<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 315/2009

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.315.2009
Evidenčna številka:VS0015071
Datum odločbe:20.03.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1883/2008
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:pogodba o odkupu terjatve - odstop terjatve (cesija) - zavarovanje terjatve - hipoteka - pridobitev hipoteke - izbrisno dovoljenje - povrnitev premoženjske škode - protipravnost - ravnanje oškodovanca - zmanjšanje odškodnine

Jedro

Tožnik je s pogodbo o odkupu terjatve v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZOR pridobil tudi hipoteko, toženec pa je bil v času, ko je dal izbrisno izjavo, samo še vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik hipoteke, čeprav to dejansko ni bil več. S svojim protipravnim ravnanjem je ob ugotovitvi, da tožnik terjatve ne bi odkupil, če ne bi bila hipotekarno zavarovana, tožniku povzročil škodo, saj bi tožnik lahko svojo terjatev v celoti poplačal iz vrednosti zastavljene nepremičnine.

Ob zaključku, da je tožnik prispeval k nastanku škode, bi moralo sodišče vtoževani znesek prispevku sorazmerno zmanjšati.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi (še) delno ugodi in se:

sodba sodišča prve stopnje spremeni v prvem odstavku izreka glede glavnice tako, da ta znaša 26.356,20 EUR (prej 6.316.000 SIT), v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne, v tretjem odstavku izreka glede zneska pravdnih stroškov pa tako, da je toženec dolžan nerazdelno z M. S. tožniku povrniti 6.963,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je določeno v tretjem odstavku izreka sodbe prve stopnje,

odločitev o pravdnih stroških v tretjem odstavku izreka spremeni tako, da je tožnik dolžan tožencu v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti 241,94 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 279,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 31.871,81 EUR (prej 7.637.760 SIT) s pogodbenimi obrestmi po 5 % mesečni obrestni meri od 17. 5. 1994 do 17. 8. 1995, od 18. 8. 1995 do 31. 12. 2001 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je prisojeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžan plačati nerazdelno z M. S. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo pogodbenih obresti, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo »iz vseh zakonskih razlogov.« Navaja, da je obrazložitev odločbe v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Sodišče tek obresti razlaga s tem, da bi tožnik zoper glavnega dolžnika uspel z realizacijo hipoteke v enem letu po zapadlosti glavnice, splošno znano pa je, da hipoteke ni možno realizirati v sodnem postopku v roku enega leta in postopki nepremičninske izvršbe trajajo povprečno najmanj 7 let, pa tudi 10 in več. Zoper glavnega dolžnika je bila sodba pravnomočna šele 15. 11. 2005, torej bi tožnik lahko uspel z izterjavo zoper njega šele po tej sodbi. Obresti od terjatve torej sploh še ne bi smele teči, vsekakor pa ne v obdobju od 18. 8. 1995 do 21. 12. 2001. Sodišče ni odgovorilo na vse navedbe toženca, zaradi česar je tožencu kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva. Izplačila zneska 100.000 DEM ni mogoče izkazovati samo z zaslišanjem priče, ki pa je izpovedala, da denarja osebno ni plačala, temveč ga je toženec moral prejeti. Če bi ga prejel, bi obstajal papir – blagajniški izdatek. Sodišče bi moralo izvesti predlagan dokaz, da ta blagajniški izdatek pridobi od Z. d.o.o. V tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje bi moralo postopati po določilu 228. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Obrazložitev prenosa hipoteke je napačna in je zmotno uporabljeno materialno pravo. Ne gre za realizacijo hipoteke med tožencema in ne gre za publicitetni učinek, temveč dejansko za pridobitev pravic poplačila iz tuje nepremičnine. Te tožnik glede na svoje ravnanje ni pridobil in mu toženec tudi ni mogel škodovati z izbrisom hipoteke. Toženec ni imel listine za prenos navedene pravice na svoje ime, česar sodišče ni ocenjevalo in je tudi zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje ugotavlja 20 % soodgovornost tožnika za nastalo škodo zaradi njegove opustitve dolžne skrbnosti pri prepisu z odstopljeno terjatvijo prenesene hipoteke na svoje ime, kar višje sodišče potrdi. To pomeni ugoditev tožbenemu zahtevku do višine 80 % ter zavrnitev do višine 20 %. Višina tožbenega zahtevka in izrek sodbe kažeta, da sodišče ni zmanjšalo zahtevka na ta način, temveč mu je praktično v celoti ugodilo. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člena ZPP), zato jih mora stranka v reviziji konkretno opredeliti in zgolj splošno zatrjevanje kršitev ne zadostuje. Očitek, da sodišče ni odgovorilo na vse toženčeve (dosedanje in pritožbene) navedbe, bi sicer lahko predstavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pa ostaja v reviziji neopredeljen, Vrhovno sodišče nanj ne more odgovoriti.

