VSRS Sodba II Ips 323/2016

Jedro

Menjalna pogodba je bila sklenjena v skladu s takratnim Zakonom o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS št. 1/79 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZKZ73). Tretja alineja prvega odstavka 70. člena ZKZ73 določa, da lahko arondacijski upravičenci vložijo predlog za arondacijo, če nudijo lastniku, ki ni kmet, za odvzeto zemljišče drugo zemljišče enake vrednosti, ki ga tak lastnik lahko ima v lasti, če pa takšnega zemljišča nimajo, pa odškodnino po predpisih o razlastitvi. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da arondacijska zavezanka sporne nepremičnine, na katerih je imela sicer pravico uporabe, izroči arondacijski zavezanki v last tako, da bo na njih pridobila lastninsko pravico. Glede na to, da je arondacijska zavezanka upravičenki izročila kmetijska zemljišča, na katerih je imela lastninsko pravico, je samo tak prenos upravičenj ob še dodatnem plačilu zavezanke lahko uravnotežil medsebojno zamenjavo nepremičnin.

Z realizacijo menjalne pogodbe, ki ji je iz razlogov, ki so bili na strani arondacijske upravičenke, manjkala zgolj še zemljiškoknjižna izvedba, je prenehala družbena lastnina na spornih nepremičninah, ki so po menjalni pogodbi pripadle tožnikovi materi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

„1. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožnik je izključni lastnik nepremičnin parc. št. 54/2, parc. št. 53/2 in parc. št. 56/6, vse k. o....“, toženka pa je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku pravdne stroške v višini 1.444,15 EUR.

