VSRS Sklep II Ips 354/2017

Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je ustavnoskladna razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 lahko samo taka, da "nadaljnji postopki" po izdaji prvostopenjske odločbe (ki je bila izdana še pred uveljavitvijo ZVEtL-1), v katerih naj se uporabljajo določbe ZVEtL-1, ne pomenijo tudi postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper to odločbo na način, da bi se v njih uporabljale materialnopravne določbe ZVEtL-1. Taki nadaljnji postopki lahko pomenijo le tiste postopke, na katere omenjena zakonska določba v zadnjem stavku tudi izrecno odkaže: "Če je po uveljavitvi tega zakona odločba prve stopnje razveljavljena, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona." Uporaba materialnopravnih določb ZVEtL-1 v instančnih postopkih bi namreč lahko pomenila retroaktivni poseg v pridobljene pravice, predvsem pa tudi poseg v pravico strank do izjave.

Hkrati pa taka razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 omogoča uporabo procesnih določb ZVEtL-1 v nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi. Tako denimo v primerih, ko je bila odločba sodišča prve stopnje izdana še na podlagi ZVEtL, udeležencem vendarle daje pravico do revizije, ki je ZVEtL ni dovoljeval. S tem namreč za nazaj ne posega v že pridobljene pravice - pravica do revizije nastane šele z izdajo drugostopenjske odločbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsak udeleženec nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Na predlog predlagatelja se je vodil nepravdni postopek za določitev pripadajočega zemljišča k njegovi stavbi, ki skupaj s sosednjim objektom, katerega se dotika, predstavlja ... v starem mestnem jedru Kopra. Predlagateljeva stavba stoji na parc. št. 201/2 k. o. ..., stavbe nasprotne udeleženke pa na parc. št. 201/1 k. o. .... Znotraj dvorišča pri palači je prišlo do dodatne delitve na parceli št. 200/12 in št. 200/17, obe k. o. .... Na severni strani parcela št. 200/17 meji na parcelo št. 202/0 k. o. ..., ki je v lasti A. in B. A., ki sta v postopku priglasila udeležbo in predlagala, da se parcela št. 200/17 določi kot pripadajoče zemljišče tudi k njuni stavbi.

2. Sodišče prve stopnje je kot pripadajoče zemljišče k stavbi št. 2069 v lasti predlagatelja, stoječi na parc. št. 201/2 k. o. ..., določilo zemljiško parcelo št. 200/12 k. o. .... Prav tako je kot pripadajoče zemljišče k isti stavbi, hkrati pa še k stavbam št. 1465, 1466 in 1467 v lasti nasprotne udeleženke, vsem stoječim na parc. št. 201/1 k. o. ..., določilo zemljiško parcelo št. 200/17 k. o. .... Odločilo je, da se prva parcela vpiše v zemljiško knjigo kot lastnina predlagatelja do celote, druga parcela pa kot solastnina predlagatelja do deleža 631/10000 in nasprotne udeleženke do deleža 9369/10000. Predlog udeležencev A. in B. A. za določitev pripadajočega zemljišča k njuni stavbi, stoječi na parc. št. 202/0 k. o. ..., je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi predlagatelja in udeležencev A. in B. A. ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Udeleženca A. in B. A. sta zoper sklep sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala sta razveljavitev sklepov sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Na poziv sodišča prve stopnje, naj navedeta vrednost izpodbijanega dela sklepa, sta 13. 10. 2017 vložila še vlogo, v kateri sta navedla, da sklep izpodbijata v celoti, zato naj bi bila vrednost izpodbijanega dela enaka vrednosti spornega predmeta, ki jo je predlagatelj navedel v predlogu, to je 50.000,00 EUR.

5. Revizija je bila vročena predlagatelju in nasprotni udeleženki. Nanjo sta oba ločeno odgovorila in prvenstveno predlagala njeno zavrženje, podrejeno pa njeno zavrnitev ter priglasila revizijske stroške.

