zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Na naših spletnih straneh uporabljamo naslednje vrste piškotkov:
  • Sejni piškotki (sodisce_utf8): služijo za shranjevanje začasnih informacij.
  • Google Analytics (__utma, __utmb, __utmc, __utmz, __utmv):služijo za anonimno zbiranje podatkov in poročanje o uporabi spletišča brez prepoznavanja posameznih obiskovalcev.
  • hideECLI : piškotek beleži, ali se pri dokumentih sodne prakse prikazuje identifikator ECLI.
  • __stid, __uset: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, ki doda možnost uporabe družbenih omrežij.
  • UID, UIDR: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, in so povezani s scorecardresearch.com ki meri število uporabnikov sharethis.com vtičnika.
  • important-automatic, important-stuff-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikaza pomembnih sporočil.
  • help-show: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja pomoči.
  • system-messages-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja sistemskim obvestil.
  • YouTube (PREF, VISITOR_INFO1_LIVE, YSC,..): služjo za beleženje stastisike ogledov, za sledenje preferenc uporabnikov in za razvrščanje oglasov povezanih z YouTube posnetki.
  • Google prevodi (PREF): služjo za beleženje, kako se vtičnik uporablja.


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS00026998

Odločba:VSRS Sodba VIII Ips 97/2018
 ECLI:
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
Datum seje senata:02.10.2018
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Peter Golob, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - kršitev konkurenčne prepovedi
Zveza:ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2
JEDRO:
Zgrešeno je revizijsko naziranje, da bi konkurenčna prepoved morala biti posebej urejena v pogodbi o zaposlitvi. V času trajanja delovnega razmerja konkurenčna prepoved velja neposredno na podlagi zakona, kar je jasno izraženo že v naslovu 39. člena ZDR-1 (konkurenčna prepoved – zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti) in se ravno v tem razlikuje od konkurenčne klavzule, ki se nanaša na čas po prenehanju delovnega razmerja in velja le v primeru, da se stranki zanjo dogovorita s pogodbo o zaposlitvi.

Spoštovanje konkurenčne prepovedi spada med temeljne obveznosti delavca, zato je kršitev te prepovedi, tudi ob upoštevanju konkretnih okoliščin tega primera sodišče utemeljeno opredelilo kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

IZREK:
Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 20. 7. 2016 in da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v zavarovanje v matično evidenco ZPIZ, mu plača vse izostale plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakokratnega neto zneska, s tem da pri plačilu upošteva dohodek, ki ga je prejel avgusta 2016 v višini 650,63 EUR ter nadomestilo, ki ga pri Zavodu za zaposlovanje prejema od 1. 9. 2016 v znesku 673,95 EUR. Presodilo je, da je tožena stranka na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je kršil konkurenčno prepoved.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi glede na določbo druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 moralo biti izkazanih več kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ne le ena. Pri opredelitvi sodišča, da je šlo za hujšo kršitev, gre za arbitrarnost. Teža kršitev bi morala biti določena v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je spregledalo, da se pri razlogih za odpoved upoštevajo interesi obeh strank. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je bil on nosilec projekta. Iz sodbe izhaja razumevanje, da delovno razmerje samo po sebi ne dopušča svobode umetniškega in znanstvenega ustvarjanja, kar je v nasprotju z 59. členom Ustave Republike Slovenije. V konfliktu med institutom konkurenčne prepovedi in ustavno pravico svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja bi slednja morala imeti absolutno prednost. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija povezuje s tem, da sta sodišči druge in prve stopnje v celoti zanemarili izpovedbe prič, ki so izpovedale v prid tožniku (v nadaljevanju tožnik obširno povzema svojo izpoved ter izpovedi prič A. V. in S. O.). Priče so potrdile, da je bilo avtorsko delo opravljeno izven delovnega časa. Zaključek na podlagi zaslišanih prič, tudi prič, ki niso zaposlene pri toženi stranki, je v nasprotju z izrekom sodbe. Tožnik je bil v dogovoru z družbo M. tudi zato, da napiše spremno besedilo h knjigi. Šlo je za intelektualno avtorsko delo, opravljeno izven delovnega časa. Plačilo avtorskega honorarja ne more biti ovira za obstoj delovnega razmerja. Konkurenčna klavzula bi morala biti posebej plačana.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