2. Toženka mora v 15 dneh povrniti tožniku njegove pritožbene stroške v znesku 614,88 EUR.“

II. Toženka mora v 15 dneh povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 650,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik nepremičnin parc. št. 54/2, parc. št. 53/2 in parc. št. 56/6, vse k. o. .... Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov toženke. Obrazložilo je, da na družbeni lastnini priposestvovanje ni moglo začeti teči vse do uveljavitve Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) dne 11. 3. 1993 (29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Tudi sicer pa bi se od pravnomočnosti sklepa o dedovanju 15. 2. 1994 tožnik moral zavedati, da mati ni bila lastnica spornih nepremičnin. Najkasneje 29. 3. 1999, ko je njegov brat A. A. naslovnika zaprosil, da sporne nepremičnine prepustijo bratu, pa bi tožnik moral vedeti, da ni lastnik. Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da tožnik posesti na spornih nepremičninah ni izvrševal v dobri veri in v zavedanju lastništva, zato jih ni priposestvoval.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da čeprav je bila tožnikova mati dobroverna in zakonita posestnica spornih nepremičnin, pa ni bila njihova lastnica, ker menjalna pogodba ni bila zemljiškoknjižno realizirana. Upoštevajoč odsotnost zemljiškoknjižne realizacije sklenjene menjalne pogodbe, pa sporne nepremičnine niso izgubile lastnosti družbene lastnine, zato do 11. 3. 1993 niso mogle biti predmet priposestvovanja. Pritrdilo pa je tudi zaključkom sodišča prve stopnje o tožnikovi nedobrovernosti. Tožnik se je zavedal, da bi lastnik spornih nepremičnin lahko postal šele z dedovanjem po materi, do česar pa potem ni prišlo. Tako je pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožnik s priposestvovanjem lastninske pravice ni pridobil.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 163/2016 z dne 1. 9. 2016 dopustilo glede vprašanj, ali je z realizacijo pravnega posla, v konkretnem primeru menjalne pogodbe, prenehala družbena lastnina na nepremičninah, ki so po pogodbi pripadle tožnikovi materi, in glede pravilnosti presoje tožnikove (ne)dobrovernosti.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in v tem okviru uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Najprej izpostavlja, da okoliščina, ali je razliko v vrednosti plačal on ali njegova mati, niti ni bistvena. Tudi če drži, da tožnik ni plačal razlike v vrednosti, je dovolj jasno zatrjeval, da je sporne nepremičnine dobil brezplačno. Dokazano je bilo, da se je tožnik odpovedal dedovanju, ker je od matere dobil njivo kot darilo na račun njegovega dednega deleža. Tožnik je sporne nepremičnine mirno užival od sklenitve menjalne pogodbe pa vse do leta 2010, ko ga je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pozval, da neutemeljeno uporablja sporne nepremičnine. Navaja, da je sodišče v nasprotju z vsebino tožnikove izpovedbe tolmačilo, da je tožnik v času dedovanja menil, da so nepremičnine materine. Kot kršitev določb pravdnega postopka izpostavlja zaključek sodišča, da je tožnik sam izpovedal, da mu mati ni dala lastninske pravice na spornih nepremičninah, in razlago izjave z dne 16. 6. 1999, ko je tožnikov brat urejal nameravani zakup zemljišč in poslal izjavo Kmetijskemu kombinatu .... Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik ni pojasnil pravnoposlovne podlage za pridobitev nepremičnin od svoje matere, saj je trdil, da je nepremičnine dobil v last in posest od matere na račun svojega dednega deleža. To pomeni, da so mu bile podarjene. Zmotno je tudi naziranje pritožbenega sodišča, da z odsotnostjo zemljiškoknjižne realizacije zamenjanih nepremičnin, le-te niso izgubile svojstva družbene lastnine. Navaja, da je treba neurejenost zemljiškoknjižnih zadev Kmetijskega kombinata ... upoštevati kot posebne družbene razmere, pri čemer se sklicuje na judikata Vrhovnega sodišča II Ips 796/2008 in II Ips 559/2005. Opozarja, da sodna praksa priznava prehod družbene lastnine v zasebno lastnino na podlagi realiziranih pogodb. Meni, da je pri lastninjenju treba upoštevati, da lastninska pravica pripada dejanskemu upravičencu do uporabe, kar pa je bil, glede na nesporno sklenjeno in realizirano pogodbo ter izpovedbe vseh dedičev po tožnikovi materi in izjavo pokojnega A. A., tožnik. Glede na navedeno je priposestvovalna doba začela teči že z realizacijo menjalne pogodbe. Uveljavlja tudi procesne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavnih pravic do poštenega sojenja, enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS).

5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člen ZPP). Glede na navedeno revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na uveljavljane procesne kršitve.

8. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- tožnikova mati kot arondatinja in KK ... kot arondacijski upravičenec sta 16. 6. 1980 sklenila menjalno pogodbo, s katero je mati tožnika upravičencu odstopila del parc. št. 455, k. o. ..., ki je po geometrijski izmeri dobil novo parc. št. 455/2, k. o. ..., v zameno pa se je upravičenec zavezal na mater tožnika prenesti del parcel št. 54/2, 53/3 in 56/2, vse k. o. ...¹. Po pogodbi naj bi navedeni deli nepremičnin po geometrijski odmeri pridobili nove parc. št., ki naj bi se odpisale v zemljiškoknjižni vložek, v katerem so bile vpisane nepremičnine, na katerih je imela arondantinja lastninsko pravico;

- vrednostno razliko med zamenjanimi nepremičninami se je zavezala plačati arondatinja po podpisu pogodbe; vrednostna razlika med zamenjanimi nepremičninami je bila plačana;

- menjalna pogodba je bila davčno overjena;

- dejanska posest in pravica hasnovanja nad zamenjanimi nepremičninami je na nove lastnike prešla z dnem 1. 6. 1980;

- zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe se je zavezala opraviti arondacijska upravičenka, ki tega ni storila;

- 7. 6. 1982 je bila sestavljena dopolnilna pogodba, ki je menjalno pogodbo deloma spreminjala glede parcel (in sicer bi bili zamenjani celotni parceli št. 54/2 in 53/3, ne pa tudi parcela 56/2) ter zahtevala doplačilo vrednostne razlike, vendar te pogodbe stranki menjalne pogodbe nista podpisali² oziroma sklenili;