Razlogovanje sodišč nižjih stopenj

6. V zvezi s predlogom udeležencev A. in B. A. za določitev pripadajočega zemljišča k njuni stavbi, stoječi na parc. št. 202/0, je bilo v postopku ugotovljeno, da sicer res uporabljata severni del parcele št. 200/17 za dostop in parkiranje vozil, vendar pa kljub njuni posesti niso izpolnjeni zakonski pogoji za določitev tega dela nepremičnine kot pripadajočega zemljišča k njuni stavbi. Parcela št. 200/17 namreč ni zemljišče, ki bi bilo kot táko načrtovano oziroma določeno v prostorskih aktih ali upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba na parceli št. 202/0. Že sama parcela št. 202/0 je ves čas obsegala takó stavbišče kot funkcionalno zemljišče - objekt na vzhodnem delu in funkcionalno zemljišče na vzhodnem in južnem robu parcele. Četudi sta se udeleženca z nasprotno udeleženko dogovorila, da za parkiranje in dostop do hiše lahko uporabljata del parcele št. 200/17, s tem na slednji nista pridobila lastninskih upravičenj. Enako velja za njun dogovor s predlagateljem iz leta 2001, s katerim so si (neupoštevaje nasprotno udeleženko) razdelili uporabo celotnega dvorišča. Prav tako okoliščina, da ima hiša vhod na južni strani, ne more pomeniti, da jima pripada še dodatno funkcionalno zemljišče poleg tlakovanega dvorišča na njuni parceli pred vhodom.

Povzetek navedb v revizijskem postopku

7. Revidenta navajata, da je sodišče druge stopnje s sklepom presenečenja poseglo v njuno ustavno zagotovljeno lastninsko pravico, prav tako pa v ustavno pravico do enakosti pred zakonom, saj naj bi bil njun položaj povsem primerljiv s predlagateljevim. Poudarjata, da bi morala imeti v skladu z šestim odstavkom 30. člena ZVEtL v povezavi s četrtim odstavkom 7. člena istega zakona največjo težo prav okoliščina, da je bil vhod v njuno stavbo v lokacijskem dovoljenju predviden z južne strani. Lokacijsko dovoljenje je namreč akt, na podlagi katerega je bila stavba zgrajena. Navedbe sodišča, da naj bi njuna parcela št. 202/0 že sama po sebi obsegala tudi funkcionalno zemljišče, naj bi bile pavšalne. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na fotografije v spisu, ki naj bi dokazovale, da je zemljišče na parceli št. 202/0 dejansko služilo za dovoz in parkiranje, a konkretno ni navedlo nobene, zaradi česar naj bi bila podana protispisnost. Iz nobene fotografije naj bi ne izhajalo, da bi imela predvideno funkcionalno zemljišče zahodno od hiše. To zemljišče naj bi bilo z lokacijsko dokumentacijo opredeljeno kot vrt. Iz fotografije A37, ki bi bila po mnenju revidentov lahko zanju navidez najbolj obremenjujoča, pa naj bi bilo razvidno, da je avto njunega sina parkiran ravno na delu parcele št. 200/17, druga dva njuna avtomobila pa na parcelah št. 203 in 200/10. Bistveni kriterij funkcionalnega zemljišča je, da hiša brez njega ne more funkcionirati. Po samem Stanovanjskem zakonu naj bi bilo táko zemljišče prav dostopna pot za dovoz ter za parkiranje na parc. št. 200/17.

8. Predlagatelj v odgovoru na revizijo navaja, da se je v času revizije že uporabljala novela ZPP-E, zato neposredna revizija ni dovoljena; prav tako ni opredeljena sporna vrednost. Po vsebini pa naj bi revizija nedovoljeno izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Nasprotuje resničnosti revizijskih navedb o vsebini lokacijskega dovoljenja in dovozni poti.

9. Nasprotna udeleženka v odgovoru na revizijo prav tako oporeka njeni dovoljenosti, ker ni bila že v reviziji navedena vrednost spornega predmeta; njena naknadna opredelitev naj bi bila prepozna. Sicer se strinja z odločitvijo sodišč nižjih stopenj in navaja, da bi si udeleženca lahko dostop že od začetka uredila po svoji parceli, pa tega nista storila. Za določitev dodatnega funkcionalnega zemljišča naj bi ne bilo pravne podlage, sedanja raba pa naj bi bila nerelevantna.

