilo koncept varne tretje države.

8. Ker predlog glede obeh postavljenih vprašanj ne izpolnjuje formalnih zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek istega člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

9. Tožnica je hkrati s predlogom za dopustitev revizije vložila tudi revizijo, ki pa jo je mogoče vložiti le, če jo je Vrhovno sodišče dopustilo (prvi odstavek 367. člena ZPP). Reviziji mora stranka priložiti predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije (drugi odstavek 373. člena ZPP).

10. Dopustitev revizije s sklepom o dopustitvi je torej procesna predpostavka za vložitev revizije. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena.

K III. točki izreka

11. Tožnica je hkrati s predlogom za dopustitev revizije zahtevala tudi izdajo začasne odredbe. Možnost njene izdaje v revizijskem postopku ureja 84. člen ZUS-1. Na podlagi navedene določbe lahko Vrhovno sodišče na zahtevo stranke izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

12. Ker je o vloženem predlogu za dopustitev revizije Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom in ga zavrglo, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 zavrglo tudi tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------
¹ Ali sodišče pri odločanju lahko odstopi od 22. člena Ustave RS v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 glede obligatornosti glavne obravnave (VSRS sklep X Ips 22/2020) na podlagi neposrednega učinka določbe 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU (ob upoštevanju določbe prvega odstavka 9. člena ZMZ-1, ki narekuje menjavo pooblaščenca za izvensodne postopke, in upoštevanja prakse toženca glede nezagotavljanja namestitve v azilnem domu ali centru za tujce v času epidemije in policijske ure?
² Ali je določba tretjega odstavka 34. člena ZMZ-1, ki v danem primeru (ko stranka ne more biti nastanjena v azilnem domu, niti v centru za tujce v Postojni, niti nikjer drugje) pomeni, da je prosilca drugega zahtevka za mednarodno zaščito dopustno pustiti zmrzniti na cesti, v skladu s konceptom varne tretje države?

Datum zadnje spremembe:

09.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X DoR 157/2021-4
• VSRS Sklep X DoR 317/2020-3
• VSRS Sklep X DoR 312/2020, enako tudi VSRS Sklep X DoR 313/2020-3