Sodba X Ips 157/2010

Jedro

Osebno ime je izraz posameznikove identitete in individualnosti in odraža povezanost z njegovo družino. Po drugi strani osebno ime služi kot sredstvo identifikacije fizičnih oseb v pravnem prometu, ki je tako v interesu posameznika kot v interesu pravnega reda in pravne varnosti.

Izpodbijana sodba in upravna odločba, ki zakon razlaga(ta) na način, da beseda kot sestavni del imena ne more biti enočrkovna, po mnenju Vrhovnega sodišča ne posega v ustavno varovano pravico do osebnega imena, temveč določa le način njenega uresničevanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentov) zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 14. 11. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 13. 1. 2009, s katero je ta zavrnila pritožbo revidentov zoper prvostopenjsko upravno odločbo. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo (na podlagi prijave rojstva otroka) zavrnil zahtevo revidentov za vpis črke M v matični register kot oblike drugega imena njunega oktobra 2008 rojenega otroka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe. Tudi po mnenju sodišča Zakon o osebnem imenu (v nadaljevanju ZOI-1) v prvem odstavku 3. člena jasno določa, da je osebno ime vsakega posameznika lahko sestavljeno iz več besed, ki tvorijo celoto. Ker črka M ne sodi med enočrkovne besede, ki so določene v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ), je pravilna odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki je takšno zahtevo zavrnil. Dodaja, da se sicer strinja s stališčem revidentov, da dve imeni posamezniku zagotavljata večjo identiteto, vendar pa mora biti oblika imena v skladu z zakonodajo, ki osebno ime ureja, ta pa ob upoštevanju določil slovenskega knjižnega jezika predlaganega imena ne dopušča.

3. Revidenta utemeljujeta dovoljenost revizije s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pri pravici do osebnega imena gre za mednarodno priznan standard in za eno temeljnih osebnostnih pravic, ki je zajeta v določbi 35. člena Ustave in v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja), ki jo je mogoče omejiti le v izjemnih primerih, ki jih določa ZOI-1. Glede na varovanje imena kot temeljne osebnostne pravice in nosilca človekove identitete, osebnosti in dostojanstva, je zato vprašanje, kakšno obliko osebnega imena si posameznik lahko izbere, pomembno pravno vprašanje. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni podalo nobene argumentacije glede tega vprašanja, je treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali lahko upravni organ zakon tolmači zgolj na podlagi „splošno sprejetih stališč“ in osebne pravice omejuje zaradi neprilagojenosti računalniškega programa, ki upravlja matični register. Revizijo vlagata zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Slovenski jezik pozna besede, ki vsebujejo samo eno črko. Tožena stranka to sama priznava, in zato je mogoč zaključek, da je beseda lahko sestavljena iz ene ali več črk. Črko „M“ SSKJ označuje kot besedo, in sicer kot medmet. ZOI-1 pa ne predpisuje gramatikalnih zahtev, ki jih mora beseda izpolnjevati, da bi lahko postala del osebnega imena. Zakon namreč nikjer ne omejuje, da del osebnega imena ne bi bila beseda, ki je slovnično gledano veznik ali predlog. ZOI-1 določa, da se izbira osebnega imena lahko omeji le, če je to nujno za zavarovanje javne varnosti, morale ali pravic in svoboščin drugih ljudi, v katere pa ne spadajo omejitve računalniškega programa, ki jih navaja prvostopenjski upravni organ. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni tako, da odločbi upravnih organov odpravi in dopusti določitev osebnega imena Špela M ....

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po vsebini zadeve vprašanje razlage drugega odstavka 3. člena ZOI-1 (ki ureja način izvrševanja ene od osebnostnih pravic) predstavlja pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo še s preizkusom obstoja razloga za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. ZOI-1 v splošnih določbah opredeljuje osebno ime kot pravico državljanke oziroma državljana Republike Slovenije, ki ji oziroma mu zagotavlja identiteto ter varstvo njene oziroma njegove osebnosti in dostojanstva. Ta pravica vključuje tudi pravico do svobodne izbire osebnega imena, ki pa ni povsem neomejena. V 3. členu namreč ta zakon določa, da sta ime in priimek (ki sestavljata osebno ime, prvi odstavek) vsak zase lahko sestavljena iz več besed, ki tvorijo celoto (drugi odstavek). Za pravni promet izbrana ime in priimek sta lahko sestavljena vsak zase iz največ dveh besed oziroma dveh nedeljivih celot (prvi odstavek 4. člena ZOI-1). Ob upoštevanju teh zakonskih okvirov se sme pravica do svobodne izbire osebnega imena omejiti le, če je to nujno za zavarovanje javne varnosti, morale ali pravic in svoboščin drugih ljudi (tretji odstavek 2. člena ZOI-1).