Presoja dovoljenosti revizije

10. Revizija je dovoljena.

11. V nepravdnih postopkih je revizija le izjemoma dovoljena, če tako določa zakon (35. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). V skladu z 51. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča¹ (v nadaljevanju ZVEtL-1), ki ga je na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 v zvezi z dovoljenostjo revizije treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi, je zoper pravnomočno odločbo sodišča o ugotovitvi pripadajočega zemljišča, izdano na drugi stopnji, mogoče vložiti revizijo na način in pod pogoji, kot jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek. Revizija je torej dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije, torej 40.000,00 EUR.²

12. Revidenta v reviziji nista izrecno navedla, kakšna je vrednost izpodbijanega dela pravnomočnega sklepa. Po pozivu sodišča prve stopnje pa sta v vlogi, vloženi po izteku revizijskega roka, pojasnila, da sklep izpodbijata v celoti, zato naj bi bila vrednost izpodbijanega dela enaka vrednosti spornega predmeta, ki jo je predlagatelj navedel v predlogu, to je 50.000,00 EUR.

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta revidenta že v pravočasni reviziji (in ne šele v kasnejši vlogi) navedla, da sklep izpodbijata v celoti. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Ker tudi v obravnavani nepravdni zadevi predmet odločanja ni bil denarni znesek, je zato prav tako odločilna vrednost, ki jo je predlagatelj navedel v predlogu, to pa je 50.000,00 EUR. Pri tem je treba sicer dodati, da imata revidenta dejansko pravni interes zgolj za izpodbijanje sklepa sodišča druge stopnje v povezavi s III., IV. in V. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, ne pa tudi v povezavi s I. in II. točko izreka tega sklepa, ki se po vsebini nanju ne nanaša. Vendar pa je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da se v primeru nedenarne terjatve v tožbi (oziroma v predlogu) navedena vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto in je zato tudi za del pravnomočne odločbe, ki se z revizijo izpodbija, merodajna v tožbi (oziroma v predlogu) navedena vrednost spornega predmeta.³ Revizija je zato dovoljena.

O utemeljenosti revizije

14. Revizija ni utemeljena.

15. Neutemeljena je revizijska graja, da je sodišče druge stopnje odločilo s „sklepom presenečenja“. Zakaj naj bi bila odločitev „presenetljiva“, revizija niti konkretizirano ne pojasni. Za sklep ali sodbo presenečenja gre zlasti takrat, kadar sodišče uporabi pravno podlago, s katero stranka niti ob potrebni skrbnosti ni mogla računati, posledično pa je lahko poseženo v njeno pravico do izjave. Do česa takega v obravnavani zadevi ni prišlo.

16. Res je sicer, da je v času odločanja sodišča prve stopnje še veljal prejšnji Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi⁴ (v nadaljevanju ZVEtL), dne 19. 7. 2017 (to je po izdaji prvostopenjske odločbe in pred izdajo drugostopenjske odločbe) pa je stopil v uporabo ZVEtL-1, ki je v tretjem odstavku 57. člena določil, da se tudi v primeru, ko je bila že pred uveljavitvijo ZVEtL-1 na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, v nadaljnjih postopkih uporabljajo določbe ZVEtL-1. Na prvi pogled bi to lahko pomenilo, da bi v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje odločalo po ZVEtL, pritožbeno sodišče pa bi moralo odločati po ZVEtL-1. Na podlagi prvega je bilo pri določitvi pripadajočega zemljišča treba prvenstveno izhajati iz prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena (šesti odstavek 30. člena ZVEtL) - v konkretnem primeru torej iz lokacijskega dovoljenja z dne 8. 1. 1993. ZVEtl-1 pa kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih v svojem 43. člen ZVEtL-1 primeroma našteva, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče.⁵ V primeru uporabe drugačne materialnopravne podlage pred sodiščem druge stopnje - in to take, ki v času odločanja sodišča prve stopnje niti še ni obstajala - bi res lahko prišlo do kršitve pravice do izjave kot enega od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), lahko pa tudi do kršitve prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS).