- v zemljiški knjigi je kot lastnica spornih nepremičnin vpisana toženka na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in 14. člena ZSKZ;

- menjalna pogodba tudi glede parc. št. 455/2, ki naj bi jo pridobila arondacijska upravičenka, ni bila zemljiškoknjižno realizirana; kasneje so po sklepu o dedovanju njeni zemljiškoknjižni solastniki postali drugi dediči po tožnikovi materi, ki so predmetno nepremičnino leta 2011 predali v komasacijski sklad V., v zameno pa so dobili druge nepremičnine.

9. Ugotovljena dejstva omogočajo sklep, da je bil posel po menjalni pogodbi realiziran, saj so bile opravljene geometrijske odmere zamenjanih nepremičnin, vrednostna razlika med zamenjanimi nepremičninami je bila s strani arondacijske zavezanke plačana in posest nepremičnin zamenjana. Tožnikova mati oziroma tožnik sta tudi dejansko nastopila posest spornih nepremičnin 1. 6. 1980. Do končne realizacije posla je manjkal samo še zemljiškoknjižni vpis, za katerega bi morala poskrbeti arondacijska upravičenka (Kmetijski Kombinat ...), ki pa tega iz neznanih razlogov ni storila. Toženka je v tej pravdi zatrjevala, da je bilo temu tako, ker vrednostna razlika ni bila plačana, kar pa se ni izkazalo za resnično. Ob taki dejanski podlagi bi bilo nerazumno, da bi posledice neizvedbe zemljiškoknjižnega prenosa nosila arondacijska zavezanka oziroma njen pravni naslednik.

10. Prav tako je zmotno materialnopravno stališče nižjih sodišč, da so bile sporne nepremičnine v družbeni lastnini, zato njihovo priposestvovanje ni bilo dovoljeno (29. člen ZTLR). Iz menjalne pogodbe izhaja, da je bila sklenjena v skladu s takratnim Zakonom o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS št. 1/79 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZKZ73). Tretja alineja prvega odstavka 70. člena ZKZ73 določa, da lahko arondacijski upravičenci vložijo predlog za arondacijo, če nudijo lastniku, ki ni kmet, za odvzeto zemljišče drugo zemljišče enake vrednosti, ki ga tak lastnik lahko ima v lasti, če pa takšnega zemljišča nimajo, pa odškodnino po predpisih o razlastitvi. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da arondacijska zavezanka sporne nepremičnine, na katerih je imela sicer pravico uporabe, izroči arondacijski zavezanki v last tako, da bo na njih pridobila lastninsko pravico. Glede na to, da je arondacijska zavezanka upravičenki izročila kmetijska zemljišča, na katerih je imela lastninsko pravico, je samo tak prenos upravičenj ob še dodatnem plačilu zavezanke lahko uravnotežil medsebojno zamenjavo nepremičnin. Če zavezanka ne bi dobila v last drugih (spornih) nepremičnin, bi ji upravičenka skladno z navedenim zakonom morala plačati odškodnino kot ob razlastitvi. Tudi sicer pa toženka svoje obrambe ni gradila na tem, da bi bila menjalna pogodba sklenjena v nasprotju s kogentnimi določbami oziroma da bi šlo za neveljaven prehod spornih nepremičnin iz družbene v zasebno lastnino.