9. Ključno vprašanje, ki je v obravnavani revizijski zadevi med strankama sporno, je vprašanje, ali je mogoče glede na navedene zakonske določbe kot del osebnega imena, ki se uporablja v pravnem prometu, dopustiti ime, ki je v pisni obliki izraženo zgolj s črko m (pisano z veliko začetnico). Po presoji Vrhovnega sodišča je treba na to vprašanje odgovoriti negativno.

10. Stališče izpodbijane sodbe (ki v celoti pritrjuje stališču upravnih organov) je, da izbrano ime Špela M ni dovoljeno, ker črka M ne sodi med enočrkovne besede, določene v SSKJ. Revizija ugovarja, da je tudi „m“ v slovenskem jeziku beseda, ki jo SSKJ označuje kot medmet in da ZOI-1 ne predpisuje gramatikalnih zahtev, ki jih mora beseda izpolnjevati, da bi lahko postala del osebnega imena.

11. Načeloma navedenima ugovoroma ni mogoče nasprotovati (kakor tudi ne ugovorom proti ostalim stališčem tožene stranke in s tem – po drugem odstavku 71. člena ZUS-1 – tudi stališčem sodišča prve stopnje, ki jih revizijsko sodišče kot za odločitev neupoštevnih tu ne navaja). Vendar pa po presoji revizijskega sodišča to še ne pomeni, da je treba določbo drugega odstavka 3. člena razlagati tako, da je zakonski pogoj, ki zahteva sestavo osebnega imena iz besed, izpolnjen v vsakem primeru, ko je po jezikovnih pravilih knjižnega jezika ugotovljeno, da predlagano ime v določenih primerih rabe gramatikalno pomeni besedo.

12. Beséda je jezikovna enota za označevanje pojmov (SSKJ, str. 41). Običajno sestavlja besedo več glasov, kar v pisni obliki pomeni, da jo sestavlja več črk (črka je znak za glas; SSKJ, str. 106). Slovenski knjižni jezik pozna tudi enočrkovne besede; na nekatere se sklicuje v svoji odločbi tožena stranka. Mednje sodi tudi beseda (medmet), označena s črko m (SSKJ, str. 512). Toda primarni pomen črke m ni označevanje besede (medmeta), temveč označevanje enega od glasov, ki tvorijo besede. Črka m, pisana kot veliki M, v splošni knjižni in zborni praksi ne označuje medmeta, torej besede, na kar se sicer sklicuje revizija. Ta črka tudi ne označuje katerega od znanih imen, zato po mnenju sodišča tudi v tem pogledu sama po sebi nima lastnosti besede. Prav tako manj jasno kot drugi sestavni deli jezika, ki so brez dilem obravnavani kot besede, odraža to, kakšen glas ali glasova oziroma glasove (em, m´ ali mmm) v tukaj predlagani rabi (osebnem imenu) sploh predstavlja.

13. Osebno ime je izraz posameznikove identitete in individualnosti in odraža povezanost z njegovo družino. Po drugi strani osebno ime služi kot sredstvo identifikacije fizičnih oseb v pravnem prometu, ki je tako v interesu posameznika kot v interesu pravnega reda in pravne varnosti.

14. Izpodbijana sodba in upravna odločba, ki zakon razlagata na način, da beseda kot sestavni del imena ne more biti enočrkovna, po mnenju Vrhovnega sodišča ne posega v ustavno varovano pravico do osebnega imena, temveč določa le način njenega uresničevanja.

15. V navedenih okvirih je stališče, da zgolj posamezna črka ne služi namenom, ki jih zakon veže na osebno ime, pravilno. Tudi ob upoštevanju splošne in običajne prakse dajanja imen v slovenskem pravnem redu in ob upoštevanju individualnosti osebe, ki jo osebno ime označuje v njej sami in pred drugimi ljudmi ter hkrati ločuje od drugih oseb, se po presoji Vrhovnega sodišča zgolj posamezna črka ne more šteti za besedo (in s tem za samostojni del osebnega imena) v smislu ZOI-1. Odločitev sodišča prve stopnje in upravnih organov, ki so zahtevo revidentov za vpis črke M v matični register kot oblike drugega imena pri vpisu rojstva otroka zavrnili, je tako po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita.

K II. točki izreka:

16. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 72/2020
• VSL sklep IV Cp 711/2017
• Sodba X Ips 229/2005