17. Zato je po presoji revizijskega sodišča ustavnoskladna razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 lahko samo taka, da »nadaljnji postopki« po izdaji prvostopenjske odločbe (ki je bila izdana še pred uveljavitvijo ZVEtL-1), v katerih naj se uporabljajo določbe ZVEtL-1, ne pomenijo tudi postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper to odločbo na način, da bi se v njih uporabljale materialnopravne določbe ZVEtL-1. Taki nadaljnji postopki lahko pomenijo le tiste postopke, na katere omenjena zakonska določba v zadnjem stavku tudi izrecno odkaže: »Če je po uveljavitvi tega zakona odločba prve stopnje razveljavljena, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona.« Uporaba materialnopravnih določb ZVEtL-1 v instančnih postopkih bi namreč lahko pomenila retroaktivni poseg v pridobljene pravice, predvsem pa tudi poseg v pravico strank do izjave. Za obravnavani primer to torej pomeni, da sta bili obe sodišči nižjih stopenj dolžni odločati po isti materialnopravni podlagi, o vseh njenih vidikih pa sta se imela udeleženca med postopkom možnost izjaviti. Hkrati pa taka razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 omogoča uporabo procesnih določb ZVEtL-1 v nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi. Tako denimo v primerih, ko je bila odločba sodišča prve stopnje izdana še na podlagi ZVEtL, udeležencem vendarle daje pravico do revizije, ki je ZVEtL ni dovoljeval. S tem namreč za nazaj ne posega v že pridobljene pravice - pravica do revizije nastane šele z izdajo drugostopenjske odločbe.

18. Udeleženca (enako kot že v pritožbi) tudi v reviziji vztrajata pri odločilnem pomenu dejstva, da je bil z lokacijskim dovoljenjem za gradnjo nadomestnega objekta na njuni parceli vhod v stavbo predviden na južni strani. Revizijsko sodišče pritrjuje oceni pritožbenega sodišča, da to dejstvo nima take teže, kot mu jo pripisujeta revidenta. Odločilnega pomena so dejstva, da sta za gradnjo svoje stavbe najprej pridobila zemljišče v izmeri 53 m2 (stavbišče), nato pa pred izgradnjo še dodatno zemljišče „za zaokrožitev gradbene parcele“ v izmeri 132 m2 (dvorišče), kar oboje skupaj tvori parcelo št. 202/0, ter da je stavba locirana na severovzhodnem delu parcele, kjer tudi sega do parcelne meje, medtem ko je bil na južni strani parcele pred stavbo že z lokacijskim dovoljenjem predviden prosti pas zemljišča (sedaj tlakovano dvorišče). Neposredno pred vhodom v stavbo se torej še vedno nahaja pas parcele št. 202/0 in udeležencema do vhoda ni treba hoditi preko parcele št. 200/17.

19. Da pas zemljišča v lasti udeležencev, ki se nahaja neposredno pred vhodom v stavbo, morebiti ne zadošča za dostop z avtom in za parkiranje, samo po sebi ni odločilno. Odločilno je, ali je bil morebiti (tudi) za tak namen kot funkcionalno zemljišče predviden kakšen drug del njune parcele. Iz lokacijskega dovoljenja z dne 8. 1. 1993 je razvidno, da se večji del parcele št. 202/0 nahaja zahodno od stavbe in sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da je bil prav ta del parcele z lokacijsko dokumentacijo, priloženo lokacijskemu dovoljenju, očitno predviden kot funkcionalno zemljišče - dvorišče k stavbi. Revidenta v revizijskem postopku ne moreta uspeti z navedbami, da naj bi bilo iz lokacijske dokumentacije razvidno, da je ta del zemljišča opredeljen kot vrt, kjer sta predvidena vrtno zelenilo in konzolna pergola ter ki ga z vseh strani omejujeta kovinska ograja in živa meja. Kaj takega iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj ne izhaja; revidenta pa tudi ne trdita, da naj bi te navedbe podala pravočasno, pa bi jih sodišči spregledali. Uveljavljanje novih dejstev v revizijskem postopku ni dovoljeno.

20. Prav tako revidenta ne moreta uspeti z navedbo, da iz lokacijskega dovoljenja izhaja, da je bil dostop predviden po sedanji parceli št. 200/17. Iz lokacijskega dovoljenja namreč izhaja le, da je dostop „obstoječ in se ne spreminja“, po kateri konkretni parceli poteka, pa ni navedeno. Upoštevaje dejstvo, da je (peš) dostop do vhoda v stavbo, kot prikazuje tudi skica v lokacijski dokumentaciji, mogoč po ožjem južnem pasu parcele št. 202/0, sicer pa je do stavbe mogoče dostopati po celotnem širšem zahodnem pasu parcele, je tako preuranjen sklep, da „obstoječ“ dostop lahko pomeni zgolj dostop preko sosednje parcele št. 200/17. Ali je prejšnja stavba, ki je bila nato porušena in je bila na njenem mestu kot nadomestna gradnja zgrajena stavba udeležencev, nekoč predstavljala del palače ..., posledično - kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje - res ni odločilno. Severni del parcele št. 200/17 za redno rabo in funkcioniranje stavbe ni bil nujno potreben niti pred nadomestno gradnjo niti po njej, zato ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k tej stavbi.

21. Udeleženca sta se v postopku sklicevala tudi na preteklo redno rabo parcele št. 200/17, po kateri naj bi ves čas dostopala do stavbe in tam tudi parkirala. Sodišče druge stopnje pa je navedlo, da iz „številnih fotografij v spisu“ izhaja, da je po izgradnji hiše za dovoz in parkiranje udeležencema služilo zemljišče na zahodnem delu parcele št. 202/0. Revidenta to zanikata in uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb nepravdnega postopka - podana naj bi bila protispisnost, saj naj bi bilo podano nasprotje med obrazložitvijo in vsebino fotografij v spisu, pri čemer pojasnjujeta vsebino fotografije v prilogi A37, ki bi bila po mnenju revidentov lahko zanju navidez najbolj obremenjujoča. Tudi sicer naj bi sodišče druge stopnje ne navedlo, iz točno katerih fotografij naj bi to izhajalo.

22. Revidenta ugotovitve sodišča druge stopnje, ki se sklicuje na „številne fotografije v spisu“, ne moreta izpodbiti s pojasnilom o vsebini zgolj ene fotografije. Absolutna bistvena kršitev postopka v obliki protispisnosti samo zaradi tega še ni podana. Sodišču druge stopnje bi lahko zaradi pavšalne navedbe o „številnih fotografijah“ očitali kvečjem nedoslednost v dokazni oceni, ki lahko pomeni relativno bistveno kršitev postopka. Taka je kršitev v primeru, če nepravilna uporaba postopkovnih določb vpliva ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Po presoji revizijskega sodišča pa okoliščina, ali sta udeleženca po izgradnji stavbe za dovoz in parkiranje ves čas uporabljala le parcelo št. 200/17 (pri čemer je nesporno, da sta jo uporabljala) ali nekaj časa dejansko tudi zahodni del njune parcele št. 202/0, nima takega pomena, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Pretekla raba zemljišča namreč v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZVEtL v povezavi s šestim odstavkom 30. člena ZVEtL namreč niti ni relevantna, če je funkcionalno zemljišče mogoče določiti upoštevaje prostorske akte in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena. Kriterij redne rabe zemljišča se uporabi le sekundarno, če pripadajočega zemljišča ne bi bilo mogoče določiti na podlagi primarnega merila. V konkretnem primeru pa že iz lokacijskega dovoljenja in lokacijske dokumentacije dovolj jasno izhaja obseg pripadajočega zemljišča k stavbi udeležencev prav na njuni lastni parceli, zato ni podlage, da bi se določilo še dodatno pripadajoče zemljišče na drugi parceli.

Odločitev o reviziji

23. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) (I. točka izreka).

Revizijski stroški

24. Odločitev o stroških (II. točka izreka) temelji na določbi prvega odstavka 35. člena ZNP, po kateri vsak udeleženec v nepravdnem postopku trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Posebnih zakonskih določb glede povračila stroškov pa v obravnavanem primeru ni.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 34/2017.
² Vrhovno sodišče je na podlagi prehodne določbe prvega in tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10-463/2017) odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-E.
³ Tako VS RS tudi v sklepih II Ips 590/2008 in II Ips 255/2017.
⁴ Ur. l. RS, št. 45/2008, 59/2011, 34/2017.
⁵ Sodišče naj upošteva: 1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno; 2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3) preteklo redno rabo zemljišča in 4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.

Datum zadnje spremembe:

07.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 48/2019
• VSL Sklep II Cp 2032/2017
• VSL sklep I Cp 2176/2013