7. Z navedbo, da naj bi bilo nasprotje med izrekom sodbe in zaključki, sprejetimi na podlagi zaslišanja prič, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe ni nobenega nasprotja. Tožnik dejansko uveljavlja nestrinjanje z dokaznimi zaključki, ki jih je sodišče napravilo tudi na podlagi izpovedb zaslišanih prič, vendar pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi tega, ker sta sodišči druge in prve stopnje zanemarili izpovedbe prič, ki so bile v korist tožniku. Tudi ta očitek je predvsem prikrito uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi se v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanju prič navajalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz teh zapisnikov. Vendar pa revizija takšnega nasprotja niti ne zatrjuje. Prav tako glede dokazne ocene izpovedi zaslišanih prič izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne bi mogla preizkusiti, kar je jedro zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija se osredotoča predvsem na to, da niso bili upoštevani dokazi, da je tožnik delo v zvezi z izdajo knjige D. opravil v svojem prostem času in ne v delovnem času pri toženi stranki, vendar navedeno, kakor bo razloženo v nadaljevanju, sploh ne more biti odločilno dejstvo pri presoji ali je tožnik kršil konkurenčno prepoved.

9. Isti bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) naj bi bili podani zaradi tega, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je bil tožnik nosilec projekta. Da je bil tožnik pri toženi stranki nosilec projekta natisa romansirane avtobiografije D., izhaja že iz dokumenta z naslovom Domoznanstvo – predvidena realizacija načrta za leto 2014 (priloga B9), na katerega se sklicuje tudi sodba sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je bil tožnik nosilec projekta izdaje knjige pri toženi stranki je tudi ustrezno upoštevano v razlogih prvostopenjske sodbe, ko ta v 9. točki obrazložitve povzema tožnikove naloge pri toženi stranki v zvezi s tem projektom (pregled in lektura teksta, oprema teksta z zgodovinsko – biografsko – domoznanskim aparatom ter fotografskim gradivom, ureditev avtorskih pravic in predstavitev projekta), saj te naloge že po svoji vsebini kažejo na to, da je bil tožnik nosilec projekta. V zvezi z navedenim vprašanjem tožnik povsem zgrešeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta podana v primeru nasprotja med tem kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ne pa če sodba razlogov o odločilnem dejstvu sploh nima, kot to zatrjuje revizija.

10. Glede na vsebino revizije so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano:

− tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu bibliotekar VII/2 v oddelku domoznanstva;

− tožena stranka je v programskem in finančnem načrtu za leto 2014 med projekti predvidela natis romansirane avtobiografije D.;

− tožena stranka je v programskem in finančnem načrtu za leto 2016 predvidela izdajo knjige D. v sodelovanju z družbo M., z navedbo, da bodo v (domoznanskem) oddelku pripravili spremno besedo ter opravili uredniško delo;

− izdaja knjige v sodelovanju z družbo M. je bila v program tožene stranke za leto 2016 uvrščena na podlagi razgovora med predstavniki tožene stranke in družbe M. dne 12. 11. 2015 in elektronskega sporočila S. O. dne 24. 11. 2015, ki je sicer naslovljeno na tožnika in ki ga je ta nekoliko spremenjenega1 poslal vodji domoznanske dejavnosti A. V.;

− v navedenem elektronskem sporočilu S. O. tožnika sicer obvešča, da so v vmesnem času imeli sestanke z Občine C. in direktorico tožene stranke, z Občino K. pa se še dogovarjajo, da pogovori vodijo v pozitivno smer, na pisne dogovore pa bo potrebno še počakati;

− na sestanku 12. 11. 2015 odločitev o (dejanski) skupni izdaji knjige še ni bila sprejeta, enako pa izhaja iz elektronskega sporočil S. O. dne 24. 11. 2015;

− tožnik tožene stranke ni obvestil o tem, da je 10. 2. 2016 z družbo M. sklenil pogodbo o avtorskem delu, s katero se je zavezal, da bo za založbo zbral in uredil besedilo ter slikovno gradivo za izdajo knjige D. in za to delo od tožene stranke ni pridobil soglasja;

− tožena stranka se je šele 5. 7. 2016 seznanila s tem, da tožnik za družbo M. opravlja delo v zvezi z izdajo romansirane avtobiografije D. v svojem imenu in za svoj račun na podlagi avtorske pogodbe.