8. Toženec na več mestih ravnanjem sodišč druge in prve stopnje pripisuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je tako po njegovem mnenju podana, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza o pridobitvi blagajniškega izdatka o izplačilu 100.000 DEM od Z. d.o.o. in glede tega ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje mu je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje v skladu z njegovim dokaznim predlogom pridobilo stečajni spis Z. d.o.o. – v stečaju z ustrezno dokumentacijo, pa predlagane listine v spisu očitno ni našlo. Ker naše procesno pravo ne pozna niti dokaznih pravil niti hierarhije dokazov, je (bilo) mogoče odločilno dejstvo (prejem denarja) dokazovati z vsemi dopustnimi dokazi, torej tudi z zaslišanjem priče. Toženec je v pritožbi tudi grajal, da ni bilo ugodeno vsem njegovim dokaznim predlogom. Na to pritožbeno trditev mu je sodišče druge stopnje odgovorilo na 5. strani obrazložitve svoje sodbe. Ni pa toženec v pritožbi uveljavljal kršitve 228. člena ZPP, zaradi česar tega sedaj ne more uveljavljati v reviziji. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je namreč lahko revizijski razlog le, če jo stori sodišče druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), kar bi bilo tudi v primeru, če bi sodišče druge stopnje v pritožbi izrecno zatrjevano kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje prezrlo (t.i. perpetuacija kršitve na drugi stopnji). Upoštevanje sedaj v reviziji prvič navedenih kršitev pa bi pomenilo nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev.

9. Nadalje naj bi bila po mnenju toženca bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v tem, da je sodišče v nasprotju s splošno znanimi dejstvi o dolgotrajnosti nepremičninskih izvršb zaključilo, da bi tožnik z realizacijo hipoteke, torej s prodajo nepremičnine in poplačilom svoje terjatve iz kupnine uspel v roku enega leta. V posledici tega naj bi bila napačna, materialnopravno zmotna, odločitev o obrestih. Tudi ta očitek ni utemeljen. Hipoteka je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljene nepremičnine pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Čeprav je hipoteka akcesorna pravica, pravica poplačila iz vrednosti nepremičnine ni odvisna od predhodne (neuspešne) uveljavitve s hipoteko zavarovane terjatve zoper (glavnega) dolžnika. Upnik lahko zahteva prodajo zastavljene nepremičnine že, če dolžnik v roku ne plača terjatve. Trenutek, ko je bila zoper dolžnika izdana sodba, zato ni pomemben in tudi ne vpliva na začetek teka zamudnih obresti. Da bi bil upnik iz hipoteke poplačan v enem letu, je dejanska ugotovitev, ki je z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), temelji pa na primerjavi s kasnejšim postopkom poplačila hipotekarne upnice iz zastavne pravice na isti nepremičnini (8. stran sodbe sodišča prve stopnje).

10. Dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je v obravnavani zadevi sledeče: Toženec in M. S. sta 17. 5. 1994 sklenila posojilno zastavno pogodbo, s katero je toženec S. posodil 100.000 DEM. Na podlagi sporazuma strank z dne 18. 5. 1994 se je za zavarovanje te terjatve pri zemljiškoknjižnem telesu II vl. št. 1086 k.o. ..., last S. do ¼, ter še dveh zastaviteljic do ½ in ¼, vknjižila zastavna pravica v korist upnika (toženca). Dolg je zapadel 17. 11. 1994. Tožnik in toženec sta 22. 11. 1994, torej že po zapadlosti dolga, sklenila pogodbo o odkupu terjatve, s katero je tožnik odkupil terjatev iz posojilno zastavne pogodbe, za kar je toženec iz tožnikovih sredstev, ki so bila deponirana pri Z. d.o.o., prejel 100.000 DEM. Toženec je 24. 4. 1995 podpisal izbrisno dovoljenje za izbris hipoteke, ker je bila terjatev v celoti plačna, in overil podpis na njej, sodišče pa je 11. 5. 1995 ustavilo postopek zavarovanja ter odredilo izbris zastavne pravice iz zemljiške knjige. Dolžnik S. je iste nepremičnine 24. in 31. 5. 1995 obremenil z dvema hipotekama v korist tretjih oseb. Tožnikov tožbeni zahtevek temelji na odškodninski podlagi, in sicer trdi, da je utrpel škodo (njegova terjatev ni bila plačana) zaradi toženčevega protipravnega ravnanja, ki se kaže v izdaji izbrisnega dovoljenja, izdanega potem, ko je terjatev že odstopil tožniku kot prevzemniku terjatve (cesionarju) in novemu upniku. Toženec oporeka, da bi tožnik pridobil hipoteko in glede presoje prenosa hipoteke sodiščema druge in prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, obenem pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišči ne ocenjevali, ali je tožnik imel ustrezno listino za prenos hipoteke na svoje ime.