11. Toženka ob tem izpostavlja tudi to, da pogodba ni bila zemljiškoknjižno realizirana tudi glede nepremičnine s parc. št. 455/2, ki bi po pogodbi pripadla arondacijski upravičenki. Vendar pa ji to ni mogoče šteti v korist, saj pogodba ni bila zemljiškoknjižno realizirana iz razlogov, ki so bili v sferi arondacijske upravičenke. Da bi obstajale kakšne druge ovire za vpis v zemljiško knjigo na strani arondacijske zavezanke, pa ni bilo zatrjevano. Na samo veljavnost prenosa pa tudi ne morejo vplivati okoliščine 30 let kasneje, ko so tožnikovi bratje in sestre predmetno nepremičnino leta 2011 predali v komasacijski sklad V., v zameno pa so dobili druge nepremičnine. Če bi arondacijska upravičenka poskrbela za zemljiškoknjižno izvedbo menjalne pogodbe tudi v svojo korist, se to ne bi zgodilo.

12. Na podlagi navedenega revizijsko sodišče na prvo dopuščeno vprašanje odgovarja, da je z realizacijo menjalne pogodbe prenehala družbena lastnina na spornih nepremičninah, ki so po pogodbi pripadle tožnikovi materi.

13. Skladno z ZTLR je bilo lastninsko pravico mogoče izvirno pridobiti na podlagi dobroverne in zakonite posesti ter desetletne priposestvovalne dobe (drugi odstavek 28. člena - redno priposestvovanje) ali na podlagi dobroverne posesti ter dvajsetletne priposestvovalne dobe (četrti odstavek 28. člena - izredno priposestvovanje). ZTLR kot zakonito posest šteje posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ki ni pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Ta pravni naslov mora biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica (npr. prodajna pogodba, darilna pogodba, menjalna pogodba itd.), ni pa zadosten pravni naslov, ki daje zgolj pravico do uporabe stvari (npr. zakup, najem, leasing itd.). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTLR). Nedobrovernost mora dokazati stranka, ki jo zatrjuje. Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je posestnik nastopil posest na spornih zemljiščih. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti.

14. Tožnikova mati, ki je razpolagala z veljavnim pravnim naslovom, ki je bil tudi realiziran, je bila nedvomno zakonita in dobroverna posestnica. Tožnik, ki mu je mati sporne nepremičnine prepustila v last in posest, pa glede na to, da kakšne pisne pogodbe ni priložil, niti ni zatrjeval, da obstaja, pa z veljavnim pravnim naslovom sicer ni razpolagal. Vendar pa je ZTLR omogočal tudi izredno priposestvovanje, zato je odločilno, ali je imel sporne nepremičnine v obdobju dvajsetih let v dobroverni posesti, kar je tudi drugo dopuščeno vprašanje. Posest tožnika je torej temeljila na ustni darilni pogodbi, ki je bila prav tako realizirana. Posest tožnika do neposredno pred vložitvijo tožbe ni bila sporna ter jo je tožnik mirno užival oziroma toženka niti ni zatrjevala, da temu ni bilo tako. Glede na tožnikovo pojasnilo, da se je odpovedal dedovanju po materi, ker je sporne nepremičnine že za časa zapustničinega življenja dobil na račun svojega dednega deleža, je mogoče sklepati, da se je štel za lastnika spornih nepremičnin. Neprepričljivo je stališče nižjih sodišč, da se tožnik ob uvedbi dedovanja ni štel za lastnika. Tožnik se je sicer kot laik nespretno izrazil, ko je povedal: „da je bil do zapuščinskega postopka prepričan, da so parcele materine, zato se je v zapuščinskem postopku odpovedal dedovanju misleč, da je parcele, ki jih je obdeloval že od leta 1980, že podedoval, da so bile najprej materine, potem pa njegove.“ Vendar pa ni logično, da bi se odpovedal dedovanju drugega premoženja po materi, če bi menil, da mu sporne nepremičnine niso bile podarjene in da ni njihov lastnik. Tudi druge priče pa so potrdile, da so mu bile sporne parcele podarjene že takoj po arondaciji. Tožnik se je tako, upoštevajoč tudi dejstvo, da je bila menjalna pogodba realizirana ter mu je sporne nepremičnine podarila zakonita in dobroverna posestnica, utemeljeno štel za lastnika.