11. Zmotno je revizijsko stališče, da bi glede na zakonsko opredelitev odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožena stranka izredno odpoved lahko podala le, če bi šlo za več hujših kršitev in ne le za eno samo. V skladu z navedeno določbo delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa okoliščina, da zakon glede kršitve obveznosti uporablja množino, ne pomeni, da bi bila odpoved na podlagi te določbe možna le, če bi šlo za več kršitev. Sicer pa z enim dejanjem delavec lahko krši več pogodbenih ali drugih obveznosti, kar je nenazadnje tožena stranka tožniku tudi očitala. Očitala mu je, da je kršil konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1, pa tudi kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela po prvem odstavku 33. člena ZDR-1 ter kršitev prepovedi škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1, sodišče pa je takšni pravni presoji pritrdilo.

12. Zgrešeno je tudi revizijsko naziranje, da bi konkurenčna prepoved morala biti posebej urejena v pogodbi o zaposlitvi. V času trajanja delovnega razmerja konkurenčna prepoved velja neposredno na podlagi zakona, kar je jasno izraženo že v naslovu 39. člena ZDR-1 (konkurenčna prepoved – zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti) in se ravno v tem razlikuje od konkurenčne klavzule, ki se nanaša na čas po prenehanju delovnega razmerja in velja le v primeru, da se stranki zanjo dogovorita s pogodbo o zaposlitvi. Da tožnik očitno meša konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo je razvidno tudi iz revizijske navedbe, da konkurenčna klavzula pomeni, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme za svoj račun opraviti dela, ki sodi v dejavnost, ki jo opravlja delodajalec. Predmet tega spora je izključno, ali je tožnik kršil konkurenčno prepoved in ne ali sta stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja.

13. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnik huje kršil obveznost iz delovnega razmerja s tem, da je v času trajanja delovnega razmerja za svoj račun na podlagi avtorske pogodbe z družbo M. opravljal delo v zvezi z izdajo knjige D. Glede na določbo prvega odstavka 39. člena ZDR-1 delavec krši konkurenčno prepoved, če med trajanjem delovnega razmerja brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravlja dela ali sklepa posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Ob dejstvu, da je tožena stranka v program dela za leti 2014 in 2016 uvrstila izdajo knjige D. in da v skladu s 7. členom Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Osrednja knjižnica C. (Ur. l. RS, št. 82/2004) dejavnost tožene stranke zajema tudi izdelavo vseh vrst publikacij v knjižni in neknjižni obliki, je pravilna presoja, da delo, ki ga je za družbo M. opravil tožnik (urejanje, lektoriranje, zbiranje likovnega gradiva), pomeni opravljanje del, ki sodijo v dejavnost, ki jo tožena stranka dejansko opravlja in ki zanjo pomenijo konkurenco. Za delo, ki ga tožnik opravil za družbo M., bi moral pridobiti pisno soglasje tožene stranke, česar pa ni storil. Predhodni dogovori med predstavniki tožene stranke in družbo M. o skupni izdaji navedene knjige, pri čemer se je izhajalo iz tega, da bi uredniško delo in zbiranje gradiva opravil tožnik, ne pomenijo (tihega) soglasja tožene stranke, da tožnik to delo lahko opravi za svoj račun in mimo tožene stranke, zgolj v povezavi z družbo M.