11. Po prvem odstavku 437. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravice iz pogodbe s porokom, pravice do obresti, do pogodbene kazni ipd. V pogodbi o odkupu terjatve je skladno s tem izrecno zapisano, da z odkupom terjatve preidejo na prevzemnika »tudi strankine pravice, ki so združene z odkupljeno terjatvijo«. Sodna praksa se je že ustalila v stališču, da za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja zadošča pogodba o odstopu terjatve in ni potrebna še vknjižba hipoteke.(1) Cesionar pridobi stranske pravice že s samim odstopom in novi hipotekarni upnik s cesijo terjatve vstopi v položaj prejšnjega hipotekarnega upnika. Hipoteka kot akcesorna pravica se namreč lahko prenaša samo skupaj s terjatvijo, ki je z njo zavarovana (prvi odstavek 66. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) in ne dopušča delitve na aktivni strani. Zato je upnik zavarovane terjatve lahko le ista oseba kot hipotekarni upnik. Tožnik je torej s pogodbo o odkupu terjatve v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZOR pridobil tudi hipoteko, toženec pa je bil v času, ko je dal izbrisno izjavo, samo še vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik hipoteke, čeprav to dejansko ni bil več. Za tako presojo ni relevantno, ali je tožnik razpolagal z listino za vpis hipoteke na svoje ime in zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sicer pa bi zemljiškoknjižno listino za vpis hipoteke na tožnika lahko izdal le toženec kot cedent in v zemljiško knjigo vpisani hipotekarni upnik oziroma oseba, katere pravica se prenaša. Glede na to da je vedel (bi moral vedeti) za odstop terjatve (v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevano slepo zaupanje Z. d.o.o. in podpisovanje papirjev, ki so mu jih je predložili, ne da bi preveril in vedel kaj so, predstavlja izrazito neskrbno ravnanje v pravnem prometu) in z njo povezanih pravic tožniku, izbrisnega dovoljenja ne bi smel podpisati. S takim protipravnim ravnanjem je ob ugotovitvi, da tožnik terjatve ne bi odkupil, če ne bi bila hipotekarno zavarovana, tožniku povzročil škodo, saj bi tožnik lahko svojo terjatev v celoti poplačal iz vrednosti zastavljene nepremičnine. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je namreč vrednost nepremičnine presegala višino tožnikove terjatve.

12. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik delno sam prispeval k nastanku škode, ker ni ravnal dovolj skrbno in po sklenitvi cesijske pogodbe ni poskrbel za prepis hipoteke na svoje ime tudi v zemljiški knjigi. Na ta račun mu je pripisalo 20 % delež in zapisalo, da je temu razmerju ustrezno zmanjšana odškodnina. Toženec višini prispevka ne oporeka, odločitev v tem delu pa izpodbija z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi iz izreka v nasprotju z obrazložitvijo ne izhajal ustrezen prispevek tožnika. Odločitev je sicer res napačna, a ne zaradi kršitve procesnih pravil, pač pa zaradi zmotne uporabe materialnopravnih določil ZOR o sorazmernem zmanjšanju odškodnine. Ker na pravilno uporabo materialnega prava Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je zato v tem delu reviziji ugodilo. Tožnik je namreč vtoževal od toženca zahtevek na odškodninski podlagi in trdil, da mu je toženec odgovoren za vso škodo, ki jo je utrpel zaradi nemožnosti poplačati se iz hipotekarnega zavarovanja. Lastne odgovornosti ni priznaval in tudi ne kakorkoli zmanjševal svojo terjatev na ta račun. Ob zaključku, da je tožnik prispeval k nastanku škode, bi moralo zato sodišče vtoževani znesek prispevku sorazmerno zmanjšati. Drugačna odločitev pomeni napačno uporabo materialnega prava, konkretno 267. člena ZOR. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi ugodilo še delno in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upoštevajoč 20 % prispevek tožnika k nastanku škode temu sorazmerno znižalo vtoževani znesek terjatve.

13. Na podlagi drugega odstavka 165. člena je Vrhovno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo vse potrebne pravdne stroške v višini 10.832,15 EUR. Upoštevajoč končni uspeh je Vrhovno sodišče znesek tožnikovih stroškov zmanjšalo za 20 %, tožencu pa priznalo 20 % njegovih v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalih potrebnih pravdnih stroškov. Vrhovno sodišče je pri odmeri teh toženčevih stroškov kot pravilno sprejelo odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v sicer razveljavljeni sodbi 22. 11. 2006 in znašajo skupno 6.640,66 EUR, nadaljnji stroški toženca pa so odmerjeni po prijavah stroškov na narokih 11. 7. 2007 in 29. 8. 2008 ter v pritožbi z dne 18. 10. 2007, iz katerih je razvidna tudi odmera. Skupno tako znašajo stroški toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje 8.511,32 EUR, po medsebojnem pobotanju stroškov glede na uspeh pa je toženec dolžan nerazdelno z M. S. tožniku povrniti 6.963,46 EUR pravdnih stroškov. Pritožbene stroške je priglasil le toženec, glede na uspeh pa mu jih je Vrhovno sodišče priznalo v višini 20 % (sestava pritožbe 1000 odvetniških točk, 658,90 EUR takse zanjo in 20 % DDV). Enako velja za revizijske stroške (sestava revizije 1200 odvetniških točk, 735 EUR takse zanjo in 20 % DDV).

---.---

Op. št. (1): Tako odločbe VSRS II Ips 75/2009, III Ips 131/2005 in III Ips 150/98, drugače III Ips 96/99.


Zveza:

ZOR člen 267, 437, 437/1.
ZPP člen 339, 339/2-14, 380, 380/1.
ZTLR člen 66, 66/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.04.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzMTMw