VSRS Sklep III Ips 31/2017-8

Jedro

Določba 42. člena ZGJS je kogentna. Na njeni podlagi je odpoved koncesijske pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta razdrtje Koncesijske pogodbe za izvajanje gospodarske javne službe vzdrževanja javnih prometnih površin ter spremljajočih objektov in naprav v Občini Postojna z dne 20. 7. 2009 (v nadaljevanju Koncesijska pogodba) ter odpoved Dogovora o nadaljnjem izvajanju medsebojne koncesijske pogodbe z dne 19. 5. 2011 (v nadaljevanju Dogovor) neobstoječa, nezakonita in nična ter brez učinka proti tožeči stranki. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da sta Koncesijska pogodba in Dogovor ostala v veljavi do 26. 10. 2015, ter zahtevek za plačilo 1,228.336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/2017); zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

– Na podlagi Odloka o podelitvi koncesije za izvajanje določenih gospodarskih javnih služb v Občini Postojna z dne 11. 2. 2004 (v nadaljevanju Odloka) je bil izveden javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe vzdrževanja javnih prometnih površin ter spremljajočih objektov in naprav na območju tožene stranke.

- 26. 10. 2005 sta tožeča stranka kot koncesionar in tožena stranka kot koncedent sklenili Koncesijsko pogodbo za obdobje desetih let (do 26. 10. 2015).

- Tožena stranka je tožečo stranko z dopisom z dne 29. 9. 2008 opozorila na kršitev Koncesijske pogodbe. Z dopisom z dne 20. 7. 2009 pa jo je obvestila, da je Koncesijska pogodba razdrta. Pojasnila ji je, da mora v skladu z Odlokom izvajati javno službo vse do izbire novega izvajalca, ki bo izbran na podlagi javnega razpisa.

- Pravdni stranki sta 1. 11. 2009 sklenili Dogovor, ki ureja njuno medsebojno razmerje glede izvajanja koncesijske dejavnosti.

- Z dopisom z dne 19. 5. 2011 je tožena stranka odpovedala koncesijsko razmerje z 1-mesečnim odpovednim rokom.

8. Prenehanje koncesijskega razmerja je bilo urejeno v 13. in 14. členu Odloka. V 13. členu Odloka je bilo določeno, da razmerje med koncedentom in koncesionarjem preneha bodisi z odvzemom ali odkupom koncesije, prevzemom koncesionirane gospodarske javne službe v režijo ali s prenehanjem koncesijske pogodbe. V 14. členu Odloka pa je bilo določeno, da koncesijska pogodba preneha bodisi s potekom časa (za katerega je sklenjena) bodisi z razdrtjem, pri čemer se razlogi in pogoji za razdrtje ter medsebojne pravice in obveznosti določijo v koncesijski pogodbi. Koncesijska pogodba je razdrtje pogodbe podrobneje opredeljevala v 18. členu, na podlagi katerega je lahko koncedent enostransko razdrl koncesijsko pogodbo, če so bile podane hujše kršitve pogodbe ali zaradi drugih ponavljajočih se nepravilnosti ali neodpravljenih koncesionarjevih kršitev. Predpisano je bilo obligatorno predhodno opozorilo in poziv k odpravi napak. Dogovor pa je prenehanje koncesijskega razmerja opredeljeval v XI. členu, v katerem je bila določena predhodna odpoved Dogovora najmanj 30 dni pred prekinitvijo.

9. Med strankama je bilo sporno, ali je koncesijsko razmerje prenehalo. Tožeča stranka je trdila, da je bilo s sklenitvijo Dogovora (kljub predhodni razvezi pogodbe) podaljšano; tožena stranka pa je zastopala stališče, da je Koncesijska pogodba razvezana (z Dogovorom naj bi le začasno uredili razmerje do izbire novega koncesionarja).

10. Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženi stranki in presodilo, da je bila koncesijska pogodba razdrta na podlagi dopisa tožene stranke z dne 20. 7. 2009. Zahtevek za ugotovitev, da sta razdrtje Koncesijske pogodbe in odpoved Dogovora neobstoječa, nezakonita in nična ter brez učinka proti tožeči stranki, ter zahtevek za ugotovitev, da sta Koncesijska pogodba in Dogovor ostala v veljavi do 26. 10. 2015, je zato zavrnilo. Na podlagi stališča, da tožeča stranka ni izkazala nastanka škode, je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek.