14. Ni bistveno, da je lahko sporno, ali je kot kršitev konkurenčne prepovedi možno opredeliti pisanje spremne besede knjigi D., saj pisanje avtorskih besedil ni dejavnost tožene stranke in tožnikovo pisanje takšnih besedil ne more predstavljati konkurence za toženo stranko. Za zakonitost tožniku podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti zadošča ugotovitev, da je tožnik konkurenčno prepoved kršil že z opravljanjem dela, ki ga je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredelila kot tehnično redakcijo besedila, lekturo in izbiro slikovnega gradiva oziroma z opravljanjem dela, ki je v pogodbi o avtorskem delu opredeljeno kot zbiranje in urejanje besedila ter slikovnega gradiva. Opravljanje navedenih del, ki je bilo potrebno za izdajo knjige, ki jo je nameravala izdati tudi tožena stranka, zato pomeni opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožene stranke in zanjo pomenijo konkurenco.

15. Za presojo, ali je šlo za konkurenčno dejavnost, ni pomembno, da je bilo celotno delo, ki ga je tožnik opravil za družbo M. (torej tudi zbiranje in urejanje besedila ter slikovnega gradiva) opredeljeno kot avtorsko delo. Svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja, ki jo zagotavlja 59. člen Ustave RS, ne pomeni, da delo, ki se opravlja na podlagi avtorske pogodbe, ne more predstavljati konkurenčne dejavnosti, če se delodajalec dejansko ukvarja z dejavnostjo, kakršna je na primer izdaja tiskane publikacije, pri kateri prihaja tudi do uredniškega dela. V konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da se je tožena stranka ukvarjala tudi z izdajanjem tiskanih publikacij, temveč je nameravala izdati (na koncu res da v sodelovanju s kasnejšim dejanskih izdajateljem) isto knjižno delo, glede katerega je tožnik potem na podlagi avtorske pogodbe opravil delo za drugega in ne za toženo stranko. Zahteva po spoštovanju konkurenčne prepovedi v takšnih okoliščinah zato ne pomeni nedovoljenega in tudi ne nesorazmernega posega v svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.

16. Neutemeljen je revizijski očitek o arbitrarnosti presoje, da je šlo za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi šlo pri določbi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za blanketno normo, zaradi česar bi v drugih aktih (kolektivnih pogodbah, pogodbah o zaposlitvi in podobno) moralo biti konkretizirano, kdaj gre za hujšo kršitev. Za takšno razlogovanje v določbi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni nobene podlage. Spoštovanje konkurenčne prepovedi spada med temeljne obveznosti delavca, zato je kršitev te prepovedi, tudi ob upoštevanju konkretnih okoliščin tega primera sodišče utemeljeno opredelilo kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

17. Tožnik skuša prikazati, da je bila avtorska pogodba z družbo M. sklenjena izključno za pisanje spremne besede h knjigi, kar kot izrazito avtorsko delo ne more biti predmet konkurenčne prepovedi. Gre za prikrito uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, obenem pa je zatrjevanje tožnika tudi v nasprotju z vsebino avtorske pogodbe in sporočilom tožnika vodji domoznanskega oddelka A. V. z dne 11. 7. 2016. Avtorska pogodba namreč izrecno določa, da bo tožnik za založbo zbral in uredil besedilo ter slikovno gradivo za izdajo knjige D., v sporočilu vodji oddelka pa je tožnik izrecno zapisal, da bo njegovo letošnje delo na pripravi knjige: redakcija surovega tipkopisa, lektoriranje tipkopisa in spremna beseda h knjigi.

18. Zmotno uporabo določb prvega odstavka 109. člena ZDR-1 tožnik utemeljuje s tem, da je sodišče pri presoji, ali je delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, upoštevalo le interese tožene stranke, ne pa tudi interesa tožnika za ohranitev zaposlitve. Očitek ni utemeljen. Sodišče je upoštevalo vse okoliščine in interese obeh strank. Popolna izguba zaupanja tožene stranke do tožnika je utemeljeno prevladala nad tožnikovo željo, da ohrani zaposlitev pri toženi stranki.

19. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
1 Izbrisal je besedilo o tem, da bi založba z njim že sedaj sklenila pogodbo.



Dokazovati mora tožnik.
Petitori incumbit probatio.