15. Revizija se utemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 796/2008 z dne 9. 2. 2012, ko je revizijsko sodišče pojasnilo, da je dobrovernost kot predpostavko priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini treba presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve pogodbe, v katerih zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni imelo takega pomena, kot ga ima od leta 1995 dalje. To je imelo za posledico splošno neurejenost zemljiške knjige ne le glede prenosa pravice uporabe, pri katerem vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, ampak tudi glede prenosa lastninske pravice, pri katerem zemljiškoknjižno stanje zaradi neizvedbe vpisov ni vedno odražalo dejanskega stanja. V opisanih okoliščinah bi bil sklep, da tožeča stranka ni bila v opravičljivi zmoti, pretirano strog tudi iz razloga, ker bi bil v nasprotju s temeljnimi načeli civilnega prava, ki se nanašajo na obveznosti strank glede izpolnitve pogodb.

16. Poleg navedenega je vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, treba na drugi strani uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.³

17. Ob povedanem so materialnopravno zmotna stališča nižjih sodišč, da bi se tožnik moral od pravnomočnosti sklepa o dedovanju 15. 2. 1994 zavedati, da mati ni lastnica spornih nepremičnin oziroma najkasneje 29. 3. 1999, ko je njegov brat A. A. naslovnika zaprosil, da sporne nepremičnine prepusti bratu. Upoštevajoč takratne družbene razmere in splošno neurejenost zemljiške knjige, dejstvo, da bi za vpis lastninske pravice tožnikove matere morala poskrbeti arondacijska upravičenka, ter to da je tožnik, po tem ko mu je mati kot zakonita in dobroverna posestnica sporne nepremičnine podarila, užival mirno posest spornih nepremičnin ter mu lastninske pravice v teku priposestvovalne dobe nihče ni zanikal ali uveljavljal svoja lastninska upravičenja, zgolj to, da bi se moral ali mogel zavedati, da menjalna pogodba ni bila zemljiškoknjižno realizirana in da tudi sam ni zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, ne vpliva na njegovo zavedanje o lastništvu oziroma presojo dobrovernosti. Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da je tožnik sporne nepremičnine priposestvoval, saj jih je imel od leta 1980 oziroma 1982 najmanj dvajset let v dobroverni posesti.

18. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

19. Ker je revizijsko sodišče izpodbijani sodbe spremenilo, mora odločiti tudi o vseh pravdnih stroških. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je v tej pravdi v celoti uspel, zato mu je toženka dolžna povrniti vse pravdne stroške.

20. Pravdne stroške postopka na prvi stopnji je sodišče v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi odmerilo na 1.444,15 EUR (nagrada za postopek (tar. št. 3100; 409,50 EUR), nagrada za narok (tar. št. 3102; 378,00 EUR), pavšalni strošek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002; 20,00 EUR), vse skupaj povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007; 22 %) in povračilo sodne takse za tožbo v višini 459,00 EUR).

21. Spremenil se je tudi pravdni uspeh v pritožbenem postopku, zato je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pritožbene stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Zakon o odvetniški tarifi odmerilo na 614,88 EUR (nagrada za pritožbeni postopek (tar. št. 3210; 504,00 EUR), povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007; 22 %)).

22. Tožnik je z revizijo v celoti uspel, zato mu je toženka dolžna povrniti tudi njegove revizijske stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Zakon o odvetniški tarifi odmerilo na 650,00 EUR (nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 3300; 630,00 EUR) in pavšalni strošek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002; 20,00 EUR)).

23. Toženka je vse odmerjene stroške dolžna plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

-------------------------------

¹ Deli teh parcel so sedaj vtoževane parcele parc. št. 54/2, parc. št. 53/2 in parc. št. 56/6, vse k. o. .... To med pravdnima strankama ni bilo sporno.

² Nobena stranka te pogodbe ni podpisala.

³ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 357/2013 z dne 3. 11. 2015.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 323/2016
• Sodba II Ips 723/2006
• Sodba II Ips 19/2008