11. Sodišče druge stopnje je drugače kot prvostopenjsko sodišče Dogovor interpretiralo kot pravni posel, na podlagi katerega je Koncesijska pogodba ostala v veljavi. Zavzelo je stališče, da je tožena stranka z njim preklicala predhodno razdrtje Koncesijske pogodbe (z dne 20. 7. 2009). Kljub temu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi presoje, da je imela tožena stranka na podlagi Dogovora pravico do odpovedi koncesijskega razmerja, sklenjenega za določen čas, katero naj bi uresničila z dopisom o odstopu z dne 19. 5. 2011.

12. V reviziji tožeča stranka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo 42. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Meni, da na podlagi navedene določbe odpoved koncesijske pogodbe, sklenjene za določen čas, ni dopustna. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 96/2007 z dne 25. 2. 2008.

13. Pravne narave Dogovora Vrhovno sodišče ni presojalo, saj to ni predmet revizijskega izpodbijanja. Vrhovno sodišče je zato izhajalo iz stališča sodišča druge stopnje, da je Dogovor pravni posel, ki Koncesijsko pogodbo ohranja v veljavi, in je posledično presojalo „le“, ali je odpoved koncesijskega razmerja, sklenjenega za določen čas, (z dne 19. 5. 2011) dopustna oziroma ali je veljavno določilo Dogovora, ki določa, da je mogoče koncesijsko razmerje odpovedati s 30-dnevnim odpovednim rokom (XI. člen Dogovora).

14. 42. člen ZGJS v prvem odstavku določa naslednje načine prenehanja koncesijske pogodbe: s pretekom časa, za katerega je bila sklenjena; z odpovedjo, če je sklenjena za nedoločen čas; in z razdrtjem. Na podlagi drugega odstavka 42. člena ZGJS se razlogi in pogoji za razdrtje, odpovedni rok ter druge medsebojne pravice in obveznosti ob odpovedi ali razdrtju pogodbe določijo v koncesijski pogodbi.

15. Revidentka zastopa stališče, da gre za določbo prisilne narave, ki ne dopušča možnosti odpovedi pogodbe pri koncesijskih pogodbah, sklenjenih za določen čas. Takšna pogodba po njenem mnenju lahko preneha le s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, ali na podlagi razdrtja pogodbe. To stališče je utemeljeno. Vrhovno sodišče je že v sodbi III Ips 96/2007 z dne 25. 2. 2008 pojasnilo, kakšna je razlika med odpovedjo pogodbe in razdrtjem pogodbe. Odpoved je enostransko (opcijsko) dejanje ene stranke, ki povzroči prenehanje pogodbenega razmerja. Do razdrtja pogodbe pa pride zaradi izpolnitve zakonskega ali pogodbeno določenega razloga. ZGJS določa, da se v koncesijski pogodbi določijo razlogi in pogoji za razdrtje pogodbe, ne pa tudi za odpoved pogodbe. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je določba 42. člena ZGJS kogentna ter da je na njeni podlagi odpoved pogodbe mogoča le v primeru pogodbenih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas.

16. V obravnavani zadevi gre za enake dejanske okoliščine, kot v opisani zadevi. Glede na povzeto stališče prenehanje Koncesijske pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas, na podlagi odpovedi ni mogoča. Pri tem ni utemeljeno stališče tožene stranke, zavzeto v odgovoru na revizijo, da sodba Vrhovnega sodišča III Ips 96/2007 z dne 25. 2. 2008 ni uporabna, ker naj bi šlo v obravnavani zadevi za odpoved Dogovora in ne za odpoved Koncesijske pogodbe. Sodišče druge stopnje je namreč presodilo, da Dogovor po vsebini predstavlja spremembo oziroma dodatek h Koncesijski pogodbi, da torej po vsebini ne gre za pogodbo druge vrste, za katero naj se ne bi uporabljal 42. člen ZGJS.

17. Odpoved najemne pogodbe z dne 19. 5. 2011 je tako v nasprotju s prisilnimi predpisi (v nasprotju z določbo 42. člena ZGJS). Določba XI. člena Dogovora, ki dopušča odpoved koncesijskega razmerja, sklenjenega za določen čas, brez krivdnega razloga, je zato nična (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika), odpoved koncesijskega razmerja pa brez pravnega učinka.

18. Glede na navedeno drži revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (42. člen ZGJS). Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene očitke tožeče stranke, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

19. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje odgovoriti na preostale pritožbene navedbe tožeče stranke (glede očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in izpodbijane presoje o izkazanosti izgubljenega dobička).

20. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep II Cpg 134/2018
• UPRS Sodba I U 518/2019-20, enako tudi ,
• Sodba X Ips 738/2006